dolenjska

Komentar: Žito in kruh, med drugim - Imaš in nimaš

6.6.2022 | 12:30 | M. L.

Avtor komentarja, novinar Dolenjskega lista Martin Luzar

Kruha in iger! Kaj od tega ima sodobni svet in česa nima? Če gledamo kruh in igre kot sočasno vsebino enega paketa, je ta paket približno enako velik ves čas. Tisti, ki ga gledajo, najbrž niti ne opazijo, da je kruha v njem čedalje manj, iger pa vedno več. Navzven je paket ves čas enak. Kruh v tokratni rabi ne pomeni samo štruce, ki jo pek vzame iz peči, in igra ni samo dvoboj toreadorja in bika. Kruh simbolizira hrano, igra je lahko marsikaj, celo vojna je nekaterim kot igra, da ne rečemo zabava.

Ko nepotešljivi ljubitelji katastrof svetovnih razsežnosti in neutrudni snovalci njim tako priročne morebitne apokalipse dobavljajo nešteto različic novih in novih vrst iger in množične zabave, jim je prišlo na pamet tudi tole: hrana je orožje, vzemi ga v roke. Vzeli so ga in zdaj smo v razmerah, ki tako razgaljene pred svetom niso bile že desetletja: milijoni ton žita so na primer v ukrajinskih žitnih silosih, vsa okolica gleda te silose in sluti žito v njih, do žita pa ne more. Ker so se nekatere velesile sprle in njihovi namrgodeni poglavarji trmoglavo drug drugemu govorijo, da ne, da ne bodo popustili zahtevam drugih. Ta komunikacija, to zavračanje, je pač sestavni del vojne, tako kot bo sestavni del diplomatskih preigravanj po koncu vojaških spopadov. V mislih imamo predvsem Ukrajino in dogajanje, povezano z njo, ki ga zelo močno zaznamuje vprašanje, ali bo Ukrajina lahko izvozila – se pravi, ali bo smela izvoziti – svoje milijone ton žita prejšnjih žetev, da bodo ukrajinski kmetje lahko poželi in shranili v ukrajinske narodne kašče skorajšnjo letošnjo žetev. Da, žito je v tem trenutku tako močno orožje, da ga je mogoče primerjati z dejavno prisotnostjo vojaških raket na ukrajinskem bojišču. A če odmislimo vso srhljivost omenjenega trenutka in vso tragiko trpečih milijonov ljudi, je vse to dogajanje velika igra, podobna igri v peskovniku, kjer užaljen otrok drugemu užaljenemu otroku ne dovoli dostopati do peska na drugi strani vrtčevskega kupa. Načelo je isto, razlika je le kakšnih petdeset ali sedemdeset let, kolikor so pač Biden in Putin ter njuni militantni civilni in vojaški pribočniki starejši od otrok v vrtcu.

Hrana in posebej žito, torej. Žita je v Ukrajini veliko, a ga Ukrajina ne more izvoziti. Bo manjkalo hrane po svetu, tudi v Sloveniji? Kakšna bedna situacija! Na milijone ton žita je v skladiščih. Žita, ki so ga posejali in naj bi ga kmalu poželi, pa ne bodo imeli kam spraviti in bo najverjetneje propadlo, kot je nedavno namignil eden izmed ukrajinskih kmetov, ki se v soju svetlobe raketnih izstrelkov s traktorji podajajo med svoje posevke.

Vojni strategi na obeh straneh ognjene črte pa uživajo v tej veliki igri dveh svetov, v kateri bodo na koncu skušali ključni igralci vsak v svojo korist prestavljati meje, ne samo med neskončnimi polji žita, ampak tudi ali še zlasti med nahajališči naravnih bogastev, se pravi surovin za proizvodnjo vsega, kar potrebuje sodobni človek in kar sodobna človeška množica misli, da potrebuje. Potrebuje pa vse, o tistem, za kar ne ve, da potrebuje, jo obvestijo tisti, ki to znajo vedeti zanjo. V tem silnem novodobnem opremljanju sveta in njegovih prebivalcev na vseh zemljepisnih širinah so na voljo med drugim plugi in sejalnice, ki jih je mogoče upravljati satelitsko in ki znajo po digitalnem omrežju sami sebe uravnavati tako, da je njihovo delovanje najbolj učinkovito in najbolj gospodarno. Skratka, osupljive tehnološke možnosti na eni strani in osupljiva omenjena ledeno hladna nedostopnost »varuhov« žita, orožarjev s hrano orožjem.

Če je žito v silosih, je tako, kot da ga ni. In če ga ni, in je torej žitna ponudba majhna, povpraševanje po žitu pa veliko, se zgodi čisto po teoriji ekonomskih znanosti, da cena raste in raste. Igra se torej nadaljuje. Kdaj je manjkalo kruha? Po drugi svetovni vojni in pred njo? In še prej? Zdaj je leto 2022. Vse je kazalo, da se kaj takega, torej lakota, v tem času tako ne more več zgoditi. Ob silni tehnologiji za pridelovanje hrane je svet naivno pozabil, da ob tem, ko nekateri dobronamerno posodabljajo traktorje, pluge, sejalnice in kombajne, naprave za življenje torej, sprevrženi deli človeškega uma nekje v tajnosti razvijajo naprave in sisteme za materialni in duhovni razkroj časa, v katerem smo kar lepo živeli. Traktor, sejalnica in kombajn na eni strani in na drugi oklepniki, rakete in podobni stroji za dobavo smrti, bi se lahko reklo. Kot igra, ampak je več kot igra.

Kot da smo pozabili na Ernesta Hemingwaya. On je osebno izkusil vojno, on je zato videl daleč po svetu in daleč v času. Imaš in nimaš, je zapisal naslov svoje knjige, sebi v pisateljsko zadoščenje in prihodnosti v svarilo. Ta prihodnost je zdaj in tu.

Iz aktualne tiskane številke Dolenjskega lista.

‹ nazaj