Komentar: Oprostite! Bič, smeh in dolg

5.6.2023 | 12:00

Avtor komentarja, novinar Dolenjskega lista Martin Luzar

Avtor komentarja, novinar Dolenjskega lista Martin Luzar

Uničiti, iztrebiti, pregnati, zasužnjiti staroselce in jim vzeti blago in duha – kako globoko je sla po takem prilaščanju zakoreninjena v posamezniku in njegovih organizacijah. V tovrstno ravnanje so se poglobili tudi ustvarjalci enega od filmov letošnjega festivala v Cannesu, in sicer tistega, ki govori o nasilju nad staroselci, Indijanci v Ameriki, oropanimi njihovega ozemlja, bogatega z nafto. Ta zahodna kolonizacija je trajala dolgo časa, ne da bi jo kdo javno obsodil. Preveč vabljivo je življenje na bencin, da bi se kdo zares zamislil.

V tem filmu nekateri vidijo zapoznelo opravičilo staroselskim Indijancem, ki jih je sla drugih po bogastvu oropala njihovega naravnega blaga in človeškega dostojanstva. To je tragično, namreč da poteptanim ljudem dostojanstvo vrne umetnik, medtem ko kapital, glavni in edini povzročitelj v tem primeru nesreče staroselskih Indijancev, opravičila nima niti v mislih. V Cannes je na premiero filma prišel tudi predstavnik teh Indijancev, v imenu svojih ljudi je sprejel simbolično opravičilo. Ampak vse to celjenje ran in trepljanje po ponižanih ramah se je zgodilo neki letošnji dan, dosti desetletij po tistem, ko je prvi podjetni nestaroselec stopil na tisto indijansko ozemlje in so kmalu zatem mnogi iznajdljivi in podjetni tuji ljudje začeli neizprosno gospodariti na ozemlju staroselcev in od tega bogateti – in bogatijo še danes.

Praksa, ki jo film razgalja na omenjenem primeru ljudi, se v različnih izvedbah vleče že od takrat, ko se je pračlovek z dvignjeno gorjačo napotil k sosedom v bližnji jami iskat kaj, kar bi rad imel in najlažje dobil brez večjega truda pri tistem, ki to že ima. Skozi evolucijo, industrijsko revolucijo in spremljajoče procese »učlovečenja« je človek dodelal in izjemno posodobil prvotno prerazporeditveno tehniko, temelječo na dvignjeni gorjači. Temeljni način prisvajanja pa ostaja v načelu enak. Angleški guverner na Javi Stamford Raffles je tako lahko poznavalsko izjavil o stari nizozemski Vzhodnoindijski družbi: »Nizozemsko družbo je vodila samo strast po dobičku. Ravnala je s svojimi podložniki brezbrižneje in brezobzirneje kakor kadar koli kak zahodnoindijski farmar s sužnji na svoji plantaži.«

Minila so leta od takrat, ko je gospod Raffles tako opisal aktualno dogajanje. Brezobzirnost prilaščanja je izgubila mnogo izvedbenih grobosti, vendar ostaja brezobzirnost prilaščanja, ki je zdaj zapakirana v stotero ponujenih iluzij o človekovem stanju, kar častilec in podpornik afriških staroselcev Tomo Križnar razočaran opiše z besedami: »Danes se sužnji smejejo, in to je skrb vzbujajoče.«

Danes prihajajo in nastopajo brez dvignjenih gorjač. Zadošča borza, da imetje, ki ga nekdo nima, postane s trgovanjem z delnicami njegovo. Veliko je dodelanih in praktično preizkušenih načinov, kako danes z mehanizmi finančnega kapitala v želji po prilaščanju »nagovoriti« tiste, katerih imetje naj bi postalo last pohlepnega opazovalca. Po primere za take načine ni treba hoditi daleč. Slovenska letalska družba – mar ni bila kot z nafto bogato indijansko polje? Kar naenkrat ni bila več last »staroselcev«, Slovencev. Do danes je šla adijo, potem ko so si jo na kapitalski tržni način prilastili podjetni ljudje, sosedje brezobzirnih podjetnikov iz poročila Stamforda Rafflesa. Pri Adrii Airways so Slovenijo, tudi ob pomoči Slovencev, dognano premeteni tuji podjetniki prepeljali žejno čez vodo. Nekaj podobnega se je, čeprav je po borznem prehajanju lastniških delnic nekomu najbrž veliko kapnilo, nam staroselcem zgodilo z vrhunsko vodo čisto v naši bližini, v krajih, kjer je bil doma Jurčičev knjižni junak, berač Urh iz Kostela.

Ej, koliko je še gradiva za filme, v katerih bi se morali opravičiti staroselcem!

Iz aktualne tiskane številke Dolenjskega lista.

M. Luzar

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava