dolenjska

Zaživel je Hram športnih junakov: Štukelj, Starič,...

20.12.2012 | 10:00 | STA, M. M.

Ljubljana - Društvo športnih novinarjev Slovenije (DŠNS) je včeraj v dvorani Stožice v Ljubljani odprlo Hram športnih junakov. Lani sta bila kot prva slovenska športnika vanj uvrščena Leon Štukelj in Miro Cerar, ki sta leta 2000 dobila največ glasov v glasovanju za športnika stoletja.

"Višje, hitreje, močneje. Zmage, odličja, vrhunskost. Iskanja še neuhojenih poti. Dokazovanja v konkurenci največjih športnikov sveta, mnogokrat z nedoumljivimi napori in odrekanji. Ponovna tekmovalna rojstva po neuspehih in poškodbah. To so naši športni junaki, ki so zaznamovali svoj čas in izvabljali aplavze ter ponesli slavo slovenskega športa v širni svet. Izjemne osebnosti, ki so tlakovale poti naslednjim rodovom športnikov. Neusahljiv vrelec navdiha, ponosa in trdoživosti, ki naravnost kliče in terja trajno mesto v narodovem spominu," je v nagovoru povedal Jože Zidar, predsednik DŠNS.

Društvo športnih novinarjev Slovenije je njim v čast leta 2011 ustanovilo Hram športnih junakov ter kot prva vanj umestilo Leona Štuklja in Miroslava Cerarja, najboljša slovenska športnika prejšnjega stoletja. Hram je DŠNS včeraj v Stožicah odprl ob pomoči Mestne občine Ljubljana, Javnega zavoda šport Ljubljana, Muzeja športa in Fundacije za šport.

S tem želi DŠNS ohraniti tudi rekvizite in druge športne predmete, s katerimi so bili povezani slovenski športniki, ter športne zgodovinske dogodke, tudi iz člankov in prispevkov že upokojenih novinarskih kolegov in drugih. V hram so bili uvrščeni športniki do sredine sedemdesetih let minulega stoletja. DŠNS bo delo nadaljevalo takoj po novem letu in naslednja razglasitev, tudi nekoliko množičnejša, bo prihodnje leto.

V Hram športnih junakov so umeščeni:

1. Leon Štukelj (12. 11. 1898, Novo mesto - 8. 11. 1999, Maribor)
Športna gimnastika / Dosežki: OI: 3 z - 1 s - 2 b, SP: 5 z - 3 s - 3 b

Olimpionik je športno pot začel v novomeškem Sokolu, na mednarodni sceni pa je sijajno debitiral leta 1922 na SP v Ljubljani. Vrhunec njegove kariere sta bili olimpijski zmagi v mnogoboju in na drogu leta 1924 v Parizu. Blestel je tudi na OI 1928 v Amsterdamu, ni pa mu bilo dano na OI 1932 v Los Angelesu (ZDA). Na OI 1936 v Berlinu je požel še šesto (srebrno) olimpijsko kolajno na krogih. Kolajne je požel tudi na SP 1926 v Lyonu in 1930 v Luksemburgu ter prireditvi ob 50-letnici Mednarodne gimnastične zveze (FIG) leta 1931 v Parizu (1 z - 2 s - 1 b). Diplomirani pravnik in podpisnik slovenske olimpijske listine (15. 10. 1991) si je družino ustvaril v Mariboru, kjer je preživel večino svojega dolgega življenja.

2. Miro Cerar (18. 10. 1939, Ljubljana)
Športna gimnastika / Dosežki:OI: 2 z -1 b, SP: 4 z - 2 b, EP: 10 z - 5 s - 6 b

S 30 lovorikami, ki jih je osvojil na OI, SP in EP, Miroslav Cerar velja za najbolj uspešnega slovenskega športnika vseh časov. "Kralj konja z ročaji", "zlati konjenik" in "bog konja" so bili njegovi najbolj laskavi vzdevki, čeprav je bil zelo univerzalen telovadec. Zato ni naključno postal prvi, ki je dvakrat zapored osvojil naslov evropskega prvaka v mnogoboju. Nastopil je na treh olimpijskih igrah - v Rimu 1960, Tokiu 1964 (1. na konju, 3. na drogu) in Ciudad de Mexicu 1968 (1. na konju). Osvojil je tudi štiri naslove svetovnega prvaka, z zadnjim je leta 1970 sklenil blestečo kariero v dvorani Tivoli, kar 10-krat pa je postal evropski šampion. Diplomirani pravnik in odvetnik je ostal dejaven v športu tudi po karieri in je eden izmed ustanoviteljev Olimpijskega komiteja Slovenije.

3. Rudolf Cvetko (17. 11. 1880, Senožeče - 15. 12. 1977, Ljubljana=
Sabljanje / Dosežki: OI: 1912 - 1 s, EP: 1911 - 4 z (*)

Rudolf Cvetko je bil prvi Slovenec,ki je osvojil olimpijsko kolajno: v Stockholmu 1912 je s sabljo osvojil srebrno lovoriko z ekipo Avstrije. Večkratni avstrijski prvak, inštruktor sabljanja na vojaškem inštitutu v Dunajskem Novem mestu (Wiener Neustadt) in štirikratni zmagovalec (posamično in ekipno s sabljo in floretom) na tekmovanju leta 1911, ki ga nekateri štejejo za EP*, žal, na OI med posamezniki ni nastopil. Na športni poti ga je zaustavila 1. svetovna vojna, a je sabljanju ostal zvest vse do konca življenja. Bil je soustanovitelj slovenske in jugoslovanske sabljaške zveze, priznan mednarodni sodnik in trener. Po 2. svetovni vojni je učil sabljanje tudi na Akademiji za igralsko umetnost ter Inštitutu za telesno vzgojo v Ljubljani, zametku zdajšnje Fakultete za šport.

4. Peter Šumi (29. 06. 1895, Kranj - 21. 05. 1981, Dunaj)
Športna gimnastika / Dosežki: SP: 4 z - 4 s - 3 b

Peter Šumi se je s športom začel ukvarjati kot sedemletnik v kranjskem Sokolu. Leta 1912 se je z družino preselil v Ljubljano, kjer je naprej vadil v Sokolu pod vodstvom Viktorja Murnika. Z izjemnim uspehom je nastopil na treh SP - 1922, 1926 in 1930. Osvojil je skupaj kar 11 kolajn. Več desetletij je bil edini telovadec, ki je na dveh SP zapored, 1922 v Ljubljani in 1926 v Lyonu, zmagal v mnogoboju. Z njim se je izenačil šele Kitajec Yang Wei (2006 in 2007). Na OI je bil leta 1928 in 1936 le v vlogi sodnika. Z bratom Francem je že leta 1920 ustanovil podjetje Vulkan, predhodnika Save Kranj. Leta 1947 je emigriral v Švico, umrl pa je na Dunaju, kjer je živel od leta 1953.

5. Stane Derganc - Ata (13. 04. 1893, Ljubljana - 9. 08. 1981, Ankaran)
Športna gimnastika / Dosežki: OI: 2 b, SP: 2 s

V pisanem življenju telovadca Staneta Derganca je odločilno vlogo odigralo SP 1922 v Ljubljani, kjer je Ljubljančan zablestel z 2. mestom v mnogoboju. Tudi Derganc je bil športni otrok Sokola, s 5. mestom na preskoku in 6. na konju pa je prispeval pomemben delež k imenitnemu uspehu jugoslovanske vrste na olimpijski premieri leta 1924 v Parizu. Na SP 1926 v Lyonu je bil član "srebrne" jugoslovanske ekipe, športno pot na velikih tekmovanjih pa je končal z bronastima lovorikama v preskoku in z ekipo na OI 1928 v Amsterdamu. Tudi po prisilno končani karieri zaradi poškodbe hrbtenice leta 1930 je ostal zvest športni gimnastiki kot trener. Upodobili so ga na prvi jugoslovanski znamki leta 1918, odrekel pa se je vabilu iz Hollywooda, da bi zaigral v filmu o Tarzanu.

