Za viteški oklep tudi 400 ur ročnega dela!

17.4.2021 | 14:05

Borimir Joc Čudovan s podoklepnim jopičem, ki ga sešije sam.

Borimir Joc Čudovan s podoklepnim jopičem, ki ga sešije sam.

Čadraže pri Šentjerneju - 42-letni Borimir Joc Čudovan iz Čadraž pri Šentjerneju je umetnik posebne sorte - je eden redkih pri nas, ki kuje srednjeveške viteške oklepe, najraje gotske. Kot pravi sam, je oklepar, okleparstvo pa je veja kovaštva, ki se v Sloveniji razvija zadnja leta. Njega je navdušila, posveča ji veliko časa in energije.

Borimir se je za srednji vek in viteze navdušil v srednji strojni šoli, ki jo je opravil v Novem mestu. Raje kot v svojem poklicu si je službo našel najprej v trgovini, potem je vrsto let služboval v različnih podjetjih: kot varilec, monter oken, roletar, danes pa dela v šentjernejskem steklarskem podjetju Stekland.

PRVE KORAKE SAM

V svoji delavnici, v kateri preživi ure in ure.

V svoji delavnici, v kateri preživi ure in ure.

A želja po ustvarjanju je bila vseskozi v njem in pred dobrimi petnajstimi leti je začel kot samouk v domači garaži oz. delavnici v Čadražah. »Kladivo in nakovalo je bilo hiši, peči pa ne in tudi ne vsega ostalega potrebnega orodja. Vse, razen nakoval, sem naredil sam, tudi kovaški meh, ki pa ga zdaj ne uporabljam več,« pripoveduje Borimir ob ogledu delavnice, kjer preživi večino časa po službi.

Tu danes nastajajo čisto pravi viteški oklepi, ki jih odlikuje ročna izdelava, kar pomeni, da so narejeni natančno po meri naročnika in se lepo prilegajo telesu.

»Če se spomnim svojega prvega oklepa, me je kar groza. Ko sem ga oblekel, je bil daleč od tega, kar bi rad dosegel,« pripoveduje Borimir, ki veliko da na to, da so replike njegovih srednjeveških oklepov čim bolj narejene po telesu, da se človek v njih premika lahkotno. Za to je bilo treba pridobiti veliko znanja, kar pride seveda z izkušnjami, ne gre pa tudi brez potrpežljivosti in vztrajnosti. Vseh teh lastnosti Borimirju očitno ne manjka.

UČITELJ PETR BROŽEK

Mojstrski izpit iz delavnice Petra Brožka mu veliko pomeni.

Mojstrski izpit iz delavnice Petra Brožka mu veliko pomeni.

Vedno pa mu je ob strani stal oče in mu tudi pomagal. Kot pove Borimir, mu nekaj kovačev, ki še dela v našem okolju, ni dalo kakih nasvetov. »Saj tudi niso mogli, ker delajo predvsem orodja in bolj praktične zadeve« pove Borimir in zato omeni le ljubitelja srednjega veka Janeza Kamniškega iz Barbove graščine na Veseli Gori pri Šentrupertu.

Največ pa se je nedvomno o tej tehniki kovanja naučil pri mojstru okleparstva Petru Brožku iz Češkega Broda blizu Prage, kjer je preživel leto dni in se učil v njegovi delavnici ter bil pomočnik. Ob koncu je opravil izpit za okleparskega mojstra in leta 2016 prejel celo diplomo.

Petra je spoznal na srednjeveških dnevih situl v Novem mestu, kjer je Čeh gostoval. Pa sta navezala stike in Borimir je pri njem pridobil ogromno znanja in izkušenj. V njegovi delavnici namreč izdelujejo oklepe natanko tako, kot so jih v 15. stoletju. Kot pove Borimir, je bilo v srednjem veku veliko različnih oklepov, sam se loteva predvsem izdelave gotskih in ploščnih tipov iz druge polovice 15. stoletja. Nasploh je njegov cilj izdelovati čim bolj avtentične srednjeveške kose zaščitne opreme.

OKLEP DO 33 KILOGRAMOV

Oklep za stegno – vse se mora lepo prilegati.

Oklep za stegno – vse se mora lepo prilegati.

Oklepe dela iz pločevine, v glavnem eno milimetrske. Najboljše je jeklo, obogateno z ogljikom, saj so takšni oklepi tanjši. Prsni del je npr. debel od 1,5 do dveh milimetrov, ščit za noge ravno tako, čelada od dva do tri milimetre, pri rokavici pa mora biti bolj tenka pločevina, kak milimeter.

Borimir si prizadeva, da njegovi izdelki niso pretežki in da se res lepo prilegajo telesu. Tako njegov oklep tehta od 25 do 33 kilogramov, železni v glavnem 20 kilogramov več. Trudi se delati iz enega kosa, npr. čelado, koleno, in prav zato so to najzahtevnejši deli, ki zahtevajo ogromno časa.

»Pri delih pa je pomembno, da noben ni zavarjen in da so vsi kovičeni, res do milimetra natančno, da so tekoče gibljivi,« pripoveduje Borimir in pove, da je veliko dela zato prav z rokavico, ki se mora premikati tako zlahka kot roka. Za kovanje potrebuje celo zbirko posebnih kladiv, klešč in nakoval.

Vsak del oklepa posebej je z usnjenimi trakovi pritrjen na podoklepni jopič, ki ga vitez nosi spodaj, da ga oklep ne žuli. Tako je teža razporejena. Tudi jopič je Borimirjevo delo. Na roke ga sešije iz posebnega blaga iz lanu in grobo česane volne. Lahko bi ga sicer kupil, a so zelo dragi, pa še sam jih naredi bolj natančno. Perejo se ročno. V celotno opremo spadajo še usnjeni škornji, ki morajo imeti le notranje šive, čeznje pa vitez obuje kovinske čevlje.

KOT KROJAČ

Koliko kladiv! Oklepar jih potrebuje.

Koliko kladiv! Oklepar jih potrebuje.

Borimir je na nek način tudi krojač. Najprej mora naročniku vzeti mere, potem se začne risanje kroja na papirju, kot za obleko, kroj pa prenese na pločevino in ga izreže. Če je le mogoče, to počne s škarjami, na roke. Kuje v glavnem na hladno, torej na roke. Cel oklep naredi ročno. Naročnik mora priti k njemu še kar na nekaj mer, preden je izdelek končan tako, kot je treba.

Kovinske izdelke je treba seveda vzdrževati. Še preden jih dobi naročnik, jih Borimir zato premaže z mešanico čebeljega voska in ricinusovega olja, svetuje pa tudi servis na pol leta ali eno leto.

Za en oklep Borimir potrebuje med 300 in 400 ur dela, kar pomeni kar nekaj mesecev. Temu primerna je seveda tudi cena, o kateri noče nič reči, a pravi, da nekateri ločijo in se zavedajo kvalitete ročno narejenega oklepa po meri, spet drugi si ga raje kupijo nekje po internetu ceneje. Odvisno. Njegove stranke, ki v glavnem naročajo posamezne dele, so tako domačini kot tujci, prav vsi pa so ljubitelji srednjega veka, strastni zbiratelji, ipd.

PO SREDNJEVEŠKIH DNEVIH

Borimir pa prispeva tudi k boljšemu poznavanju srednjega veka pri nas. Tako je bil štiri leta dejaven v živem muzeju Grad Struga pri Otočcu, ki zdaj že tri leta več ne deluje. Tam je Joc dobil tudi zgodovinsko ime Borimir, ki ga ponosno nosi - sestavljeno je iz boriti se in miru. Obiskovalcem gradu je predstavljal delo v kovačiji in orožarno, pripravili so celo srednjeveško zgodbo z Bojano Čibej, bolj znano z zgodovinskim imenom Eleonora Sobjeska.

Zdaj je naš oklepar član Druščine Zlate ostroge, druščine kakih desetih zanesenjakov, ki predstavlja življenje v taboru v srednjem veku. Tabor je vedno potoval z vojsko. Imajo kovačijo, kuhinjo, prikazujejo srednjeveške igre, orožje, oklepe… Nastopajo po Sloveniji na raznih srednjeveških dnevih, a lani je bilo zaradi epidemije koronavirusa to le dvakrat.

Borimir dobro sodeluje tudi z Dolenjskim muzejem, ki pri njem vsako leto naroči kake replike. Zanje je naredil že bronasto čelado, pa sulice, sekire, nožke, zaponke za pas… Vse to mora biti čim bolj avtentično. Sicer se orožja skoraj ne loteva, ker se je povsem posvetil oklepom.

NAZAJ NA ČEŠKO?

A od vsega naštetega dela se v Sloveniji ne da živeti. Borimir, ki sicer pravi, da je dobro delo najboljša reklama in je do zdaj naredil 15 srednjeveških oklepov, zato vseskozi hodi še v službo. A vse bolj razmišlja, da bi šel živet in delat na Češko, saj je tam okleparska obrt zelo spoštovana in celo deležna državne podpore. Tam bi se lahko ukvarjal le z oklepi, kar ga najbolj veseli. Pa tudi sama dežela in ljudje so mu všeč, Čehi so zelo odprti in prijazni. Z okleparskim mojstrom Petrom Brožkom ima vseskozi stike in mesto v njegovi delavnici ga čaka, pove.

Članek je bil objavljen v prilogi Živa Dolenjskega lista 25. marca 2021.

Besedilo in foto: Lidija Markelj

Galerija

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava