dolenjska

Tanja Strniša: Čebela Sloveniji prinesla svetovno prepoznavnost

7.1.2018 | 12:15 | Mojca Žnidaršič

Tanja Staniša (Foto: M. Ž.)

Državna sekretarka na ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano mag. Tanja Strniša je Topličanka in se skoraj vsak dan vozi na delo v Ljubljano. Pravi, da si ne predstavlja, da bi živela kje drugje kot v majhni občini na podeželju. Svojo poklicno pot je začela v Kmetijski zadrugi Krka Novo mesto, nadaljevala kot kmetijska svetovalka, specialistka za področje ekonomike kmetijstva na novomeškem oddelku Kmetijskega zavoda Ljubljana, od leta 2001 pa službuje v slovenski prestolnici, sprva v Službi Vlade RS za evropske zadeve, eno leto je službovala na slovenskem veleposlaništvu v Pragi, zdaj pa je že tretji mandat državna sekretarka na kmetijskem ministrstvu.

20. decembra je Generalna skupščina ZN na predlog Slovenije 20. maj razglasila za svetovni dan čebel. Kako je nastala ta ideja, kaj to pomeni za slovenske čebelarje in Slovenijo ter svet dolgoročno?

»To je prvi svetovni dan, ki ga je Slovenija, na pobudo Čebelarske zveze Slovenije, sploh predlagala in ji je s predlogom tudi uspelo. Ta ideja je v osnovni tako dobra in tako blizu vsemu svetu, da smo že od samega začetka pred tremi leti imeli podporo vseh, na katere smo se obrnili. Čebela je simbol skrbi za naravo, ne le da sama da pridelek, ker oprašuje, tudi skrbi za tretjino pridelkov hrane. Ker je cilj v svetovnem merilu odprava revščine in lakote, je prav tretji svet to idejo sprejel za svojo, saj v čebelarstvu vidijo tudi možnost dodatnega dohodka za družine. Mi smo v nekaj letih na ta račun postali trajno prepoznavni kot država, po nobeni ideji ali stvari doslej ne tako.

Kot vodilna čebelarska država smo se odločili, da ustanovimo tudi slovensko čebelarsko akademijo, na kateri bomo usposabljali ljudi, ki bodo učili čebelarstva druge tako v tretjem svetu kot pri nas, v Evropi. Gre za neformalna izobraževanja, za šolo, ki bo promovirala in prenašala naše bogato znanje na tem področju. Ideja je, da bi potekala v Čebelarskem domu v Lukovici in na drugih lokacijah, interes imajo npr. v Višnji Gori, kjer je že obeležje, posvečeno baronu Emilu Rožiču, ki je prvi gojil kranjsko sivko in tržil z njo, zainteresirani so tudi na Grmu – Centru biotehnike in turizma v Novem mestu. Ob čebelarjih bodo s tem priložnost dobili tudi vsi, ki izdelujejo opremo za čebelarstvo. Če bomo mi naše znanje prenašali po svetu, gresta zraven seveda tudi primerna oprema in matice. Na drugi strani pa je to tudi turistična priložnost. Že zdaj opažamo, da Slovenska turistična organizacija pa tudi druge prepoznavnost Slovenije po čebelah in dolgo tradicijo čebelarjenja navajajo in prodajajo v svoji ponudbi.«

Vedno več govorimo o lokalni hrani, tudi med spada mednjo. Kakšne so njene prednosti, kako jo spodbujate? Kaj stoji za znakom Izbrana kakovost, ki ga srečujemo v zadnjem letu?

»Bistvo je, da je krogotok hrane čim bolj kratek. Študije dokazujejo, da hrana, ki ni dolgo na poti in ni dodatno skladiščena, potrebuje manj obdelave, zato je bolj kakovostna, ohrani več vitaminov, zlasti sadje in zelenjava, pomembno je tudi, da je zavoljo krajšega transporta manj okoljskih stroškov. Ključen je tudi odnos med pridelovalci in potrošniki. Če pridelovalci pridelujejo hrano za potrošnika, ki ga poznajo, se bolj potrudijo glede kakovosti, na drugi strani pa potrošnik takšni hrani bolj zaupa, ker se lahko na lastne oči prepriča, kako je pridelana. V Sloveniji imamo zaradi hribovite in kraške pokrajine sicer zelo težke pogoje za kmetijstvo, kmetije pa so majhne, zato hrane ne moremo pridelovati po zelo nizkih stroških. Razvoj tehnologije gre naprej, obstajajo mnoge, ki pocenijo pridelavo in predelavo hrane, a pri nas ne pridejo v poštev. Zato smo se odločili za tip kmetijstva, ki bi dal hrani čim višjo kakovost in dodano vrednost na majhnih kmetijah. Oblikovali smo sheme kakovosti, kot je Izbrana kakovost – Slovenija, ki pa jo mora prepoznati tudi potrošnik. Menim, da se je že zelo osvestil, in če mu damo prave informacije, bo imel možnost izbirati med živili različne kakovosti.

V promocijo lokalno pridelane hrane vlagamo veliko naporov, med drugim je tu tradicionalni slovenski zajtrk, shema šolskega sadja in mleka, številne prireditve, ne le ministrstva, temveč tudi društev, kot so kmečke ali podeželske žene, ki prirejajo ocenjevanja tradicionalnih slovenskih jedi, denimo potice, jabolčnih zavitkov, štrukljev, šarkljev, pletenic… Priložnost vidimo tudi v turizmu, naše ministrstvo je denimo v sodelovanju ministrstvom za gospodarstvo, s slovensko turistično organizacijo in drugimi subjekti pristopilo k pobudi za kandidaturo Slovenije za evropsko gastronomsko regijo leta 2021.«

Nedavno ste na tiskovni konferenci povedali, da bo kmetijsko ministrstvo sprejelo ukrepe za manj kemije v kmetijstvu (manj fitofarmacevtskih sredstev za čistejše okolje in bolj zdravo hrano). Kaj konkretno?

»Moramo se zavedati, da kmetijstva brez kemije še ni. Najbolj blizu kmetijstvu brez kemije je ekološko kmetijstvo. Uporaba kemičnih sredstev je postala za potrošnika problem in ta pričakuje več prizadevanj, da bi se uporaba fitofarmacevtskih sredstev (FFS) zmanjšala. To se je pokazalo tudi v vročih razpravah okoli podaljšanega dovoljenja za herbicid glifosat. Čeprav zanj znanstvene študije niso pokazale tveganj, je še vedno bilo veliko civilne javnosti angažirane, da se ga prepove. Na podlagi tega se je tudi slovenska vlada odločila, da ne nasprotuje podaljšanju dovoljenja za pet let, ampak le zato, ker to razumemo kot prehodno obdobje, ko se moramo pripraviti na prepoved. Hkrati smo dali v javno razpravo pravilnik, ki bo prepovedal uporabo herbicidov ob železnicah, avtocestah in na javnih površinah, kjer se porabi kar 80 odst. vse slovenske porabe glifosata. Omejili pa bomo tudi uporabo FFS za neprofesionalne uporabnike, ki nimajo potrebnega izpita. Ti bodo lahko v bodoče kupili le ekološka sredstva, ki so v manjših embalažah. Vse to seveda ni dovolj, v prihodnjih letih naj bi več denarja vložili v raziskave, nekemične metode varstva rastlin, usposabljanje kmetov za obvladovanje škodljivcev in bolezni z drugačnimi metodami… Herbicidi in kemija so le najcenejši način obvladovanja plevela in škodljivcev v kmetijstvu, če pa na bolj sonaraven način prideluješ hrano, so stroški večji. Zato bo razvoj kmetijstva v smer z manj ali brez kemije možen le, če bo potrošnik znal to prepoznati skozi višjo ceno hrane. Tu moramo biti odkriti.«

Lani in letos smo imeli hudo pomladansko pozebo, ki je prizadela dobršen del sadovnjakov in vinogradov tudi v Posavju, na Dolenjskem in v Beli krajini. Kakšna je bila škoda? Kako ste ali boste pomagali prizadetim?

