kultura

Od Makedonije do Latvije pa še kam drugam

21.4.2018 | 15:30 | Igor Vidmar

Maja Gal Štromar v pogovoru z Jedrt Jež Furlan (Foto: I. Vidmar)

Novo mesto - S pogovorom s pesnikom, pisateljem in prevajalcem Petrom Svetino v atriju knjigarne novomeške založbe Goga se je v Novem mestu sinoči zaključil Slovenski teden knjige. V Gogi so tokrat pripravili tri dogodke in s tem odprli sezono prireditev v njihovem atriju, ki pozimi ni primeren za tovrstno dejavnost.

Slovenski teden knjige poteka pod patronatom Društva slovenskih pisateljev že triindvajseto leto, namen festivala pa je, kot so pisatelji zapisali na svoji spletni strani, širiti bralno kulturo, omogočiti javnosti neposreden stik z izvirnimi avtorji ter opozarjati na dosežke slovenskega leposlovja.

Založba Goga je slovenski teden knjige začela v ponedeljek s pogovorom z mladim makedonskim pisateljem in pesnikom Davorjem Stojanovskim, ki je ta mesec v Novem mestu gost v Gogini pisateljski rezidenci. Ob tej priložnosti je predstavil svoj zadnji roman, ki je bil deloma že preveden tudi v slovenščino.

Največje zanimanje javnosti je po pričakovanju pritegnila v Novem mestu rojena primorska pisateljica, igralka, režiserka, pesnica, prevajalka in gledališka pedagoginja Maja Gal Štromar, ki je dva od svojih sedmih romanov izdala prav pri Gogi - Potaknjenci leta 2014 in pred kratkim Ženska drugje.

Prav njen zadnji roman o treh na prvi pogled zelo različnih ženskah iz treh zelo različnih dežel je bil tudi osrednja tema njenega tokratnega pogovora z novomeško rojakinjo Jerco Jež Furlan.

Maja Gal Štromar se je tudi tokrat izkazala za izjemno iskrivo, bistro in duhovito sogovornico. Pogovor je začela s svojimi otroškimi načrti o tem, da bo, ko bo velika, nastopala, da bo partizanka in bo igrala v partizanskih filmih. Potem, pravi, je začela pisati pesmice, take naivne, otroške, nastopala je v dramskem krožku. Študirala je italijanščino in francoščino na ljubljanski filozofski fakulteti. Dvakrat je poskusila tudi na sprejemnih izpitih na ljubljanski igralski akademiji oziroma na AGRFT, a, kot pravi, je bila prvič zavrnjena, ker je bila predebela, drugič pa zato, ker je bila prepametna.

Teža in pamet pa nista bili oviri, ki bi ji preprečili igralski študij v tujini. "Potem sem se naredila Francoza in šla študirat v Pariz," je svojo študijsko odločitev v četrtek zvečer povedala v Gogini kavarni. Ko se je vrnila z diplomo z mednarodne šole za gledališče Jacquesa Lecoqa, je imela srečo, da so ji ponudili zaposlitev v celjskem gledališču. A se je po treh letih naveličala igrati v komedijah. "Komedije so me izčrpavale, jaz pa sem želela na odru trpeti. Potem sem šla med svobodne umetnike in sem imela trpljenja še več kot sem si želela," je v smehu pojasnila svojo gledališko pot.

Junakinje romana Ženska drugje so s psihološkega vidika izjemno domišljeni liki. Maja jih je našla v vsakdanjem življenju, čeprav niso resnične. Marjuta je šolska kuharica na neki osnovni šoli v Majinem domačem kraju, v Kopru. Njena podoba je podoba neke kuharice iz Majine osnovne šole Dekani, ki se je prav tako, nekako guncajoče gibala kot Marjuta. Marjuta je na nek način prostovoljna žrtev reklame v slogu 'Samo še to vam manjka do popolne sreče'. Za razliko od agenta iz turistične agencije, ki ji z bedastim marketinškim besedilom ponuja ustvarjalno druženje na drugem koncu sveta, s katerim bo v enem samem mesecu postala Dostojevski, je Marjuta dobro vedela, kdo je Dostojevski, saj je poleg hrane v življenju, že v otroštvu, goltala velike količine knjig in je imela v glavi precej več, kot se spodobi za šefico šolske kuhinje.

Druga Majina ženska je Ute, Nemka, lepotica, ki se ji moški ne morejo upreti. Med njenimi žrtvami je bogati lastnik pogrebnega podjetja, s katerim se poroči iz koristoljubja, in njen ljubimec. Tega, kar ona počne s svojimi moškimi, ne bi privoščili nikomur, a ne morete si kaj, da ob branju ne bi navijali za Ute in ne bi njenim žrtvam privoščili vse, kar se jim zgodi.

Tretja Majina junakinja je Gundega, Latvijka, ki je poklic prevajalke in tolmačke, v katerem je uspela, ne veseli in nekega dne naredi sceno - med simultanim prevajanjem začne pripovedovati svojo zgodbo. Marjuto, Ute in Gundego povezuje strast do kuhanja, ljubezen do hrane, svojo pripoved pa Maja Gal Štromar prekinja z z zgodbo povezanimi recepti, nenavadnimi, kot je sipa v čokoladni srajčki in riba v poročni obleki, ali pa čisto navadnimi, kot so kruhovi cmoki in šparglji z jajci. Tudi ime kraja Ventspils povezuje Majo, Marjuto in Gundego. Nič ni naključno - Maja je bila v tem latvijskem pristaniškem kraju nekoč na pisateljski rezidenci in zahajala je v isto slaščičarno, v kateri v njenem romanu najdemo Gundego, in kamor naj bi šla, da bi v enem mesecu postala Dostojevski, Marjuta.

Peter Svetina in Carmen L. Oven (Foto: I. Vidmar)

Slovenski teden knjige je v Gogi, kot rečeno, zaključil Peter Svetina, ki je včeraj v pogovoru s Carmen L. Oven predstavil svojo pri Gogi pred kratkim izdano pesniško zbirko Poročilo o Jasperju Krullu. Japerja Krulla je Svetina našel na neki ploščici na neki hiši v Hamelinu v severni Nemčiji. Ime je ostalo v glavi in dolgo hodilo z njim, dokler se ni ime tistega moža, ki je živel v času Primoža Trubarja, naselilo v tej knjigi in ji dalo celo ime. Na naslovnici Poročila o Jasperju Krullu je uho. Tudi to ni prišlo naključno tja. Peter Svetina je bil nekoč zaposlen v Pionirski knjižnici, kjer je ugotovil, da tretjino delovnega časa posluša sodelavce. Nanje je to delovalo zdravilno, njega pa je čedalje bolj obremenjevalo, počutil se je kot pivnik. Potem se je domislil, da bi bilo nekje neko uho, ki bi vse to poslušalo.

‹ nazaj