novice

Predsedniški kandidati – Milan Brglez: Izjemno nevarne so te delitve

19.10.2022 | 14:30 | Igor Vidmar

Milan Brglez je evropski poslanec in nekdanji predsednik DZ. V državno politiko pa je vstopil leta 2014 kot podpredsednik takratne Stranke Mira Cerarja, a je kmalu po državnozborskih volitvah leta 2018 prestopil v SD. Nekateri so ga kot predsedniškega kandidata videli že leta 2017.

Rojen je bil leta 1967 v Ljubljani, kjer je leta 1992 na Fakulteti za družbene vede diplomiral, leta 1996 na Pravni fakulteti opravil magisterij, leta 2006 pa na FDV na področju mednarodnih odnosov še doktoriral. Zaposlen je bil kot asistent in pozneje docent na Katedri za mednarodne odnose na Fakulteti za družbene vede, leta 2008 pa je postal njen predstojnik. Do pred kratkim je bil predsednik Šahovske zveze Slovenije.

Ste radikalec?

»Ne, niti približno. Potencialno so lahko radikalne moje analize, v reševanju problemov pa iščem soglasje.«

Za radikalca vas razglašajo v časopisu Demokracija.

»Oni so radikalci. Posebnega kova.«

V politiko vas je zvabil projekt stranke Mira Cerarja. Zakaj ste se odločili iz sorazmerno udobne akademske sfere prestopiti v razburkano politično okolje, v katerem se tako izleti marsikdaj ne končajo dobro?

»Razlogov je več. Takrat je bila družba tudi na nekem prelomu. Takrat Alenki Bratušek z zahtevo po prevzemu Pozitivne Slovenije ni uspelo, zato je vlada padla, hkrati pa smo imeli pred nastopom njene vlade neko veliko družbeno vrenje, na temelju katerega sta nastali stranki SMC in Levica. Pridružil sem se, ker se je, ko je družba ogrožena, pomembno družbeno izpostaviti. Vabilo sem dobil zaradi preprostega razloga – ker sem strokovnjak za mednarodne odnose. Ko nimaš več varnega položaja komentatorja, greš do konca in poskušaš narediti največ, kar se v politiki narediti da.«

Vam je bilo kdaj žal?

»Ne, ni mi bilo žal, da sem sprejel povabilo, bilo mi je pa žal, da je projekt izvodenel. Govoril sem, da je SMC projekt, in žal mi je za ljudi, ki so vanj polagali velike upe in bili potem razočarani.«

Pred petimi leti so vas vprašali, ali vam je žal, da niste kandidirali za predsednika države, in ste odgovorili, da vam nikakor ni žal. Zakaj ste si zdaj premislili?

»Situacija je zdaj drugačna. Politični prostor se je z umikom kandidatke vodilne politične stranke bistveno spremenil. Menim, da bi s svojim projektom povezovanja lahko pripomogel k razvoju družbe. V teh kriznih časih spreminjanja mednarodnih okoliščin potrebujemo nekoga, ki bi odgovorno služil ljudem in državi na mednarodnem in tudi notranjepolitičnem področju.«

V svoji sorazmerno kratki politični karieri ste poudarjali vladavino prava, človekove pravice pa pomen zelenega dogovora ter vlaganja v razvoj in raziskave. Zakaj so te stvari tako pomembne?

»Če se okrog teh stvari v družbi ne bomo dogovorili, ne bomo mogli narediti preboja, ki je ključen, da bomo po eni strani lahko financirali novo socialno in ekološko državo, ki bo vključujoča, solidarna in bo poskrbela za ljudi, po drugi strani pa, če tega ne bo in če ne bo družbeno odgovornega gospodarstva, ki bo to spremljalo, ne bo mogoče, da ljudje tisto, kar jim družba oziroma država daje, na neki način vrnejo. Razmere se spreminjajo in vprašanje je, ali bomo slabo živeli oziroma imeli težave zaradi same vojne v soseščini in njenega širjenja ali pa zaradi okolja, ki smo ga toliko izčrpali.«

Danes se vse vrti okrog vojne v Ukrajini. Vse, kar gre kje narobe, se pripisuje vojni, a je z vidika razmišljanja o prihodnosti človeštva to prosto po Türkovo drugorazredna tema …

»Ne upam si ponoviti za njim, da je kaj drugorazredno.«

… Kaj nas lahko reši? Kaj moramo storiti, da se ohranimo kot vrsta, da ohranimo družbo tako, kakršne smo bili vajeni in nam je bilo v njej dobro.

