dolenjska

Še malo, pa jih bo sto! 99 let Antonije Ivanež

3.12.2022 | 14:00 | L. Markelj, foto: A. Vidmar

99-letni Antoniji Ivanež (na levi) so prišle voščiti njene literarne prijateljice: Anica Vidmar, Jožica Lukan in Terezija Balaževič iz DU Novo mesto mesto, sekcije Snovanja.

A bi Antoniji prisodili 99 let?

Slavljenka s pletenico velikanko

Antonija Ivanež v domači kuhinji

Novo mesto - Danes rojstni dan praznuje Antonija Ivanež iz Novega mesta, najstarejša članica literarne sekcije Snovanja Društva upokojencev Novo mesto. In to ne čisto navadnega – še malo, pa jih bo sto!

99. rojstni dan bo slavljenka pričakala v krogu svojih najdražjih, hčerke Jožice in njene družine, pri kateri živi, poveselila se bo z vnukinjo in že dvema pravnukoma, ter še s kom. To je nekaj najlepšega, pravi.

V teh dneh pa je bila vesela tudi obiska literarnih prijateljev snovanjcev, ko so ji prišli voščit za visok jubilej. Prinesli so ji rože in še kaj, zelo pa so jo razveselili tudi z zadnjim zbornikom snovanjcev z naslovom Na svoji poti, ki je izšel ob 20-letnici delovanja, in v katerem ima tudi Antonija objavljenih nekaj pesmi.

Slavljenka je kljub visoki starosti in pomočniku – to je palica, še vedno korajžna in vesela, rada je poklepetala o marsičem. Med drugim je zbralo pripovedovala o zanimivih dogodkih iz njenega življenja, ki je bilo lepo, a tudi hudo in polno preizkušenj. A z dobro voljo in vero ji je uspevalo.

V življenju je doživela marsikaj

Rodila se je leta 1923 v Gabrju pri Brusnicah v devetčlanski delavski družini in od otroških let je tolkla revščino, trdo je morala delati. Po končanem 4. razredu OŠ v Gabrju se je poskusila izšolati za pletiljo v šoli v Trebnje, a je začetek 2. svetovne vojne šolanje prekinil. Med vojno se je z vso svojo družino dejavno vključila v narodno osvobodilno gibanje: bratje so šli v partizane, sama pa je partizanom nosila hrano in pomagala po svojih močeh. Doživela je razna zaslišanja, tudi pretepali sojo, se spominja.

Povojna leta je preživela na Štajerskem, kjer je kot kolonistka pet let kmetovala, potem pa se je šolala za trgovko v Dobrni. Delala je v Mariboru, Selcah in Rušah, šla za nekaj let pomagat oboleli mami v rodno Gabrje, potem pa našla zaposlitev v Rudniku Kočevje, kjer se je tudi poročila. Po ločitvi je s hčerko Jožico odšla na Dolenjsko, ter v tovarni zdravil Krka delala vse do upokojitve.

Izdala dve knjigi

Pesnila je od mladosti, a žal ne na papirju. Prve svoje zapise, ki so zgodbe iz njenega življenja, je leta 2003 izdala v knjigi Moje življenje, pesmi pa je začela zapisovati šele na prigovarjanje pesnice Vide Brest. Ne bo pozabila, da je prve objave doživela tudi v Dolenjskem listu, česar je še posebej vesela. Pesniško zbirko z naslovom Pesmi je izdala leta 2016, sicer pa je svoje pisanje zadnja leta objavljala v zbornikih Snovanja literarne sekcije DU Novo mesto.

Življenje ji je bogatilo tudi likovno ustvarjanje – izdelovala je t.i. botanične slike, ter glasbeno udejstvovanje. Vrsto let je prepevala v pevskih zborih, kot samouk pa je znala zaigrati na harmoniko in na orglice. Tudi za svoj 99. rojstni dan bi raztegnila meh, a ji je harmonika postala pretežka …

Antonija, vse najboljše in še na mnoga leta!

‹ nazaj