6. Josip Primožič - Tošo (7. 02. 1900, Ljubljana - 18. 08. 1985, Maribor)
Športna gimnastika / Dosežki: OI: 1 s - 1 b, SP: 4 z - 2 s - 3 b

V Josipu Primožiču je nadarjenega telovadca v ljubljanskem društvu Sokol šele leta 1923 prepoznal tedaj že uveljavljeni državni reprezentant Stane Derganc. Pod njegovim vodstvom je hitro napredoval. Nastopil je na OI 1924 v Parizu, prvi kolajni pa je osvojil na SP 1926 v Lyonu - srebrni na drogu in z ekipo. Športno pot je nadaljeval v Mariboru skupaj z Leonom Štukljem. Bil je pionir dinamične gimnastike s številnimi kolebnimi prvinami. Na OI 1928 je osvojil srebrno kolajno na bradlji in bron z ekipo, neponovljiv vrhunec pa je dosegel na SP 1930 v Luksemburgu z zmagami v mnogoboju, na parterju, bradlji in konju z ročaji ter ekipnim 3. mestom. Predan slikarstvu in gledališki scenografiji je športno kariero na velikih tekmovanjih sklenil na SP 1938 v Pragi (3. na bradlji in z ekipo).

7. Ludvik Starič - Leteči Kranjec (19. 03. 1906, Mirna Peč - 26. 12. 1989, Ljubljana)
Spidvej / Dosežki: 32 mednarodnih zmag

Ko je Ludvik Starič na veliki mednarodni dirki v spidveju leta 1933 v Zagrebu premagal tedaj najboljše tekmovalce na svetu na čelu z Angležem Beckettom, Dancem Sörensenom in Avstrijcem Kolmayerjem, se ga je prijel vzdevek "Leteči Kranjec". Starič, avtomehanik in šofer iz Mirne Peči, je sprva tekmoval na cestnih dirkah, nato pa je obvladal tedaj še malo znano tehniko "dirt-tracka", predhodnika sodobnega spidveja. Starič se je hitro prebil med najboljše v Evropi in nizal zmage na dirkah po številnih mestih od Prage, Pardubic, Plzna in Dunaja do Pariza, Sofije in Wroclawa ... Skupaj kar 32! Po hudem padcu na treningu v Pardubicah je bil 12 dni v nezavesti. Na steze se je vrnil po dveh letih in spet zmagoval. Po drugi svetovni vojni je postal tudi pilot.

8. Janez Polda (25. 04. 1924, Mojstrana - 20. 03. 1964, Mojstrana)
Smučarski skoki / Dosežki: ZOI: 1952 -16. mesto; Novoletna turneja: 8. - Innsbruck, 1953, 4. - Innsbruck, 1955; Švicarska turneja - skupno: 1951 - 9., 1953 - 6., 1955 - 5.; Pokal Kongsberg: 1955 - 1.

Mojstranjčan Janez Polda je pripadal športnemu rodu, ki mu je 2. svetovna vojna ukradla najboljša leta športnega razvoja. Nikdar ne bomo vedeli, kaj bi Polda in njegovi vrstniki lahko dosegli v drugačnih okoliščinah. Ko je na ZOI 1948 v St. Moritzu z največjo daljavo 71 metrov v svojem izvirnem slogu presenetil vso svetovno elito, je žal padel. Državni rekord (109 m) in polet na 120 m s podrsom v Planici leta 1948, kar bi bil svetovni rekord, zmagoslavje nad Švedom Karlssonom (1949) z rekordnimi 86 m na normalni skakalnici ter državni rekord 114 m (1950) v Planici so ga že ustoličili za slovenskega športnega junaka. Izkazal se je tudi na drugih odmevnih mednarodnih tekmah, leta 1955 je osvojil tudi prestižni pokal Kongsberg.

9. Stanko Lorger (14. 02. 1931, Buče)
Atletika / Dosežki: OI: 1952 - 7. na 110 m z ovirami, 1956 - 5., 1960 - 10.; EP: 1954 - 4., 1958 - 2., 1962 - 7.

Najhitrejši Slovenec v prvem obdobju po drugi svetovni vojni je vrhunec dosegel na EP 1958 v Stockholmu, kjer je osvojil srebrno kolajno. Tedaj, ko še ni bilo SP, ga je premagal le svetovni rekorder, Nemec Martin Lauer. Atletiki se je posvetil pozno, pri 19 letih, vseeno pa je bil tehnično dovršen tekač čez ovire. Kandidat za kolajno je bil že na EP 1954 v Bernu, a je po slabem startu podrl kar sedem ovir in pristal na 4. mestu. Leta do EP 1958 so bila zlato obdobje Celjana, rojenega na Kozjanskem. Nanizal je peto mesto na OI 1956 v Melbournu in številne zmage na mitingih po Evropi in meddržavnih dvobojih. Dvakrat je postal svetovni študentski prvak, kar 12-krat pa balkanski. Dosegel je tudi deset državnih rekordov na 110 m z ovirami, 100 in 200 metrov. Športnik Jugoslavije v letih 1958 in 1959 je požel kar 15 naslovov prvaka Jugoslavije in 11 Slovenije.

10. Miroslav Steržaj (28. 02. 1933, Rakek)
Kegljanje / Dosežki: SP: 4 z, 3 s, 5 b; EP: 3 z, 2 s, 0 b

Miro Steržaj je svojo športno pot začel, ko ga je življenjska pot zanesla v Ljutomer, tam pa v nogometni kegljaški klub. Ko se je vrnil od vojakov, se je posvetil kegljanju in se že leta 1955 z odličnimi dosežki uvrstil v reprezentanco Jugoslavije, katere ogrodje so tedaj tvorili Slovenci (npr. Tomo Martelanc, Franc Mlakar, Leon Grom in Jože Turk). V njej je vztrajal 30 let ter osvojil skupaj 17 kolajn na 15 EP in SP, na katerih je nastopil. Zadnjo (bronasto) z ekipo na SP 1984 v ljubljanski dvorani Tivoli. Nastopal je tudi za KK Branik in KK Radenska. Za odlične športne dosežke in prispevek k razvoju kegljaškega športa je prejel tudi Bloudkovo nagrado.

11. Jože Šlibar (8. 03. 1934, Kovor pri Tržiču)
Smučarski skoki / Dosežki: SR: 141 m, Oberstdorf (Nem, 1961); Novoletna turneja: 3. mesto, Ga-Pa (Nem, 1960)

Še dve leti pred svojim senzacionalnim svetovnim rekordom v poletih na smučeh (141 m, 24. 02.1961) je bil Jože Šlibar povsem neznan. Na poletih FIS na Kulmu (Avstrija, 1959, os. rek. 113 m, 11. m.) pa je pokazal, da mu vitek stas, izvorni osebni slog in pogum ter neverjetna samozavest prav v tej posebni disciplini skokov obetajo uspeh. S tretjim mestom v Garmisch-Partenkirchnu, na osmi novoletni turneji štirih skakalnic, se je 1. januarja 1960 kot prvi slovenski skakalec povzpel na oder za zmagovalce, postal pa je tudi rekorder tamkajšnje slovite naprave (92 m). Vseeno je s kolegi ostal brez nastopa na ZOI 1960 v Squau Valleyju (ZDA). Hud padec na Bloudkovi velikanki na poletih v Planici pa ga je že leta 1963 prisilil končati športno pot.

12. Janez Žirovnik (30. 07. 1935, Ljubljana)
Kolesarstvo / Dosežki: OI: 1960 - 8. mesto, cestna dirka

Janez Žirovnik je največje uspehe dosegel na prelomu petdesetih in šestdesetih let. Zmagal je na dirki po Jugoslaviji in osvojil dva naslova državnega prvaka. Njegov karierni vrhunec je bilo osmo mesto na cestni dirki na OI 1960 v Rimu. Na vrhuncu se je kolesarstvu posvetil skorajda profesionalno, potem ko se je kot mlad delavec Iskre, kjer je moral nadomestiti vsako delovno uro, preselil v Rog. Postal je sinonim ljubljanskega kluba: dosleden na treningu, z odličnim taktičnim občutkom za dirkanje in vrhunskim izkoristkom. S kolegi Alojzom Bajcem, Jožetom Šibenikom in Janezom Valantom je bil znanilec prevlade slovenskih kolesarjev v Jugoslaviji ter postopnega preboja v evropski in svetovni vrh, ki so ga nadaljevali nasledniki - od Rudija Valenčiča, Franca Škerla in Andreja Boltežarja do Primoža Čerina, Andreja Hauptmana ...