»Dejansko moramo premisliti, na kak način lahko nadaljujemo. Jasno nam je, da moramo razogljičiti proizvodnjo. Naš način prebivanja mora postati okoljsko veliko prijaznejši. Danes se probleme običajno zreducira na Putina. Problem je naša odvisnost od fosilnih goriv. Ne le ruskih.«

Ne samo od fosilnih goriv, odvisnost od energije na splošno.

»Tudi. Je pa ključen še en moment. Energetski trgi, taki kot so, omogočajo špekulacije. Odprava špekulacij je pomembna naloga evropskih ustanov. Tu lahko nekaj naredimo le skupaj. Ko na borzah cene zelo zanihajo, trgovanje ustavijo. Na energetskih trgih pa ne.«

Eden izmed temeljev družbe v prejšnjem sistemu je bila solidarnost. Danes je čutiti sile, ki solidarnostni družbi niso naklonjene. Posledica je zmanjševanje socialnih pravic, težnje po privatizaciji zdravstva, šolstva. Je to nevarno?

»Če daš vse to skupaj, je nevarno. Družba se individualizira in skozi individualizacijo občutek skupnosti, da moramo nekaj narediti skupaj, umanjka. Solidarnost je pomembna. Zdaj je postala solidarnost mantra tam, kjer se je že zdelo, da je povsem umanjkala, v Evropski uniji. Če ne bomo solidarni, če se ne bodo vsi ljudje vključili, bodo evropske volitve na površje vrgle sile, ki so protievropsko usmerjene. To pa niti pod razno ni v našem interesu.«

Pred predsedniškimi volitvami poslušamo, da predsednik nima formalnih pooblastil, pa vendar to ni povsem tako. Kje vse in kako lahko predsednik učinkovito vpliva na družbo?

»Ena stvar je to, kar lahko počne doma, drugo pa, kaj lahko počne v tujini. V tujini je njegova funkcija reprezentativna in prek diplomatskih kanalov se lahko dogaja marsikaj. Tu ima predsednik veliko prostora in tu moram pohvaliti predsednika Pahorja. V notranji politiki gre za vprašanje gradnje konsenza, varovanja socialne države, ustavnosti, človekovih pravic, vladavine prava, zaščite manjšin … Seveda predsednik nima neposredne možnosti, da neko zadevo da na ustavno sodišče. Je pa zelo pomemben pri tem, kakšne kandidate predlaga parlamentu za izvolitev, in lahko javno ali pa v tišini pozove druge pobudnike, da reagirajo v zadevi, za katero meni, da ni ustavna, pa bi jo moral podpisati.«

In lahko za isto mizo vedno zbere vse pomembne politične deležnike in jih dobesedno prisili k pogovoru o ključnih temah.

»Tudi. To je mogoče. Sam pa ne bi tega zvedel samo na politiko. Za isto mizo je treba posesti tudi socialne partnerje, tudi predstavnike skupin na obrobju. Vsi morajo biti na neki način vključeni pri posameznih vprašanjih. Običajno to niso vprašanja dnevne politike, ampak dolgoročnejša vprašanja. Mislim, da je pomembno, da predsednik pri tem ni samo moderator, ampak da ima o tem tudi svoje stališče in da na osnovi tega začne graditi konsenz.«

Bi morala imeti Evropska unija večje pristojnosti pri poseganju v določene državne zadeve, da bi morala imeti sama več karakterja države v smislu Združenih držav Evrope?

