Od jantarja do katrce: Kako (težko) živijo starejši?

19.8.2017 | 14:05 | Mirjana Martinović

Predsednica Društva upokojencev Novo mesto Rožca Šonc je bila nad odgovori novomeških starostnikov presenečena, čeprav razmere na terenu dobro pozna. Težave niso zgolj v nizkih prejemkih in dragih storitvah pomoči, ampak tudi v miselnosti upokojencev, ki bodo raje životarili kot pa zaprosili za pomoč ali se denimo odpovedali svoji nepremičnini za lagodnejše življenje. Svoja stanovanja ali hiše želijo zapustiti potomcem, pa četudi nimajo denarja za vzdrževanje ali prenove, marsikdo težko pokrije tudi preostale stroške, vključno s prehrano. (Foto: M. M.)

Po anketi Društva upokojencev Novo mesto več kot tretjina starostnikov v naši občini s svojimi skromnimi prihodki ne pokrije vseh stroškov ali imajo s tem občasne težave. O dodatni oskrbi, ki si je marsikdo prav tako ne more privoščiti, in o revščini nasploh neradi spregovorijo. Občina in humanitarne organizacije jim pomagajo na različne načine, s programom Starejši za starejše stisko rešujejo tudi prostovoljci društva. Omenjeno anketo so naredili konec lanskega leta, nanjo je odgovorilo skoraj dva tisoč ljudi. Rezultati so na neki način presenetili tudi predsednico društva Rožco Šonc, čeprav razmere dobro pozna.

V novomeški občini živi skoraj devet tisoč upokojencev, 12 odst. prebivalstva je starejših od 69 let. Večina prejema starostno pokojnino v višini dobrih 700 evrov, več kot dva tisoč pa jih ima z invalidsko, družinsko ali vdovsko pokojnino manj kot 550 evrov na mesec. Najtežje je tistim, ki živijo sami, brez partnerja ali družine.

REVŠČINA KOT SRAMOTA

Več kot 30 odst. vprašanih je priznalo, da svojih potreb s prihodki ne morejo pokriti, več kot šest odst. jih ima s tem težave, več kot 40. odst. jih potrebuje dodatno pomoč, a je ne morejo plačati. Stopnja tvegane revščine v širši regiji je 17-odst., podatka zgolj za Mestno občino Novo mesto nimajo. So skrb vzbujajoči podatki presenečenje? »Moram reči, da me je to zelo presenetilo. Ko smo pri analizi prišli do tega podatka, sem rekla, da to pri Novem mestu zagotovo ne drži in da jo moramo ponoviti. A je bilo pri ponovljeni analizi enako.« Po njenem mnenju je razlogov več: »Revoz je včasih zaposloval tudi starejše, ki so jih pred upokojitvijo odslovili, tako da imajo kratko delovno dobo in majhno pokojnino. Spomnimo se stečajev Pionirja, Novoteksa, Iskre, Laboda itn., ko so se ljudje upokojevali z nepolno pokojninsko dobo in imajo zdaj temu primerno višino pokojnine.« Kar desetina anketirancev o denarju ni želela odgovarjati, po izkušnjah naše sogovornice jih je tega sram, o tem priča nemalo njihovih prostovoljcev, ki so vključeni v program Starejši za starejše in razmere na terenu še najbolj poznajo.

V novomeškem domu starejših občanov je bilo v času ankete 180 Novomeščanov, od teh jih veliko plačuje okoli 800 evrov mesečno, občina 27 posameznikom domsko oskrbo pomaga doplačati, nikomur pa ne v celoti. »Potreb je verjetno več, a za domsko oskrbo se jih veliko ne odloči, ker nimajo dovolj denarja, tudi svojci ne,« pravi predsednica društva.

KO JE TUDI PET EVROV VELIKO

140 starostnikov koristi pomoč na domu, ki znaša skoraj pet evrov na uro. Še dražja, skoraj 12,5 evra, je ura socialnega servisa doma starejših občanov, koristi jo okoli sto starostnikov, ki niso upravičeni do pomoči na domu. Po zakonu slednjo polovično sofinancirajo občine, v Novem mestu pa celo 73-odst. »A za mnoge je skoraj pet evrov na uro še vedno veliko, saj iz ankete izhaja, da jih skoraj 14 odst. potrebuje pomoč, trije odst. vsakodnevno pri osebni negi, dobrih deset odst. bi potrebovalo občasno zdravstveno nego ali občasno pomoč pri čiščenju stanovanja ipd.,« dodaja Šončeva.

