kultura

Še vedno imajo radi velikega pesnika ljubezni

17.10.2014 | 13:10 | I. Vidmar

Ciril Zlobec z Andrejem Mišom Andrijaničem v klubu Lige Omega, kjer je s Pavčkom in Menartom bral svojo poezijo pred 52 leti. (Foto: I. Vidmar)

Ciril Zlobec se je v knjižnici Mirana Jarca pogovarjal s Carmen L. Oven. (Foto: I. Vidmar)

Novo mesto - Kot vedno, kadar obišče Novo mesto, je Ciril Zlobec tudi sinoči v knjižnici Mirana Jarca do zadnjega kotička napolnil Trdinovo čitalnico in navdušil občinstvo s svojo iskrivostjo, bistrostjo in duhovitostjo. Tokrat je prišel v dolenjsko prestolnico predstavit svojo zadnjo zbirko Biti človek.

Kljub temu se ni mogel ogniti pogovoru o svojih treh velikih prijateljih, Tonetu Pavčku, Kajetanu Koviču in Janezu Menartu, in o svojih pokojnih otrocih sinu Jaši in hčerki Varji, ki jima je v zadnji zbirki tudi posvetil nekaj pesmi, ne.

Priznal je, da se je bal, da ga ljudje ne bodo prišli poslušat, da bo imel pred sabo prazne stole, a je bila bojazen odveč. Iskreno vesel je bil, ko je videl, da ga imajo Novomeščani še vedno radi, še posebej pa je bil vesel, ker ga je prišlo poslušat tudi precej moških srednjih let, saj običajno med njegovim občinstvom prevladujejo ženske, je v smehu dejal.

Spomnil se je otroštva in svoje prve pesmi, ki jo je napisal pri trinajstih letih v semenišču. Bil je ljubezenski sonet, ki ga je začel pisati v italijanščini, kot Petrarca, a si je po dveh verzih premislil in začel pisati v maternem jeziku. Prav zaradi svojih pesmi je moral po treh letih semenišče zapustiti.

Ciril Zlobec je pesnik ljubezni in še vedno piše ljubezenske pesmi, ki prevladujejo tudi v njegovi zadnji zbirki. Pravi, da je ljubezenska pesem vedno mlada, čeprav je stara, čeprav je bila zapisana že nekoč davno. Italijani, ki se res ne morejo pritoževati nad pomanjkanjem ljubezenskih pesnikov, pravijo, da nimajo pesnika, kot je Zlobec, ki bi vse življenje pisal ljubezensko poezijo in bi se v njej na tak način odslikaval čas, v katerem je bila zapisana.

Spregovoril je tudi o svoji ljubezni do žene. "Vsako jutro skupaj telovadiva in ko sva neko jutro nehala telovadit, sva se objela in tedaj mi je dejala: Hvala bogu, da se še imava. Tudi v tem poznem obdobju je možna ljubezen, tudi zelo močna, ki je še vedno lahko inspiracija za poezijo. Včasih se ljubko prepirava, kdo od naju bo imel to srečo, da bo prej umrl. Kaj boš ti brez mene, ko si še kave ne znaš sam skuhat, pravi ona, jaz pa njej, da niti dobro telefonirat ne zna," je o ljubezni v poznih zrelih letih modroval sinoči v pogovoru s Carmen L. Oven Ciril Zlobec.

Pravi, da je imel v življenju srečo, da je imel toliko prijateljev. Še posebej veliko mu je vse življenje pomenilo prijateljstvo s Pavčkom, Menartom in Kovičem. Spomni se, da so jih hoteli spreti in ločiti, ker so bili ljubosumni na to, kako radi so jih imeli ljudje. A jim ni uspelo. Prizna, da mu je bilo, ko sta ga zapustila Menart in Pavček, bolj hudo kot tedaj, ko je izgubil brate. "Morda je to zato, ker bratje so ti dani, prijatelja pa si moraš pridobiti," pojasnjuje.

Po literarnem večeru v knjižnici so člani Lige Omega velikega pesnika povabili v svoj klubski prostor v kleti Andrijaničeve hiše, kjer je Zlobec z Menartom in Pavčkom imel literarni večer pred natanko 52 leti, anekdota o tem pa je zapisana prav v včerajšnji številki Dolenjskega lista, ki mu ga je Andrej Mišo Andrijanič dal v spomin. 

‹ nazaj