atletika

Kladivo je moj način življenja

24.7.2009 | 07:00 | Igor Vidmar

Barbara Špiler (Foto: I. Vidmar)

Sedemnajstletna brežiška metalka kladiva Barbara Špiler je včeraj, le dva tedna potem, ko je v Italiji osvojila naslov svetovne prvakinje med mlajšimi mladinkami, zmagala tudi na mladinskih olimpijskih igrah oziroma natančneje na evropskih olimpijskih dnevih mladih na Finskem, kjer je prvič na velikem tekmovanju nastopila brez svojega trenerja Vladimirja Keva.

Tekma je bila za rosno mlado tekmovalko velik preizkus zrelosti in trdnosti, saj se v tako kratkem času po tako velikem uspehu pač ni lahko zbrati niti bistveno bolj izkušenim športnikom. "Na tekmo sem šla kot na vsako drugo, zato sem še toliko bolj vesela zmage," je kratko označila svoj nastop po tekmi.

A Barbara je očitno iz pravega testa in prava naslednica brežiškega olimpionika Primoža Kozmusa, s katerim bosta, upajmo, še dolgo časa skupaj kraljevala v tej zahtevni atletski disciplini.

Kljub rosni mladosti ima postavna brežiška metalka kladiva Barbara Špiler že kar nekaj izkušenj z velikih tekmovanj in pri sedemnajstih letih že več let sodi prav v svetovni vrh – predlani je v boju z dve leti starejšimi tekmicami na svetovnem prvenstvu za mlajše mladinke osvojila bron, lani je bila med tri leta starejšimi metalkami na svetovnem prvenstvu za starejše mladinke četrta, letos je postavila tudi članski državni rekord in odpotovala na svetovno prvenstvo za mlajše mladinke s štiri metre boljšim izidom od ostalih tekmovalk ter na tekmovanju povsem upravičila vlogo prve favoritke.

Prvič se je zgodilo, da je kdo od slovenskih atletov odšel na svetovno prvenstvo kot edini pravi favorit za naslov prvaka, kot se je to zgodilo v Barbarinem primeru. Ko je stopila v krog za met kladiva, se je v Bressanoneju ulilo kot iz škafa, krog pa je bil popolnoma poplavljen. V takih razmerah se pogosto vdajo celo veliko bolj izkušeni športniki.

Barbare pa voda ni zmotila. Že v prvi seriji je dosegla dva metra boljši izid od vseh ostalih ter v drugi seriji prvič presegla 59 m, kar je bilo za vse tekmice nedosegljivo – tekma je bila odločena, Barbara je bila svetovna prvakinja. Ko je bila tekma končana, se je globoko oddahnila, saj je vse leto delala samo za ta nastop.

Zbrala je še moči za častni krog, potem pa je samo obstala, začutila je praznino, bila je psihično popolnoma izpraznjena. Komaj je čakala, da pride domov, preživi še sprejem in si odpočije. Vendar časa za počitek ni bilo.

Čim prej se je morala vrniti na Bjelolasico, kjer se brežiški metalci že tradicionalno pripravljajo na vse velike tekme, tam v miru trenira tudi Primož Kozmus in tam jo je njun trener Vladimir Kevo spet postavil na trdna tla in pripravil na še en podvig – nastop na olimpijskem festivalu mladih na Finskem, kjer se je z istimi tekmicami srečala še enkrat, se še enkrat postavila v vlogo prve favoritke in še enkrat z njimi opravila v brežiškem slogu – samozavestno in suvereno.

Barbara ima atletiko v krvi. Z atletiko se podobno uspešno ukvarja tudi njen brat Marko, ki je bil pred dvema letoma v suvanju krogle tudi že finalist mladinskega svetovnega prvenstva ter proglašen za najboljšega slovenskega atleta med mlajšimi mladinci. Barbara se je z atletiko srečala že v prvem razredu osnovne šole, ko je začela s tekom v atletski šoli pri Vladki Lopatič, kladivo pa je začela metati v četrtem razredu. Ko so ji dali prvič v roke kladivo, se je zavrtela in ga zalučala 28 m daleč. Kevo se je samo za glavo prijel in njena nadaljnja športna pot je bila v hipu začrtana.

Letos je v koledarju tekmovanj tudi evropsko prvenstvo za starejše mladinke, kjer bi bila Barbara spet kandidatka za eno od medalj, vendar tam ne nastopa. “Za tako mlado tekmovalko sta dve veliki tekmi v sezoni več kot dovolj, priložnosti za medalje bo imela v naslednjih letih še dovolj,” strasti in slo po uspehu brzda umirjeni Vladimir Kevo in dodaja, da bo Barbara morda nastopila že na olimpijskih igrah v Londonu leta 2012, a le zato, da občuti vzdušje in da ji bo štiri leta kasneje, ko bo šlo zanjo zares, lažje.

Biti vrhunska športnica, je za najstnico po svoje tudi velika obremenitev, ki pa jo Barbara dobro prenaša. Na vprašanje, če je zaljubljena v kladivo, se nasmeje: “Kladivo je moj način življenja. Malo smo drugačni od drugih, smo dobra družba in ne predstavljam si, da bi živela drugače.

Hudo mi je le, ker sva z bratom precej zdoma, veliko časa preživiva na pripravah in ne moreva pomagati staršema, ki se doma mučita na kmetiji. Vendar nama tega nikoli nista očitala, ves čas naju podpirata in pomagata.” Te njene besede povedo vse.

‹ nazaj