dolenjska

Na intenzivnem oddelku - Zadnji krog covidnega pekla

25.11.2021 | 08:00 | Besedilo in fotografije: Lidija Markelj

Pogled na bolnika je zastrašujoč: polno aparatur, od perfuzorjev in črpalk, po katerih tečejo razne infuzije, do monitorja življenjskih funkcij za spremljanje vitalnih znakov bolnikov, ventilatorja za predihavanje, aparatov za hlajenje, aspiratorja ...

Diplomirana medicinska sestra Maja Deželan ob bolniku

V nadzorni sobi se vidi vse, kaj se s pacienti dogaja na oddelku. Tam vedno nekdo dežura. Na sliki Vesna Veselič.

Negibno in nemočno telo na postelji. Gole noge molijo izpod rjuhe. Roke ležijo mirno ob telesu, na njih so številni obliži, obveze, iz njih vodijo cevke. Še hujši je pogled na glavo – bolnik spi, usta rahlo odprta, iz njih je ravno tako napeljanih nekaj cevk. Okrog postelje vse polno raznoraznih naprav na vsaki strani, iz katerih v bolnika vodijo cevke, kabli, razne plastične vrečke s tekočinami itd. Na monitorjih se prikazujejo lučke, črte, krivulje, sliši se tiho brnenje.

Na sosednji postelji je podoben prizor. In v sosednji sobi tudi. In še v sosednji. Okrog bolnikov hodijo nenavadne pojave, kot bi prišle iz vesolja: zdravniki, medicinske sestre in fizioterapevti, oblečeni v skafandre in drugo zaščitno opremo. Premikajo se od bolnika do bolnika, obračajo jih na trebuh, gledajo na monitorje in ugotavljajo, ali je vse prav, kaj je treba narediti. Nekaj si zapisujejo, med sabo si sporočajo …

In tako je v tem času na celotni covidni intenzivi Splošne bolnišnice (SB) Novo mesto, ki je polno zasedena, ter še v mnogih slovenskih bolnišnicah, saj se po skoraj dveh letih še vedno ubadamo s smrtonosno boleznijo covid-19. Pravzaprav je vsak dan huje, smo v četrtem valu epidemije, ko v Sloveniji skoraj vsak dan beležimo rekordno število okužb (tudi po 3500), ko imamo v bolnišnicah okrog 1130 bolnikov s covidom, ko so intenzivni oddelki zasedeni že do zadnjega kotička (okrog 270 jih potrebuje tovrstno nego) in ni več ne prostora ne primernega medicinskega kadra. Vsako izpraznjeno mesto hitro zasede nov bolnik.

Včasih sporazumevanje poteka kar preko okenca – zaradi varnosti.

BOLNIKI NISO ŠTEVILKE

Na intenzivnem oddelku novomeške bolnišnice ob našem dopoldanskem obisku morda vse deluje mirno, a v resnici je stanje še kako napeto. Vsem tem bolnikom na kablih življenje dobesedno visi na nitki. Borijo se za življenje, nekateri tudi mesec in več. Koronavirus jih je tako načel, da sami ne morejo dihati, so intubirani, na ventilatorjih, v glavnem vsi umetno uspavani z zdravili. Imajo poškodovana pljuča in morda še druge organe. Pogosto jih mučijo kake kronične bolezni, ki jih je tudi treba zdraviti, občutljivi so za vse infekte.

»Ti ljudje za nas res niso številke. Za nas je vsak od njih bolnik, ki potrebuje našo pomoč. Ne sodimo, zakaj je pristal tu, ali je bil cepljen ali ne, ali je upošteval ukrepe ali se je nanje požvižgal. Vsakomur pomagamo, kot najbolje zmoremo. Vemo, da za vsakim bolnikom stoji družina, bližnji, ki si ga želijo nazaj,« pove diplomirana medicinska sestra Vesna Veselič, glavna sestra Centra za intenzivno medicino v SB Novo mesto.

KAJ, ČE PRIDE ŠE KDO

Pri tako odgovornem delu v izredno zahtevnih razmerah, ko skrbi za organizacijo in razporejanje kadra, ki ga zdaj v intenzivo selijo tudi z drugih oddelkov, pa za pripravo prostora, zaščitne opreme, aparatur, posteljnih enot itd., pridejo prav že dvajsetletne delovne izkušnje v tej bolnišnici. A odkrito pove, da je sedanja situacija tako posebna, kot si je ni nihče predstavljal. »Vse se spreminja iz dneva v dan, potrebno je nenehno prilagajanje vseh nas, da delo teče, kot je treba,« pove Veseličeva.

Urška Kaplan in Vesna Veselič

Brez ustrezne zaščitne opreme se med bolnike, okužene s covidom-19, seveda ne sme. Tako se delavnik vsakogar na covidnem intenzivnem oddelku najprej začne s skrbnim oblačenjem in konča s skrbnim slačenjem. Vse ob koncu roma v koš ali v posebne vreče za čiščenje. Ni enostavno, za to so se izobraževali na delavnicah, gledali so filme in zdaj gre mnogo hitreje, a pomoč kakega kolega je pri oblačenju še vedno nujna.

VROČE, SLABO SLIŠIŠ, NI WC

Seveda je delo v teh »vesoljskih oblačilih« oteženo in naporno. »V njih je vroče, bolj si okoren. Z rokavicami je težje vse prijeti in delati. Kar naprej si je treba razkuževati roke. V skafandrih se tudi slabo sliši, vsaj ti tako misliš, zato bolj vpiješ. Ko si v skafandru, tudi ne moreš na stranišče, zato mnogi prej sploh nočejo piti. Tudi kaka malica seveda ni mogoča. V tej opremi se ne moreš niti popraskati, skratka v njej zdržati od štiri do osem ur ali še več, ni enostavno,« pripoveduje glavna medicinska sestra, ki občuduje svoje kolege, da kljub vsemu delajo z dobro voljo.

Kljub preobremenjenosti zdravstvenega osebja in odgovornemu delu je videti nasmehe na obrazu zaposlenih pred odhodom na covidni intenzivni oddelek. Na sliki: fizioterapevtka Vesna Krevs Bradač, specializant anestezije Borut Gostiša ter Darja Zupančič, dr. med., spec. anesteziologije in reanimatologije.

Kakšna je komunikacija iz sob covidnega CIM (Centra za intenzivno medicino) z »zunanjim svetom«?

Kako pomembno je delo v nadzorni sobi?

Kako poteka prevoz covidnega bolnika z vsemi cevkami, črpalkami, perfuzorji, monitorjem in ventilatojem na preiskavo?

Kakšne so stiske njihovih bolnikov, kako trpijo svojci, ki ne morejo do njih? In kako trpi tudi zdravstveno osebje, ki je izgorelo ter plačuje davek tudi v zasebnem življenju?

Vse to smo izvedeli na novomeški intenzivi in o tem podrobno poročamo v današnji novi, tiskani številki Dolenjskega lista.

‹ nazaj