Živa: Pa saj se dedek Mraz ne more upokojiti! Kako le?

11.12.2017 | 12:15

Kdor želi ob obisku dedka Mraza ostati presenečen, naj ne bere naprej. Zaradi donacij zadnja leta v DPM Mojca darilo razkrijejo že prej: Otroci bodo tako letos dobili leseno ptičjo krmilnico, ki jo bodo s starši sestavili, lahko tudi pobarvali. V paketu bo tudi hrana za ptičke, poučne knjige in pobarvanka ter zgibanka, vse na temo ptic, pa seveda kaj sladkega. (Foto: M. M.)

Novo mesto - Dedek Mraz Društva prijateljev mladine Mojca je včeraj v KC Janeza Trdine obdaril več kot 900 otrok iz novomeške občine, preostale bo še v prihodnjih dneh, saj je njegova karavana že krenila na letošnji pohod po sedmih dolenjskih občinah, kjer bo sprejel okoli pet tisoč otrok. V novembrski prilogi dolenjskega lista, Živi, smo poročali o tradiciji tega decembrskega dobrotnika na Dolenjskem, saj so marsikje drugod tovrstna obdarovanja opustili.

Pa saj se dedek Mraz ne more upokojiti! Kako le?

JANEZ PAVLIN je letos praznoval 70. rojstni dan. A jih še zdaleč ne kaže toliko. Mogoče k mladostnemu videzu in neustavljivi energiji prispeva to, da je že od nekdaj obkrožen z otroki. Poleti v Mojčinem taboru v Dolenjskih Toplicah, ob koncu leta pa v kulturnih domovih skoraj sleherne krajevne skupnosti v kar sedmih dolenjskih občinah. V družbi dedka Mraza, seveda.

Pavlin se je uradno upokojil leta 2009, a še vedno ga boste vsak dan dopoldne našli v pisarni Društva prijateljev mladine Mojca, popoldne pa te dni bodisi v skladišču v Drgančevju, kjer skupaj s prostovoljci pakira nič manj kot pet tisoč daril, bodisi v gozdu, kjer nabira rekvizite za letošnjo novoletno predstavo.

Če menite, da trgovine prehitevajo čas, ko so že kakšen mesec pred najbolj prazničnim obdobjem leta okrašene, jih Pavlin s kolegicami iz Mojce prehiteva precej bolj. Priprave na Mojčin Veseli december se namreč začnejo že zgodaj jeseni, takoj ko zaključijo tabore v Dolenjskih Toplicah, a Pavlin je z mislimi pri dedku Mrazu ves čas: »Slišalo se bo noro, a ker je to postal del življenja, ne le mene, ampak celotne družine, smo nenehno v tem. In tako 70-letni možakar ob obisku vsake trgovine opreza za igračami, da bi ja našel tisto, ki bo letos primerna.«

Izbira ni lahka, saj ima zanjo stroge kriterije – ustrezati mora tako fantom kot punčkam, tistim najmlajšim in tudi malce starejšim, predvsem pa, kot pravi, morajo biti z njo zadovoljni tudi starši. »Zavedam se, da ko bomo enkrat povsem razočarali, jih ne bo več. Če se staršem zdi darilo ničvredno, otrok ne bodo pripeljali. Nekoč mi je neka direktorica občinske uprave svetovala, da naj podarimo zgolj pomarančo. Ne vem, ali se zaveda, da bi bil tisto leto to naš zadnji dedek Mraz!« pripoveduje v pisarni Mojce ob vprašanjih o tradiciji novoletnega obdarovanja in srečanja otrok z možem v sivi kučmi z belo brado, pa večkrat vstane in govori med hojo po pisarni, ki jo krasi nemalo posnetkov zadovoljnih otrok z mnogih Mojčinih tradicionalnih dogodkov, od veleizletov in omenjenega tabora do iger brez meja in pustnega plesa.

TUDI SAM DOLGO VERJEL

Decembrska podoba Glavnega trga še pred nekaj leti. In kot ga še danes pomnijo številni. (Foto: arhiv društva)

A to je zgodba o dedku Mrazu, v takšni obliki, kot jo poznamo danes in kot so jo žal marsikje povsem opustili in se zadovoljili z dedki v nakupovalnih središčih, jo Pavlin snuje in realizira že 48 zaporednih let. Kot pravi, je dedek Mraz v Novem mestu že več kot šest desetletij, prvi je že pokojen, njegovega obiska pa se tudi sam spominja: »Zame je bil Urh rojen dedek Mraz. Leta 1952 se mi zdi, da so železničarji pripravili prvega dedka Mraza, imeli so kamione, vse oblečene v vato, na njih je bilo nekaj snežink in Urh oz. dedek Mraz. Na trgu sem ga opazoval in ostali otroci so mi prišepnili, da to ni dedek Mraz, ampak Urh. Ampak, ko me je pogledal, sem vedel, da je to dedek Mraz! Nekoč se je potem ta kamion poln vate vžgal, pa so vsi bežali, tudi dedek Mraz, seveda,« pripoveduje v smehu.

Pavlinova kariera v vlogi decembrskega dobrotnika se je začela leta 1968, ko ga je najel tedanji gradbeni gigant Pionir s svojimi pet tisoč zaposlenimi, potem pa so ga najemala tudi ostala podjetja, pa celo zasebnih obiskov po stanovanjih ni manjkalo.

»ŽUPAN« GLAVNEGA TRGA

Kasneje se je lotil »spektakla«, kot sam pravi, saj ni šlo več zgolj za obisk dedka s polno pestjo bonbonov. Ko govori o Glavnem trgu, kjer je bil »župan v senci«, in tamkajšnjem sejmu, tudi s stotimi stojnicami in z večernim programom, pa o do 10 tisoč obiskovalcih sleherni večer, se pozna, da mu je žal za tistimi časi in da precej zaskrbljeno pogleduje na današnje razmere ter se boji, na kakšen način se bo življenje vrnilo v mestno središče tudi po prenovi. Meščani se silvestrovanja z Agropopovci ali z novoletnimi lučkami ozaljšano sleherno arkado in streho hiš ob trgu zagotovo spomnijo. Za novoletno okrasitev je skrbel kar 27 let, ko se je leta 2009 pod prejšnjim županom brez posebnih zahval ali utemeljenih argumentov vse skupaj končalo. Ostale so fotografije in ostali so spomini.

Tudi na čas, ko je dedek Mraz kraje nekdanje velike novomeške občine obiskoval s kamionom in še dvema polnima avtobusoma učencev tukajšnjih šol, ki so sodelovali v spremljevalnem programu: »Prvi dan sta bila oba polna, naslednji dan en le polovično, čez čas skoraj prazni … To je precej bolj naporno, kot si kdo predstavlja.« Darila so prinesli s seboj in jih predali predstavnikom kraja, ki so jih nato razdelili med otroke. A sistem je bil brez nadzora in so tovrstno obdarovanje opustili ter se odločili za obdarovanja, kot jih poznamo danes.

NAJ ŽIVI PRAVLJICA

Tu Pavlin dokaže, da s spominom in številkami nima težav: pet tisoč daril in prav toliko otrok v sedmih dolenjskih občinah. 400 prostovoljcev. Pet mesecev priprav. Potem pa v enem tednu 40 prireditev in 30 tisoč obiskovalcev. Okoli 40 tisoč evrov zagotovljenega denarja iz posamičnih občin in manko 50 tisočakov, da se stroški v celoti pokrijejo. Lanska bilanca: za darila so namenili 62 tisoč, slabih pet za čarovnika Tonija, dobrega tisočaka za poslane prošnje donatorjem in pa 12 tisočakov za državo, »saj se teh davkov nikakor ne moremo znebiti«. Prihodek društva ali Pavlina osebno: »Nič!«

Zatrjuje, da so bilance čiste in jasne in vedno vsakomur na vpogled. A dokler ob njem stoji toliko prostovoljcev, od gasilcev do kakšne kuharice, ki pripravi večerjo za njihovo ekipo, si sam ne more zaračunati niti evra, sicer bi bilo pravljice konec.

Ta pravljica pa gre vsa desetletja približno tako: v začetku decembra obisk Miklavža na Glavnem trgu, potem turneja po kulturnih domovih, kjer v večjih krajih v enem dnevu nastopijo tudi večkrat zapored, in za konec na trgu še slovo dedka Mraza. Letos bo ta Novi in ne Glavni. »Misliti moraš na vsako malenkost. Kaj ima posamezna dvorana in česa tam ne bomo mogli izvesti. Želim, da sta otrok v KC Janeza Trdine in vrstnik z Dolža na istem. Enako darilo, odlična predstava in, seveda, dedek Mraz. Vsaka dvorana mora biti okrašena, ogreta, pomagajo nam krajani in gasilci, da imamo tudi dostop. Se je že dogajalo, da je bilo vse tako zaparkirano, da smo šli dedek Mraz in celotno spremstvo peš čez celo Šmarjeto ali Mali Slatnik. Danes je drugače, vse teče kot po maslu,« pripoveduje in se za hip zamisli, potem pa enako energično nadaljuje: »Zato s tem ne moremo nehati! Ker imamo toliko ljudi za seboj, ki nam pomagajo, toliko prijetnih in hvaležnih ljudi, ne nazadnje gre za pet tisoč otrok. Zgodi se, da trije ali štirje ne pridejo, pa še to smo uredili, da če nekdo ne more na svojo prireditev, lahko pride drugam.«

Janez Pavlin ima rad »spektakle«. Njegov Miklavž je pred leti nad trgom letel tudi z balonom. (Foto: arhiv društva)

LE TRIJE DEDKI

V vseh teh letih je zamenjal le tri dedke Mraze: Slavka Podboja, Janija Muhiča in pa Silvestra Polaka. Slednji je v Mojčini karavani že 20 let, skozi njegove roke pa bo šlo letos za 10 ton daril.

Ko karavana spelje, je ne zanima, koliko novega snega je napadlo in ali je mogoče kakšna spremljevalna snežinka zbolela. »Ti povem, če bi mi nogo odrezalo, bi si nataknil leseno, povil in šel naprej,« navrže in se pošali na račun svojih umetnih kolkov, ki so boljši »kot tisti od mame« in mu omogočajo, da zdrži ves napor. »Ko vidiš srečnega otroka, je to neprecenljivo. Zdaj sem tako speljal, da je nemogoče, da se to ne bo nadaljevalo, čeprav vem, da bo vse težje. Takih, ki delajo zastonj, je malo, še posebej tistih, ki so pripravljeni v mrzlem skladišču ves dan pakirati darila.«

Nekoč mi je dejal, da bo odnehal takrat, ko jim ne bo uspelo zbrati dovolj donacij. »To še drži, vsako leto imam tak občutek. Do leta 2000 je bilo še tisoč donatorjev, potem so začeli upadati na razne načine in zdaj smo se nekako zaščitili, da vsaka občina za svoje zbira denar. Kolikor ga ne zbere, pokrije iz proračuna glede na število otrok. V času Hudoklina v Šentjerneju so včasih zbrali toliko donacij, da jim je še kaj ostalo (smeh). Ampak naš dedek Mraz ni drag in naše darilo bi v trgovini veljalo več kot 70 evrov, mi pa z vsemi popusti dosežemo, da je toliko ceneje, da je za vse te naše otroke dovolj. Letos bi nas darila morala stati 370.000 evrov, pa nas bodo 'le' 90.000.«

Z MISLIJO NA VSE

Od večjih podjetij sta med donatorji ostala Krka in Revoz, v Mojci pogrešajo prispevke še tistih podjetij, ki imajo prav tako na stotine zaposlenih, pa ne prispevajo niti evra, kakšne zavarovalnice in banke ipd. »Marsikje mi pravijo, da so se npr. odločili za interno obdarovanje otrok v podjetju. Potem imajo ti otroci dva dedka Mraza, našega in njihovega. Ne bom obsojal, ampak v naši zgodbi gre za širšo sliko, gre za celotno skupnost in ne nazadnje za otroke, ki nimajo staršev iz takšnih uspešnih podjetij. Zato bi morali najprej poskrbeti za vse, šele potem pa, če je že presežek, samo za svoje.«

V današnjih časih Pavlinovemu razmišljanju marsikdo verjetno težko sledi, a hkrati – zopet v šali – navrže, da je prvi poskrbel za spravo, ko so si na trgu leta 2000 v roke segli sv. Miklavž, Božiček in dedek Mraz. Načelo enakopravnosti v društvu ni zgolj slogan na zloženki: »Vsak otrok mora dobiti predstavo, objem dedka Mraza in enako darilo. Je tudi edinstvena priložnost, da združimo vse otroke, ki niso nič krivi, da so se rodili revnim staršem ali Romom denimo, za vse je enako. Nihče še ni omenil, da ga moti, da Rominja z otrokom čaka v isti vrsti kot ostali. Vsaj ta dan v letu v tej vrsti na naše darilo čaka otrok brezposelnih staršev in otrok tistih, ki si lahko privoščijo vse. Dokler bo tako, mora ta pravljica trajati.«

Janez vanjo verjame tako močno, da z njo okuži tudi ostale. Do potankosti je orisal tudi letošnje darilo, pa ga »okuženi« v članku namerno ne razkrivamo. Naj v bralcih ostane vsaj tančica decembrskega pričakovanja. In pazite, dedek Mraz vas opazuje …

Članek je bil objavljen v novembrski Živi, prilogi Dolenjskega lista, z dne, 30. november 2017.

Mirjana Martinović

Komentiraj prispevek