Od vseh 423 občanov, ki prejemajo denarno pomoč občine, je polovica upokojencev. In kako je z varstvenim dodatkom? »Do leta 2012 se je izplačeval kot dodatek skupaj s pokojnino, z ZUPJS se je to preneslo na center za socialno delo in od nekaj več kot 46.000 upravičencev, ki ga je prejemalo, se je to število zmanjšalo skoraj za 36.000. Ustrašili so se določb zakona, da gre za posojilo, ki ga bo treba vrniti. Takrat se je res veliko starejših temu odreklo, čeprav so lahko nato le životarili s svojimi prejemki.« Za varstveni dodatek danes velja, da ga ni treba vračati, v kolikor prejemnikova nepremičnina ni vredna več kot 120.000 evrov, a sogovornica pravi, da statistike povečanja prejemnikov še ne kažejo.

Če so pokojnine naših starostnikov sramotno nizke in z njimi ne morejo pokriti potreb, zakaj se ne odločijo za takšne pomoči? »Starejši pri nas svojim potomcem ne želijo zapustiti dolgov, ampak nasprotno: vsaj svojo nepremičnino. Takšna je miselnost naših starostnikov, kar se bo mogoče spremenilo šele čez nekaj generacij.«

KDAJ VAROVANA STANOVANJA?

Predsednica društva ob tem opozarja, da so mnoge njihove nepremičnine v slabem stanju, saj denarja za prepotrebne prenove ni. Novomeška občina pa tudi nima varovanih oz. oskrbovanih stanovanj, na kar so opozorili tudi anketiranci. »Občina trenutno nima ustreznih parcel za gradnjo nepremičninskega sklada pokojninskega in invalidskega zavarovanja, da bi bile torej blizu zdravstvene ustanove, trgovine ipd. A načrtov o gradnji niso opustili, primerno zemljišče iščejo,« je še povedala. »Ena od oblik pomoči, ki se je v zadnjem času izkazala za izredno potrebno, je novogradnja oskrbovanih stanovanj, ki predstavljajo temelj za varno starost, saj morebitnim lastnikom ali najemnikom ponujajo številne ugodnosti, ki so prirejene željam in potrebam starejših. V proračunu MO Novo mesto je za proračunsko leto 2018 zagotovljenih 10.000 evrov za začetek izvajanja projekta varovanih stanovanj, ki bodo zadostovala za prve pripravljalne aktivnosti, npr. pripravo dokumenta, ki bo vseboval analizo stanja in potreb po drugi obliki varstva na način varovanih stanovanj,« so načrte potrdili na občini. A glede na omenjeno anketo se zastavlja vprašanje, koliko naših starostnikov si bo lahko bivanje v oskrbovanih stanovanjih sploh privoščilo, tudi če bi jih zgradili. Najemnina znaša nekaj sto evrov mesečno, s tem da se stroški in oskrba dodatno plačujejo.

VRSTA NEVLADNIH PROGRAMOV

Novomeška občina sicer na različne načine pomaga starejšim: 50 tisočakov letno namenja splošnemu humanitarnemu programu novomeškega združenja Rdečega križa, kamor spada tudi projekt Donirana hrana; 16 tisočakov gre za program medgeneracijskega središča – Hišo sožitja Društva upokojencev Novo mesto in še deset tisočakov za program Večgeneracijskega centra, ki ga izvajata DRPD in RIC.

Po zakonu o socialnem varstvu je občina socialno šibkim starostnikom sicer dolžna pomagati plačevati storitev institucionalnega varstva oz. stroškov oskrbe v zavodih za odrasle, že omenjeno pomoč na domu, subvencionirati najemnine (tako tržne kot neprofitne) in plačati obvezno zdravstveno zavarovanje občanom, prejemnikom socialne denarne pomoči. »Socialnovarstveni programi, ki jih izvaja MO Novo mesto na podlagi svojih pravilnikov, katerih namen je zagotavljanje dodatne pomoči socialno šibkim občanom, pa so še zagotavljanje enkratnih denarnih pomoči, sofinanciranje programov socialnega in zdravstvenega varstva nevladnih organizacij, financiranje humanitarnih programov in drugih socialnih projektov,« so dodali z rotovža.

K lepšemu ali vsaj znosnejšemu vsakdanu starejših meščanov torej poleg vrste občinskih ukrepov predvsem pripomorejo programi nevladnih organizacij. Tu lahko vnovič izpostavimo program Starejši za starejše, ki smo ga v Dolenjskem listu nedavno že podrobneje predstavili in zaradi katerega je Rožca Šonc oz. Zveza društev upokojencev Slovenije dobila nagrado evropskega parlamenta – državljan Evrope – za letošnje leto.

Članek je bil objavljen v 33. številki Dolenjskega lista z dne, 17. avgust 2017.

‹ nazaj