»Evropska unija mora biti pristojna za tiste zadeve, ki jih je najbolje reševati na evropski ravni. Problemov okolja ne moremo reševati drugače. Tudi energetske krize in regulacije energetskih trgov se ne da reševati drugače. Tudi nekatere bistvene socialne dimenzije bi morale biti del tega, pa niso. Zakaj? Zaradi tega, da ne tekmujemo pri socialnih temah v smislu – kdor bo imel slabšo socialo, ta bo imel večji dobiček. To ne gre. Gre za subsidiarnost in proporcionalnost. Nasprotna tendenca je, da se skuša vse skupaj izvesti nazaj na nacionalno državo, da evropsko pravo ni pomembno, da evropske institucije niso pomembne. Obveljala bi razmerja moči in v teh razmerjih bi bila država, kakršna je Slovenija, na slabšem.«

Ko ste bili še v parlamentu, ste večkrat jasno in glasno izrazili svoje mnenje in zagovarjali svoja stališča, ki kdaj tudi niso bila skladna z odločitvijo stranke oziroma njenega predsednika. Nameravate biti tako odločni tudi kot predsednik, če boste izvoljeni?

»Kar se tiče zaščite ustavnega reda in ustavnosti, absolutno. Kar se tiče zunanje politike, je treba upoštevati, da sem imel kot predsednik državnega zbora zelo veliko svobode pri tem, kaj lahko povem, saj to države ni zavezovalo. Kot predsednik države imaš veliko večjo odgovornost in moraš paziti na vsako besedo.«

Kako nevarne so delitve? Kako je mogoče, da je za levičarja označen vsak, ki zagovarja človekove pravice, socialno državo, vladavino prava, varstvo okolja …?

»Izjemno nevarne so te delitve. Glede oznak pa: levica in desnica v Sloveniji se ločujeta predvsem po načinu dela. Levica veliko stavi na ustavo, desnica na moč.«

Celo Logarja nekateri porivajo na levo, ker se zna obnašati položaju primerno.

»Ali pa se izmuzniti vprašanjem, povezanim s stranko, iz katere prihaja.«

Izmuzniti se znate pa vsi.

»Ja. Pri nekaterih vprašanjih se moraš jasno postaviti, pri nekaterih pa moraš biti previden, saj volilna tekma do določene mere vpliva tudi na to, kaj boš, če boš izvoljen, delal kot predsednik. Problem je, če preveč obljubljaš. Kar pa se delitev tiče, si želim, da bi namesto levo – desno govorili o tistem, kar je danes, in da bi se dogovorili, kaj bo jutri. Ne želim biti izključujoč, spoštujem stališča drugih, tudi kadar so drugačna, vendar se ne mislim odpovedati svojim stališčem. Želim sodelovati v razpravi, a z zavedanjem, da je treba zgraditi konsenz. Ne vlada in ne parlament se ob vsem, kar se dogaja okrog nas, s tem ne moreta ukvarjati, bi bil pa neki konsenz dober temelj, da se okrog določenih pomembnih vprašanj doseže tudi ustavna večina, in temu bi se poleg vseh protokolarnih in drugih zadev želel posvetiti in ne biti samo forma predsednika, ne vsega povezovati le okrog dogodkov, ampak predvsem okrog vsebine. S tem bi se rad spoprijel in temu prilagodil tudi svoj prihodnji kabinet.«

Predsednik lahko deluje bolj na dolgi rok kot vlada in stranke, ki so omejeni z volitvami.

»Tako je. In mora prispevati k politični stabilnosti in se oglasiti, ko je ogrožena ustavnost.«

Ima človek pravico izbirati, kje na tem svetu bo živel?