»Dejstvo je, da smo priče podnebnim spremembam, in posledica pregrevanja ozračja je, da so te vremenske neprilike pogostejše kot nekoč. Celo bolezni so zaradi teh sprememb drugačne, kot so bile. Vprašanje je, kaj lahko naredimo na dolgi in kaj na krajši rok, da te posledice ublažimo. Predvsem sadjarji, pa tudi vinogradniki v Posavju in delu Dolenjske so v zadnjih dveh letih utrpeli dve katastrofalni pozebi, kar jih je spravilo skoraj ob celoten letni prihodek. Če toča pobere koruzo, jo za krmo živine še vedno lahko kupimo in tako ohranimo nekaj dohodkov, sadjarji pa so ostali brez vsega. Zato smo že drugo leto zapored sprejeli interventni zakon za pomoč, da ne bi propadle kmetije, ki so dve leti brez dohodkov. Ravno nedavno je bil objavljen razpis za obratna sredstva, saj kmetije, ki nimajo drugih dohodkov, nimajo ne za škropiva ne za gnojila. S skladom za regionalni razvoj Ribnica smo se dogovorili, da je pripravil posebni razpis za brezobresten kredit z dvoletnim moratorijem za vračanje, obresti pa bo financiralo ministrstvo. Poleg tega smo z interventnim zakonom zagotovili pomoč v višini sedmih milijonov evrov za pridelovalce, ki so imeli več kot 60 odst. škode, izplačila bodo predvidoma v maju, in se bo lahko priznalo nekje do 30 odst. škode. Skupna škoda v Sloveniji je bila 46,8 milijona evrov. Samo v Posavju so letos sadjarji in vinogradniki imeli za 12,8 milijona škode, lani pa 9 milijonov. Poleg tega bo prek ribniškega sklada mogoče kandidirati tudi na razpisu za reprogramiranje investicijskih kreditov, da v pozebi prizadetim kmetijam omogočimo daljšo ročnost pri odplačevanju anuitet, dvignili pa bomo tudi stopnjo sofinanciranja za zavarovanje pridelkov, za prihodnje leto 50 odst. za trajne nasade.

Med dolgoročnimi ukrepi so naložbe za aktivno obrambo proti naravnim nesrečam, denimo za oroševanje nasadov proti pozebi, namakalne sisteme, protitočne mreže, rastlinjake…, poseben razpis zanje v višini 15 milijonov bomo objavili spomladi. Zvišali bomo stopnjo sofinanciranja do 70 odst., za mlade prevzemnike kmetij pa celo do 75 odst. Za preostali del investicije bodo lahko dobili ugoden kredit pri ribniškem skladu.«

Letos je JV Slovenijo prizadela še huda suša, govorimo, da so posledice podnebnih sprememb v kmetijstvu vse bolj vidne. Kako se lahko kmetje prilagodijo na te razmere?

»Tudi tukaj bodo kmetje, ki so škodo prijavili in je bila nad 30 odst., dobili pomoč. Suša se ne da zavarovati, zato imamo poseben zakon, ki omogoča pomoč iz državne rezerve. Ta pomoč se pričakuje junija. Razpis za ugodna posojila za obratna sredstva za proizvodnjo pri ribniškem skladu pa naj bi bil predvidoma objavljen januarja, zato da bodo lahko kmetje kupili krmo za živali, seme itd. Dolgoročna rešitev proti suši pa je, kot že rečeno, zagotovo namakanje. Naj omenim, da dodatno možnost v Posavju predstavlja tudi HE Brežice, kjer se je na predlog našega ministrstva zahtevalo od investitorja, da je v akumulaciji naredil nastavke za sedem možnih črpališč za namakanje. Zdaj potekajo pogovori med lokalnimi skupnostmi in investitorjem, da bi tri črpališča že usposobili, potem pa je na občinah oz. pridelovalcih, da se odločijo narediti razvodni sistem do parcel. To bi bilo za brežiško-krško področje, kjer so plitva tla in je pogosta suša, zelo pomembno.«

Kako ocenjujete kmetijstvo na našem koncu Slovenije, kje so (neizkoriščene) priložnosti za njegov razvoj?

»Največjo priložnost vidim v pestrem naboru kultur, ki jih omogoča raznolika pokrajina. Zelo dobre možnosti za razvoj ima Posavje, kjer je že zdaj zelo intenzivno sadjarstvo in vinogradništvo pa tudi zelenjadarstvo. Ne glede na to, da so kmetije majhne, so to dejavnosti, ki dajo več dohodka na hektar kot druge. Na delu, ki je bolj živinorejski, pa se moramo truditi, da te majhne kmetije obdržimo pri življenju, da ne bi prihajalo do praznjenja in zaraščanja kmetijskih površin. Zato imamo posebne podpore, prvič smo tako odprli razpis za majhne kmetije, ki imajo od 3 do 6 hektarjev primerljivih površin in se ukvarjajo z živinorejo, da lahko dobijo enkratno pomoč v višini 5.000 evrov.«

Kaj menite o dolenjskem vinogradništvu in cvičku, ima še možnosti za razvoj?

»Cviček je posebno vino, ki je na lokalnem trgu zelo cenjeno in čislano, je pa zaradi svoje drugačne narave pri trženju zunaj tega območja treba poudariti njegove prednosti, denimo to, da je lahko pitno vino, kar odgovarja sodobnim trendom. V zadnjih letih, odkar je zaščiten, je veliko pridobil na kakovosti. Cviček ima tako priložnost in svoj trg, bo pa na strani predelave in pri trženju treba še marsikaj postoriti. Ena od težav, če jim lahko tako rečem, je, da je povprečna velikost vinogradov na Dolenjskem samo 20 arov. Torej imamo množico majhnih pridelovalcev in izziv je, kako jih bolj profesionalizirati in povezati, da bi ga pridelovali denimo v skupnih kleteh in skupaj stopali na trg.«

Na Kočevskem smo lani dobili novo državno podjetje Slovenski državni gozdovi. Kako uspešno je v primerjavi s prejšnjim sistemom koncesij, ki so jih imela privatna gozdna gospodarstva?

»Mi smo prešli s starega sistema koncesionarjev, ki so v bistvu privatna podjetja, na državno podjetje za upravljanje državnih gozdov, ki smo ga ustanovili po vzoru drugih držav. Z vidika zagotavljanja čim več javne koristi državnih gozdov in tudi boljše oskrbe z lesom domačih podjetij je ta pristop zagotovo pravi. Po letu in pol se kaže, da je ta dobiček ali ostanek na kubični meter v primerjavi s tistim, kar je država dobila po kubičnem metru kot koncesijo od gozdnih gospodarstev, več kot podvojen – z dobrih 11 na 27 evrov. Del dobička se vlaga v razvoj podjetja, delno gre v državni proračun, poleg tega pa se s tem polni še gozdni sklad, iz katerega se financirajo na primer ukrepi Nature v gozdovih, tudi v zasebnih. Zato ocenjujemo, da bo ta način upravljanja, čeprav je bil prehod zelo zahteven, ekonomsko, socialno in okoljsko uspešnejši.«

Za konec pa še vprašanje, ki si ga zastavljajo Topličani. Ali razmišljate, da bi se potegovali za županski stolček v domači občini?

»Z ministrom Dejanom Židanom delam že sedem let in tudi v prihodnje sem pripravljena delati z njim, če bom imela priložnost. Je pa moja funkcija vezana na mandat ministra, kako se bo razpletlo, bo odvisno od državnozborskih volitev. Za zdaj ne razmišljam o tem, da bi kandidirala na lokalnih volitvah.«

Intervju je bil objavljen v 52. številki Dolenjskega lista z dne, 28. december 2017.

‹ nazaj