Z Janezom Bogatajem za Trdinovo dolenjsko mizo

23.7.2021 | 13:30

Marijan Dović z Janezom Bogatajem v pogovoru o knjigi Z Janezom Trdino za dolenjsko mizo. (Foto: I. Vidmar)

Novo mesto - Janez Trdina je eden od dveh najpomembnejših mož iz zgodovine Novega mesta, ki ga je doletela čast, da njegov doprsni kip ponosno stoji pred novomeško mestno hišo sredi Glavnega trga. Le nekaj metrov stran, na terasi pred knjigarno novomeške založbe Goga, je bilo sinoči povedanega veliko o njem, etnolog Janez Bogataj je v pogovoru z Marijanom Dovićem predstavil svojo novo knjigo Z Janezom Trdino za dolenjsko mizo, knjigo, ki je nastala na podlagi še neobjavljenih Trdinovih zapisov, ki so nastali med njegovimi popotovanji od gostilne do gostilne, kjer je običajno sedel v kot, prisluškoval gostilniškim pogovorom, opazoval ljudi in jih tudi kaj vprašal, pa si, če je kaj zanimivega izvedel, to tudi zapisal.

Janeza Trdino imamo Dolenjci za svojega, čeprav se je imel sam za Gorenjca, o Dolenjcih pa ni imel prav dobrega mnenja in je bil do njih milo rečeno zelo kritičen, kdaj pa kdaj tudi žaljiv. V Novo mesto se je priselil tako rekoč po naključju, potem ko so ga leta 1967 zaradi obtožb, da naj bi mladino ščuval proti cesarju in cerkvi, predčasno upokojili. Šolski nadzornik na Reki, kjer je Trdina kot učitelj nazadnje služboval, je tedaj zapisal, da je v svojih predavanjih izražal in branil načela in mnenja vjeri i moralu kerstjanskomu protivna, deržavnoj vladi neprijateljska i pogubna,... duh skroz prevratan, kojega zastupniku imala bi se odreći svojstva, nužna valjaninu državljaninu i članu družtva ljudskoga u obće, a nekamoli ona, koja se zahtjevaju od učitelja i odgojitelja mladeži. Po upokojitvi se je s Hrvaške skupaj z reškim krčmarjem, njegovim rojakom iz Mengša, Florijanom Virkom, preselil v Bršljin, po štirih letih pa od tam v bližnje Novo mesto.

Na njegove zapiske je Janez Bogataj naletel leta 1972 na začetku svojega službovanja v Dolenjskem muzeju, kjer so imeli prepis originalov, ki jih hrani NUK. Očitno je bilo, da zapiski niso bili namenjeni objavi, ampak jih je Trdina delal predvsem zase, na knjižici pa je bilo celo zapisano, naj jo, če jo kdo najde, zavrže. V zapiskih je najti podatke o marsičem, kar je na svojih poteh slišal in izvedel ali pa ugotovil Trdina, od podatkov o gospodarstvu, takšnih in drugačnih navadah tedanjih ljudi pa do prehranskih in pivskih običajev.

Etnolog Janez Bogataj s svojo naslednico v Dolenjskem muzeju etnologinjo Ivico Križ (desno), njeno naslednico etnologinjo Alenko Lamovšek (levo) in njeno kolegico etnologinjo Vero Jačimović (Foto: I. Vidmar)

Kot ugotavlja Bogataj, predstavljajo Trdinovi zapiski z etnološkega vidika neprecenljivo bogastvo podatkov o tedanji družbi in življenju ljudi na Dolenjskem, pa tudi v Beli krajini, pomenljiva pa je tudi pripomba Marija Dovića, ki je Bogatajevo knjigo Z Janezom Trdino za dolenjsko mizo tudi uredil, da je Trdina tedaj raziskoval, ne da bi za to dobil znanstveno štipendijo, kot je to danes. Je pa res, da nikoli ni kandidiral za sredstva na nobenem razpisu katerega izmed skladov Evropske unije.

»V vsej Sloveniji ni tako dobrega vira o tistem času, kot so Trdinovi zapiski. Zapiski so iskreni in nefiltrirani, saj so bili namenjeni osebni rabi,« o Trdinovih zapiskih pravi Janez Bogataj, ki se je v svoji tokratni knjigi osredotočil na prehranske in pivske navade in običaje Dolenjcev, vmes pa vpletel še marsikaj drugega, tako da bralec ob prebiranju knjige dobi kar dobro sliko o življenju na Dolenjskem v drugi polovici devetnajstega stoletja.

Več tem, kaj so jedli in pili in kakšen odnos so imeli Dolenjci do hrane in pijače v Trdinovem času, pa prihodnji četrtek v tiskani izdaji Dolenjskega lista in seveda v knjigi Janeza Bogataja Z Janezom Trdino za dolenjsko mizo.

I. Vidmar

Galerija

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava