Slavček ni umrl, postal je dediščina

13.6.2021 | 10:50

Bar Slavček je bil mišljen kot začasni objekt, a je na svojem mestu vztrajal skoraj štirideset let. (Foto: I. Vidmar)

K67. Za večino je to le navaden kiosk, kakršne smo imeli nekoč za vsakim vogalom. Večinoma so bili rdeči. V njih smo kupovali stripe Alana Forda, Sportske novosti, sličice Vinetua, žvečilne gumije Bazooka Joe, Našo ženo za mamo in cigarete Filter 57 za očeta, v kiosku na ljubljanski železniški postaji najboljše hamburgerje vseh časov, spet nekje drugje pomfri, sladoled ali pa vstopnico za koncert Buldožerjev in nogometno tekmo.

Kdo bi si mislil, da bo ta rdeči kiosk nekoč postal svetovna arhitekturna znamenitost, da bo leta 2021 stal v New Yorku sredi Times Squara. Imajo ga tudi v Berlinu. Imeli smo ga tudi v Novem mestu, pa ne enega, kar sedem jih je bilo sestavljenih skupaj v Jakčevi ulici ob gradbeni jami, ki je skoraj petdeset let zarasla čakala na dovolj pogumnega gradbinca, ki bi tam postavil še en niz predvidenih stanovanjskih blokov.

Reševanje nekega kioska

Razstavljeni Bar Slavček za gradom Grm čaka na restavratorje. (Foto: Jovo Grobovšek)

Zdaj je ta čas prišel in Bar Slavček, ki ga je sestavljalo sedem enot legendarnega kioska K67, se je moral umakniti. Najbrž bi bil danes že zmlet v koščke na kaki deponiji, če se ne bi zanj na pobudo svojega nekdanjega sodelavca arheologa Danila Breščaka zavzel Jovo Grobovšek, upokojeni nekdanji direktor novomeškega zavoda za varstvo kulturne dediščine.

Bar Slavček je sredi osemdesetih let v Jakčevi ulici, ki je bila takrat še Ulica Majde Šilc, postavil novomeški gostinec Slavko Malnar. Potem ko sta imela z ženo, s kuharico, z nekdanjo vodjo kuhinje v hotelu Žusterna med drugim v najemu planinski dom Gospodična pa restavracijo na prečenskem letališču, nekdanjo Vrhovnikovo gostilno v Dilančevi ulici in gostilno Marička v Bučni vasi, Slavko pa je bil tudi vodja strežbe v hotelu Metropol (danes Krka), sta želela iti na svoje. Kiosk K67 je bil takrat najcenejša možnost za postavitev gostilne. Kupila sta jih sedem in jih zložila v postrojenje ter vse skupaj še podkletila. Tako je bil Malnarjev Bar Slavček najbrž edini podkleteni kiosk K67 na svetu pa najbrž tudi eden redkih, sestavljen iz tako veliko enot. Bar Slavček je pozneje njun sin Slavko prodal in s tem denarjem opremil fitnes v novomeški gimnaziji.

Modularni kiosk K67, ki je vključen tudi v zbirko Muzeja moderne umetnosti v New Yorku, je leta 1966 zasnoval slovenski arhitekt in oblikovalec Saša Janez Mächtig. Izdelovalo ga je ljutomersko podjetje Imgrad. Kiosk je bil izbran za uradno opremo olimpijskih iger v Münchnu leta 1972, v naslednjih letih pa se je znašel na ulicah številnih vzhodno- in zahodnoevropskih mest, v ZDA, Kanadi, Novi Zelandiji in celo na Japonskem. Veliko med njimi jih je še vedno v funkciji, kot tudi ta na Times Squareu v New Yorku. (Foto: Times Square Alliance/dokumantacija Dela)

Pravočasnemu posredovanju arhitekta Jova Grobovška gre zasluga, da je Bar Slavček oziroma vseh sedem enot kioskov K67, ki so ga sestavljali, rešenih. Za sodelovanje pri reševanju je uspel prepričati več ustanov, z zadnjo lastnico kioskov, podjetnico Lidijo Golob, pa se je dogovoril za donacijo. Kot sicer še nerazglašeno kulturno dediščino lokalnega pomena bi bilo prav, da zanjo poskrbi Dolenjski muzej, ki za tako velik artefakt nima prostora. Ko je novomeška enota Zavoda za varstvo kulturne dediščine ponudila prostor za gradom Grm, je bil muzej pripravljen prevzeti vlogo doniranca in akcija je stekla. Za koordinacijo s podjetji, ki so tehnično sodelovala pri razgradnji in prevozu, za kar je poskrbela novomeška Komunala, se je v projekt vključil tudi novomeški župan Gregor Macedoni, za nasvet pa so se obrnili tudi na avtorja kioska K67 Sašo Mächtiga ter na avtoličarstvo in avtokleparstvo A1, Marija Plut, s. p., iz Stanežič, ki je obnovilo kioske 67, ki so danes razstavljeni v New Yorku, Berlinu, Zürichu in drugod.

Novomeški K67 so tako rešeni pred uničenjem, a naloga s tem še ni končana – to je šele začetek. Večina rešenih enot je v sorazmerno slabem stanju, poleg tega pa so bile za potrebe gostilne precej predelane. Njihovo restavriranje, ki bo najbrž potekalo pod nadzorom izkušenih mojstrov iz podjetja Stanežič, vanj pa bi se, kot predlaga Jovo Grobovšek, lahko vključili tudi dijaki Srednješolskega centra in se pri tem od izkušenih mojstrov te obrti marsikaj naučili. Želja vseh v reševanje vključenih pa je, da bi bil obnovljeni Bar Slavček prej ali slej postavljen na primernem mestu v Novem mestu, kjer bi še naprej služil svojemu namenu.

Iz tiskane izdaje Dolenjskega lista

Igor Vidmar

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava