kultura

Natašine grafike ob zvoku harmonike

26.11.2014 | 10:00 | I. Vidmar

Z Natašo Mirtič se je ob odprtju razstave pogovarjala kustosinja Katja Ceglar. (Foto: I. Vidmar)

Jure Tori

Novo mesto - Novomeška slikarka in grafičarka Nataša Mirtič je sinoči v galeriji Krka v Ločni v Novem mestu odprla razstavo grafik, odprtje razstave, ki bo na ogled do 23. januarja, pa je na svoj način počastil zagorski harmonikar Jure Tori s svojim triom.

Ko se je Nataša Mirtič pred kakšnim letom v Krki s predsednikom kulturno umetniškega društva Krka Mitjem Pelkom dogovarjala za tokratno razstavo, je bila izražena želja, da bi na ogled predstavila svoja nova dela, po možnosti ustvarjena prav za to razstavo, ki ji je 41-letna novomeška umetnica v svojem ateljeju na Selih pri Dolenjskih Toplicah zvesto sledila.

Ob odprtju sta s kustosinjo Katjo Ceglar ugotovili, da grafika danes med področji likovnega ustvarjanja ni ravno v središču pozornosti in da se ob tem zgodi, da se za grafika proglašajo tudi taki, ki razstavijo odtis čevlja na papirju, zato imata zvestoba grafičnemu ustvarjanju in perfekcionizem Nataše Mirtič še toliko večji pomen.

Nataša Mirtič je bila rojena leta 1973 v Novem mestu. Na akademiji za likovno umetnost v Ljubljani je diplomirala leta 1997 na oddelku za slikarstvo pri prof. Andreju Jemcu, leta 2001 pa je končala magistrski študij grafike pri prof. Lojzetu Logarju. Kot je zapisala Katja Ceglar, je Nataša Mirtič ena redkih slovenskih umetnic iz mlajše in zdaj že srednje generacije slovenskih likovnih umetnikov, ki se posveča izključno temu klasičnemu in žlahtnemu likovnemu mediju.

Medij klasične grafike Nataši zaradi njene osebne, karakterno izrazite analitično-racionalne note zelo ustreza v smislu procesnega nastajanja. Dejstvo je, da so jedkanica, akvatinta ali recimo suha igla na neki način zelo asketske tehnike, najpogosteje v (nebarvnem) kontrastu bele in črne. Zato je za doseganje učinkovitih likovnih nians, t. i. grafičnega perfekcionizma, potrebna velika umetniško-estetska senzibilnost. Nataša ima tudi veliko notranjo strast: do same tehnike, do življenja (kar je še posebej v preteklosti izražala simbolično z rdečo, v zadnjih delih s turkizno), do ekspresije, ki iz nežne lirične izpovednosti, še posebej v zadnjih grafikah, prerašča v angažirano narativnost. Umetničin kolorit se je v zadnjih letih zreduciral na črno in sepio. Življenjska strast pa se je iz rdečih, vijoličnih in zemeljsko rjavih tonov prenesla na udarno angažirano in simbolno črno-belo narativnost, v katero v nekaterih zadnjih delih posega z neposrednimi citati, posvetitvami cenjenim umetnikom (Bogdanu Borčiću, Lojzetu Logarju idr.). S tem pa se tudi nakazuje nova faza in premik v Natašinem ustvarjanju, je v zloženki ob razstavi v galeriji Krka med drugim zapisala Ceglarjeva.

Prav Bogdan Borčič, s katerim se je Nataša osebno spoznala in spoprijateljila leta 2003, ko jo je presenetil s svojo prisotnostjo ob odprtju njene razstave, je imel nanjo izjemen vpliv. S posebno spoštljivostjo je o njem spregovorila tudi sinoči v galeriji Krka, v preteklosti mu je posvetila nekaj hommageov in tudi v najnovejših grafikah mu izraža globok poklon. V svojem nagovoru za odprtje likovne razstave precej številnega občinstva pa se Nataša ni mogla izogniti še enega pomembnega dejavnika, ki je močno vplival na njeno ustvarjanje in v marsičem spremenil njen likovni izraz - materinstva.

Najlepše darilo novomeški umetnici ob odprtju razstave pa je bil nastop zagorskega harmonikarja Jureta Torija in njegovega tria. Njegova glasba ji je bila že dolgo pri srcu, osebno pa sta se spoznala letos poleti, ko je Jure skupaj z Ewaldom Oberleitnerjem in Arielom Cumbrio nastopil v Dolenjskih Toplicah. Beseda je dala besedo in treba je bilo le še uskladiti termine in Jure je lahko spet muziciral v galeriji Krka, kjer je lani marca ob odprtju razstave Jurija Kalana nastopil s topliško šansonjerko Jano Sen.

‹ nazaj