13. Draga Stamejčič - Pokovec (27. 02. 1937, Ljubljana)
Atletika / Dosežki: OI: 1964 - 5. v peteroboju, 7. na 80 m ovire; EP: 1962 - 4. s štafeto 4 x 100 m, 6. v peteroboju

Slovenska atletika se lahko pohvali z enim samim svetovnim rekordom na prostem: Draga Stamejčič je 5. septembra 1964, dva tedna pred začetkom OI v Tokiu, v Celju izenačila najboljšo znamko v teku - 10,5 na 80 m z ovirami. Na Japonskem je bila Stamejčičeva najuspešnejša jugoslovanska atletinja: peta v peteroboju (le 156 točk od bronaste kolajne) in sedma na 80 m z ovirami. Rekordni tek v Celju ji je obetal še precej več, a jo je zaustavila poškodba meniskusa, ki jo je tudi prisilila k umiku iz atletike. Bila je ena naših najbolj vsestranskih atletinj vseh časov. Več kot 100-krat je izenačila ali izboljšala jugoslovanske oziroma slovenske rekorde v peteroboju, skoku v daljino, na 80 m z ovirami, 100 in 200 metrov, požela je kar osem naslovov balkanske prvakinje v peteroboju, dva pa na 80 metrov z ovirami. Razglasili so jo za športnico Jugoslavije leta 1959 in 1964.

14. Ivo Daneu (06.10.1937, Maribor)
Košarka / Dosežki: OI: 1 s, SP: 1 z - 2 s, EP: 3 s - 1 b, Neuradno SP 1966: 1. mesto

Najboljši slovenski košarkar vseh časov je košarko vzljubil v rojstnem Mariboru, že s 14 leti pa je zaigral v prvem moštvu Branika. Športno pot je nadaljeval v AŠK Olimpija in v obdobju 1956 - 1970 prispeval levji delež k osvojitvi šestih državnih naslovov. V tem obdobju je bil tudi nepogrešljiv član in dolgoletni kapetan reprezentance Jugoslavije (skupaj 206 nastopov) na treh OI in SP ter šestih EP. Na SP 1967 v Montevideu (Urugvaj) so ga razglasili za najboljšega igralca šampionata, gostitelji pa so ga počastili z vzdevkom "El Grande Daneu". Veliko in trdo je treniral in nikoli se ni predal. Razvil je domala nezaustavljiv met - "polhorog". Vabili so ga tudi na tuje, v Italijo in Real Madrid, športnik leta Jugoslavije (1967) in Slovenije (1969) pa je raje ostal v domovini.

15. Albin Felc (14. 05. 1941, Jesenice)
Hokej / Dosežki: ZOI: 1964, 1968 (najboljši strelec v skupini B, izbran v moštvo All Star), 1972; SP: nastopil na 9 prvenstvih; DP: dosegel 418 golov

Albinu Felcu, fantiču iz Kurje vasi na desnem bregu Save Dolinke na Jesenicah, je bil hokej usojen že v zibelki. Že pri 17 letih je igral vidno vlogo v moštvu Jesenic, ki je s 15 zaporednimi naslovi državnega prvaka postavilo domala neprekosljiv mejnik. Z reprezentanco Jugoslavije je nastopil na treh ZOI. Najvidnejši delež je kot najboljši strelec (6 golov, 5 podaj, izbran v najboljšo peterko turnirja) prispeval k prvemu mestu Jugoslavije na turnirju skupine B v Grenoblu 1968. Ker pa so elitni razred skrčili z 8 na 6 reprezentanc, se ni uvrstila vanj. Športno pot je nadaljeval v Italiji in Švici, sklenil pa v Celju.

16. Nataša Urbančič - Bezjak (25. 11. 1945, Celje - 22. 06. 2011, Celje)
Atletika / Dosežki: OI: 1968 - 6. v metu kopja, 1972 - 5.; EP: 1969 - 4., 1974 - 3.

Ko je Nataša Urbančič zaradi poškodbe kolena pri prvem metu kopja na EP 1966 v Budimpešti staknila poškodbo in pri 21 letih prenehala trenirati, je kazalo, da je Slovenija izgubila eno od najbolj nadarjenih atletinj. Na srečo se je po dveh letih vrnila na stadione in se s šestim mestom sijajno izkazala na OI 1968 v Mehiki. Vrhunec je dosegla leta 1974 na EP v Rimu, kjer je osvojila bronasto kolajno. Jugoslovanski in slovenski rekord (62,12 m) je držala kar 21 let, do leta 1995. Rekorde je izboljšala trinajstkrat. Razglasili so jo za jugoslovansko športnico leta 1974, kar šestkrat zapored, od 1969 do 1974, pa za najboljšo športnico Slovenije. Trikrat je bila balkanska prvakinja. Vrhunsko športno pot je sklenila pri 28 letih, pozneje pa je osvojila tudi devet zlatih kolajn na SP za veterane.

17. Aljoša Žorga (25. 02. 1946, Ljubljana)
Košarka / Dosežki: OI: 1 s, SP: 1 z, EP: 1 s

Ljubljančana Aljošo Žorgo je košarka pritegnila že v osnovni šoli, resno pa se ji je posvetil v gimnazijskih letih, ko je hitro rasel in se ustavil pri 200 centimetrih. Visok in suhljat košarkar je znal zadevati koš z vseh položajev. Ko se je uveljavil pri Olimpiji, so ga opazili tudi zvezni selektorji in leta 1965 je prvič oblekel dres jugoslovanske mladinske reprezentance. Kot vrstnik Krešimirja Čosića, Damirja Šolmana, Ljubodraga Simonovića in poznejšega znamenitega trenerja Bogdana Tanjevića je osvojil srebrno kolajno na mladinskem EP in požel zmago na balkanskem prvenstvu. Za člansko reprezentanco Jugoslavije je odigral 80 tekem in se z njo ovenčal z naslovom svetovnega prvaka (Ljubljana, 1970) ter srebrnima kolajnama na OI 1968 (Ciudad de Mexico) in EP 1971. Z Olimpijo je leta 1970 postal državni prvak.

18. Rudi Hiti (4. 11. 1946, Jesenice)
Hokej / Dosežki: OI: 1968,1972; SP: nastopil na 17 prvenstvih (slovenski rekord); Svetovna hokejska hiša slavnih: sprejet leta 2009

V Podmežakli se je prek mlajših selekcij hitro prebil v prvo moštvo Jesenic in nato v državno reprezentanco, s katero je nastopil na ZOI 1968 in 1972. Zlom čeljusti mu je leta 1970 preprečil, da bi kot prvi Slovenec podpisal pogodbo s klubom NHL Chicago Blackhawks. Prestopil je k Olimpiji in v 70-tih letih pomagal k novemu razcvetu hokeja v Ljubljani. Več sezon je igral v Italiji, kjer je - zelo priljubljen med publiko - z Bolzanom osvojil tri naslove prvaka Italije. Z naslovom državnega prvaka Jugoslavije je sklenil kariero na domačih Jesenicah. Posvetil se je trenerskim nalogam. Prvega selektorja "risov" v samostojni Sloveniji so leta 2009 v Bernu sprejeli v svetovni hokejski hram.

19. Branko Oblak (27. 05. 1947, Ljubljana)
Nogomet / Dosežki: SP: 1974 (7. mesto); Uvrščen v najboljšo 11-terico SP 1974; EP: 1976 (4. mesto)

Branko Oblak, nogometni zvezdnik svetovnega formata in najboljši slovenski nogometaš doslej, je bil nogometni otrok NK Svoboda, ime pa si je pridobil v NK Olimpija (1965-73, odigral 181 tekem, 33 golov). S Hajdukom je nato v obeh sezonah v Splitu osvojil naslov državnega prvaka in pokalnega zmagovalca. Po dveh sezonah v Schalkeju 04 je igral münchenski Bayern in z njim osvojil naslov prvaka ZRN. V dresu reprezentance je debitiral leta 1971 (skupaj 46 tekem in 6 golov). Na SP 1974 v ZRN so ga v uvrstili najboljšo enajsterico šampionata. Nastopil je tudi na poslovilni tekmi Peleja v Rio de Janeiru (1972) in EP 1976. Bil je tudi selektor reprezentance Slovenije.

20. Vinko Jelovac (18. 09. 1949, Jelovci pri Pazinu)
Košarka / Dosežki: OI: 1 s, SP: 1 z - 1 s, EP: 3 z - 2 s

Čeprav rojen v Istri na Hrvaškem je Vinko Jelovac, potem ko je leta 1967 prestopil k Olimpiji in zanjo igral kar 15 let, postal za zmeraj tudi Ljubljančan in slovenski vrhunski športnik. Prav v tem obdobju se je 208 cm visoki center razvil v enega najboljših igralcev na svojem igralnem mestu v Evropi in na svetu. Po dvakrat je nastopil na OI (ena srebrna kolajna) in SP (ena zlata - ena srebrna) ter kar petkrat na EP (tri zlate - dve srebrni). Na prvenstvu stare celine je bil leta 1973 v Španiji tudi najboljši strelec. Dvakratni športnik leta Slovenije (1973, 1974) z 240 nastopi za reprezentanco Jugoslavije je leta 1972 za dosežke prejel tudi naše najvišje športno priznanje - Bloudkovo nagrado. Potem ko je 18. maja 1982 v prepolni dvorani Tivoli slovesno sklenil blestečo kariero, je v vlogi trenerja Olimpijo vrnil v I. ZKL.

21. Mima Jaušovec (20. 07. 1956, Maribor)
Tenis / Dosežki: OP Francije: 1977 - 1. mesto, 1978 in 1981 - 2.; OP ZDA: 1976 - PF, 1980 - ČF; OP Avstralije: 1980 - PF; Wimbledon: 1978, 1981 - ČF

Najboljša slovenska teniška igralka vseh časov, Mariborčanka Mima Jaušovec, je z naslovi pionirske, mladinske in članske prvakinje Jugoslavije opozorila nase že pri 13 letih. Leta 1973 je kot prva Evropejka zmagala na neuradnem mladinskem SP (Orange Bowle na Floridi), takoj za tem pa v tej konkurenci še na OP Francije in leto pozneje v Wimbledonu. Na peščenih igriščih Rolanda Garrosa v Parizu je kot edina Slovenka doslej leta 1977 osvojila turnir za veliki slam. Skupaj z Romunko Virginio Ruzici je v Parizu zmagala tudi med dvojicami, v Wimledonu 1978 pa sta se uvrstili v finale. Na svetovni lestvici je segla najvišje do šestega mesta (22. 3. 1982). Štirikrat so jo izbrali za športnico leta Slovenije, dvakrat pa za športnico leta Jugoslavije.

22. Veslaški osmerec
Dosežki: OI: 1964 - 4.; EP: 1963 - 4., 1964 - 3.

Jugoslovanski veslaški osmerec, v katerem so od slovenskih športnikov veslali Boris Klavora, Vekoslav Skalak, Jože Berc, Alojz Colja, Lucijan Kleva, Jadran Barut in Marko Mandić ter Splitčana Martinšić in Balaš (krmar), je vrhunec dosegel s četrtim mesto na OI leta 1964 v Tokiu. Dobro pripravljenost je osmerec nakazal s četrtim mestom na EP leta 1963 v Koebenhavnu in leto pozneje z bronasto kolajno na EP v Amsterdamu. Posadka je pokazala, da je kot celota zrela za nastop na OI. Prijavljenih je bilo 18 ekip. V predtekmovalni skupini Jugoslovanov so bili tudi glavni favoriti, ekipa Zvezne republike Nemčije. V predtekmovanju so bili Nemci boljši, tako da so si Jugoslovani boj za kolajne zagotovili z zmago v tretji skupini repesaža. V finalu so imeli neugodno, vetru izpostavljeno, prvo progo. Zmagali so Američani pred ZR Nemčijo, ČSSR, medtem ko so bili Jugoslovani četrti pred Sovjetsko zvezo in Italijo.

‹ nazaj