»Sem proti kakršni koli diskriminaciji. Zanjo ne obstaja nobena osnova, tudi rasna ne. Človek, ki je preganjan, tudi politično, ima pravico zateči se drugam. Te pravice mu ni mogoče odvzeti. Za ugotavljanje tega, ali si to pravico zasluži, morajo biti postopki, ki so skladni z ustavo in mednarodnim pravom. V tem smislu lahko rečemo, da si lahko izbira, kje bo živel. Še tu je vprašanje, na kak način k temu pristopiti. Če gledamo Evropsko unijo kot eno ozemlje, ko imamo šengen, kot bi bilo to pravilno pojmovati, bi se morali s tem vprašanjem ukvarjati vsi skupaj. Pa ni bilo okrog teh vprašanj nikoli dosežene solidarnosti, razen pri ukrajinskih beguncih. Da bi se lahko nekdo zaradi ekonomskih razlogov selil, kamor bi hotel, mora pa biti o tem neko soglasje med družbo, kamor želi iti, in tistim, ki tja želi priti. Človek ima ob upoštevanju določenih pogojev pravico premikati se po svetu. Da pa bi imel pravico naseliti se nekje stalno, ne da bi izpolnjeval določene pogoje, je pa drugo vprašanje.«

Slovenija je v tem smislu svet v malem, ko gre za vprašanje naselitve Romov. Ne pustimo jim, da bi se naselili, kjer si mi tega ne želimo.

»In jim s tem onemogočamo integracijo. Tudi tistim, ki bi si mogoče želeli delovati znotraj sistema.«

Recimo, ali ste kdaj razmišljali o reševanju tega problema?

»Tudi.«

To je velik problem.

»Ogromen. A imamo dve različni situaciji, Prekmurje in Dolenjska.«

Osredinimo se na Dolenjsko.

»Prekmurska nam kaže, kaj se lahko zgodi, če integracija na neki način steče. Tukaj je pa vprašanje, ali imamo na splošno razvite dobre prakse. Prepričan sem, da lahko najdemo kakšne pozitivne primere, okrog katerih lahko korak za korakom gradimo na začetku vsaj osnovno spoštovanje drug drugega. Mislim, da je v tem primeru lahko vloga predsednika zelo velika. Na tem področju se je zelo izpostavil Drnovšek. Če bo treba, sem pripravljen tudi sam prispevati kaj v tej smeri. Na daljši rok lahko zadevo spremeni predvsem izobraževanje, pri tem pa bi morale v vsaki taki skupnosti obstajati romske družine, v katerih bi bilo izobraževanje vrednota in prioriteta.«

Vabljeni k nam, pa če boste ali ne boste izvoljeni, pa ne na rokovanje in fotografiranje, ampak na sodelovanje k reševanju problemov z ljudmi, ki se s tem že desetletja ukvarjajo.

»Te ljudi je treba posebej podpreti. Videl sem romske pomočnike na šolah. To je dobra praksa. Pri integraciji lahko najbolj pomagajo tisti, ki so to že dali skozi, torej sami Romi.«

Slovenija je bila na začetku, ob osamosvojitvi, za vse tranzicijske države vzor. Bila je najrazvitejša, gospodarsko najuspešnejša, imeli smo najboljše demokratične temelje.

»Uspešni smo bili, ker smo se tranzicije, tudi gospodarske, lotili postopoma.«

Kje nas v primerjavi z drugimi tranzicijskimi državami vidite danes in kje v prihodnosti?

»Mislim, da smo skozi proces tranzicije, tudi zaradi koncepta družbene lastnine, ki smo ga z lastništvom v državnih podjetjih in mehko tranzicijo uspeli nekaj časa zadržati, postavili dobre temelje za razvoj našega gospodarstva in politike. Potem pa smo prevzeli neoliberalna pravila igre in v globalnem okolju velik del prednosti, ki smo jih imeli, zapravili. Vsi skupaj smo postali revnejši v smislu, da ne nadziramo kritične infrastrukture v celoti, tudi nobene sistemske banke nimamo več, ki bi lahko pomagala gospodarstvu pri razvoju. To je problem. Če hočemo, da kot družba napredujemo, se moramo dogovoriti, kako naprej. Postati mora samoumevno, kaj nam socialno-ekološka država lahko nudi. Potrebujemo družbeno odgovorno gospodarstvo, ki se ne bo izogibalo plačevanju davkov in prispevkov, in solidarnost v smislu, da tisti, ki je bogatejši, da več, revnejši pa manj.«

Članek je bil objavljen v 41. številki Dolenjskega lista 13. oktobra 2022

‹ nazaj