novice

Vonta: Občine morajo razumeti, da so tudi Romi njihovi občani

25.8.2013 | 15:00 | STA

Tamara Vonta ob nedavnem obisku v Dobruški vasi. (Foto: arhiv; L. M.)

Ljubljana - Tamara Vonta je sogovornica narodnih skupnosti kot državna sekretarka v kabinetu predsednice vlade, vodja urada za narodnosti in vodja komisije za zaščito romske skupnosti. Ravno romske problematike se je lotila najbolj odprto in bila tudi kritična do občin. V pogovoru za STA je poudarila, da morajo občine razumeti, da so tudi Romi njihovi občani.

Doslej ste obiskali kar nekaj romskih naselij. Kakšni so prvi vtisi o razmerah, v katerih bivajo slovenski Romi in kje so problemi najbolj pereči?

Najbolj pereč je dostop do pitne vode. To je po mednarodnem pravu osnovna človekova pravica. A pitne vode nimajo vsi niti v Škocjanu oz. Dobruški vasi niti v Žabjeku v novomeški občini, pa tudi v drugih romskih naseljih jugovzhodne Slovenije, denimo občina Ribnica.

Problemi so v nekaterih krajih že prišli do točke, da se je treba zelo aktivno vključiti v njihovo reševanje. Gre za nekakšno gašenje požara zelo zaostrene situacije sobivanja na jugovzhodu Slovenije, predvsem med Novim mestom in Škocjanom.

Škocjan je zdaj tisti, ki je najbolj razgret, kjer se včasih dobesedno celo merijo moči lokalne skupnosti in države, kar je nedopustno, ampak se dogaja.

Sami ste ocenili, da je občina Škocjan pri reševanju problematike izjemno neaktivna, na občini to zavračajo.

Zdaj so na občini veliko bolj aktivni in se zavedajo problema. Ampak ta ni od danes, traja že desetletja. V tem času pa občina ni storila tistega, kar bi morala. Verjamem, da je to zelo boleče slišati.

Za zgled bi lahko vzeli sosednje občine. Za to pa je potrebna volja, predvsem pa je najprej treba priznati, da v tvoji občini živijo Romi in razumeti, da so tudi ti Romi občani tvoje občine.

Zadeve niso tako enoznačne, kot so videti. Kako lahko večinsko prebivalstvo pričakuje od dobruških otrok, ki živijo v baraki brez vode in elektrike oziroma brez osnovnih sredstev za življenje, da bodo normalno hodili v šolo in se počutili sprejete med svojimi vrstniki. To zahtevati od njih je čisti cinizem.

Brez sodelovanja vseh vpletenih strani ni možno rešiti nič. In to je enostavno treba sprejeti.

V četrtek je vlada sprejela stališče glede priporočil Sveta EU o učinkovitih ukrepih za vključevanje Romov. Med drugim je v mnenju izpostavljeno, da Slovenija ne evidentira državljanov po etnični pripadnosti. Kako natančne ocene imate na uradu o številu Romov v Sloveniji?

Po ocenah različnih institucij v Sloveniji živi največ 10.000 Romov, v popisih so bile številke nižje. Mislim, da pri tem niso velika odstopanja zato, ker ima Slovenija razmeroma majhno populacijo Romov v primerjavi z nekaterimi drugimi državami.

Problem je v tem, da se nekateri Romi selijo iz kraja v kraj. V bistvu gre bolj za to, koliko jih je v nekem naselju. Seveda bi bilo smiselno evidentiranje po etnični pripadnosti, a problem je denar.

Nacionalni program ukrepov za Rome je bil sprejet pred časom. Bi ga bilo tudi zaradi finančne situacije treba kaj spremeniti?

Nacionalni program jemljem kot splošno, malo širšo usmeritev politike na tem področju, a je potrebno zadeve konkretizirati. To pa delamo, ko začne goreti.

Želim si, da bi se Romi v Sloveniji bolj ozavestili in se bolj množično aktivno vključevali v družbo, predvsem pa, da bi živeli v razmerah, ki so ljudem primerne.

Zelo lahko je pisati strategije iz Ljubljane, ampak v tem primeru je nujno biti ves čas na terenu. Zato tudi zelo težko sprejmem kritiko, da se kdo skriva za stene vladne palače, ker mislim, da sem bila večkrat v romskem naselju, kot je bila večina županov na Dolenjskem.

Tudi pobude za spremembo krovnega romskega zakona iz leta 2007 dobivajo dolgo brado. Ste z njimi seznanjeni in ali kakšne od njih podpirate?

Zakon je bil v trenutku nastajanja optimalna rešitev za tisti čas, bil je Ambrus, Strojanovi. Zdaj ni več aktualen in ga je potrebno nujno spremeniti. Vse romske organizacije sem že prosila za pripombe, ker menim, da se ga je treba lotiti v celoti in ne samo desetega člena, ki določa zastopanost v Svetu romske skupnosti, in o katerem Romi največ govorijo.

Osebno se mi zdi problematičen peti člen, ki je v neskladju tudi s prostorsko zakonodajo. Člen govori o tem, na kakšen način bi lahko država posegla v lokalno skupnost, če ta ne poskrbi za izvajanje zakona. Večina Romov je že podala svoje pripombe na zakon.

Vendar Romi niso usklajeni med sabo.

Normalno je, da so med Romi različni pogledi. Moramo najti rešitev, ki bo kompromis vseh teh različnih pogledov in bo za vse sprejemljiv. Glavna nasprotovanja so glede sestave sveta romske skupnosti.

Urad za narodnosti se sicer posveča tudi madžarski in italijanski manjšini in drugim narodnostim, ki živijo v Sloveniji. Kako poteka priprava zakona o avtohtoni italijanski in madžarski narodni skupnosti v Sloveniji?

Predlog zakona je v pripravi, gre za željo obeh ustavnih manjšin, da se to področje uredi znotraj krovnega zakona.

Beseda "avtohtono" je bila s strokovnega vidika precej problematična v romskem zakonu. Bo tu drugače?

Pojem avtohtonosti ima različne strokovne opredelitve, ne le pri nas, to je odprto vprašanje vse Evrope. Kolikor mi je znano, je v Evropi prevladujoč pogled na pojem avtohtonosti, ki je povezan s teritorialnostjo. Pričakujem, da se bo tu odprla široka debata in bo svoje morala povedati stroka.

Kako gledate na predloge za priznanje manjšinskega statusa narodom bivše Jugoslavije, ki živijo v Sloveniji?

Vsekakor se mi zdi, da je treba temu vprašanju nameniti več pozornosti. Tako bo ponovno vzpostavljen sosvet oziroma komisija, ki bo delovala v okviru ministrstva za kulturo. Vsaj v medijskem prostoru bi morali najti prostor in sredstva, da bi tudi pripadniki teh narodov lahko dobili svoje vsebine.

‹ nazaj