Reševanje slovenskega zdravstva - Le blaženje simptomov ni dovolj

30.1.2023 | 13:40

Avtorica komentarja Lidija Markelj

Avtorica komentarja Lidija Markelj

Če se težave ne rešujejo sproti, se le kopičijo, postajajo večje in težje rešljive, včasih celo nerešljive. Tako velja v osebnem življenju in tudi v družbi. Skoraj brezupen problem pri nas je zdravstvo, zdravje pa je – vemo vsi – za vsakogar najpomembnejše.

Razmere v slovenskem zdravstvu so že dolgo katastrofalne in drastično se slabšajo, reforme so obljubljale že mnoge vlade, zato je ta, ki jo načrtuje Golobova vlada, res nujna. Čudno je sicer, da šele leta 2024, ko pa so vladajoči v predvolilnem času zatrjevali, da imajo vse rešitve na dlani, stranka SD pa je pot do specialista obljubljala celo v 30 dneh!

A tako se pač govori pred volitvami, resničnost pa je očitno drugačna.

Ta čas imamo v državi več kot 132.000 ljudi brez osebnega zdravnika. Priča smo bili dolgim vrstam pred ljubljanskim zdravstvenim domom za opredelitev pri osebnem zdravniku. Ker ga mnogi nimajo, se zatekajo na urgenco, tam je zato gneča še večja. Čakalne dobe so vse daljše tudi za specialista, in ko nekdo resno zboli, mora vse pogosteje na poseg ali zdravljenje čakati leto ali več. Za marsikoga je to prepozno.

Nezadovoljni so tudi zaposleni v zdravstvu. Da zdravnikov zelo primanjkuje, govorimo že leta, a ne zgodi se najpomembnejše – ne poveča se vpis na obe medicinski fakulteti. Nobena reforma nam ne bo pomagala brez več zdravnikov! Prejšnja Janševa vlada je vpis na obe medicinski fakulteti sicer povečala, a najbrž ne dovolj – treba se je zavedati, da zdravnikov v nekaj letih ne bo nekaj sto več. Pogoji za vpis so zahtevni, ravno tako izobraževanje, ki poteka od šest do deset let od mature, delo pa je potem seveda težko in odgovorno, saj gre za zdravje, življenje ljudi!

Žal mnogi mladi zdravniki že po študiju odidejo v tujino, v naš zdravstveni sistem pa nočejo menda več niti zdravniki iz tujine, tudi ne iz nekdanjih jugoslovanskih republik, ker delo poteka v slabih razmerah in je tudi zaradi slabega plačila neperspektivno.

Težava je tudi nagrajevanje po učinku. Pogosto je iz medicinskih vrst slišati, da nekateri zdravniki v naših bolnišnicah delajo res veliko in dobro, nekateri pa tudi lenarijo. Razlik v plači pa (skoraj) ni. Je to motivacijsko? Potem še tisti zagnani izgubijo veselje in se raje izgubijo v povprečnosti javnega zdravstva, odidejo na svoje ali celo v tujino. Razumljivo.

Poseben problem v zdravstvu je korupcija. Ga bo nova zdravstvena reforma rešila? Menda naj bi v zadnjih 30 letih v zdravstvu poniknilo okoli 10 milijard evrov. Ne gre pozabiti, da je to naš denar, ki bi bil lahko namenjen našemu zdravju! V glavnem izgine s preplačili storitev in materialov. Kdo ni slišal za afero s preplačanimi žilnimi opornicami? Pri drugem zdravniškem materialu je verjetno žal podobno. Takšno javno zdravstvo, kot ga imamo, je očitno odlično za plenilce, ki so seveda zainteresirani, da ostane tako, kot je.

Nakopičenih težav v zdravstvu – dotaknili smo se jih le nekaj – je toliko, da boli glava, aspirin pa že zdavnaj ni več dovolj. Nam državljanom, davkoplačevalcem in bolnikom ne ostane drugega, kot da pazimo na svoje zdravje, obenem pa verjamemo, da bo Golobova vlada z napovedano reformo rešila probleme. Dobra novica je, da se bomo zgledovali po finskem modelu, kjer zasebno in državno zdravstvo plodno sodelujeta v dobro vseh. Že zdavnaj bi lahko pogledali dobre prakse iz soseščine.

A obstaja tudi dvom, ali se bo z napovedano reformo res kaj spremenilo. Ne gre pozabiti, da je v vladi stranka Levica, ki koncesionarje, ki so del javnega zdravstva, označuje le za pohlepne kapitaliste, je proti zdravi konkurenci itd. In – ali gre verjeti vsem dobrim nameram ministra za zdravje, če pa vemo, da je prav ta vlada takoj ob nastopu ukinila obvezno nabavljanje medicinske opreme po referenčnih cenah, ki je temeljilo na sistemu evropsko primerljivih cen, kar je uvedla prejšnja vlada? Zakaj bi nekdo ukinil novelo, ki bi privarčevala denar v javnem zdravstvu?

Zato se je bati, da se bo o reformi le govorilo ali pa da bodo v teh kaotičnih razmerah za »zdravstvo« nabrali le še več denarja, stekel pa se bo v zasebne žepe, a ne po zasebnih zdravstvenih ambulantah in klinikah, temveč po dobaviteljih v zdravstvu in podobnih parazitskih prisklednikih.

Najkrajši konec pa bomo potegnili pacienti, seveda davkoplačevalci, ki imamo le eno, zelo razumljivo zahtevo: ko zbolimo, želimo čim prej priti do kakovostne zdravstvene oskrbe, ki jo seveda plača zavarovalnica, saj vsak mesec redno plačujemo prispevke v zdravstveno blagajno. Ne zanima nas, ali nas bo pregledal, zdravil ali operiral zdravnik v državnem zavodu ali zasebnik. Pomembno nam je le, da se zdravljenje začne takoj oz. čim prej.

Iz aktualne tiskane številke Dolenjskega lista.

Lidija Markelj

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava