kultura

Komentar: Če bi stavkala kultura?

11.2.2024 | 19:30 | Igor Vidmar

Avtor komentarja Igor Vidmar

Ob letošnjem slovenskem kulturnem prazniku lahko z vso vehemenco zatrdimo, da gre slovenski kulturi veliko bolje, kot ji je šlo še pred dvema ali tremi leti. Veliko bolje!

Pred tremi leti stanje slovenske kulture pod takratno vlado, ki je z dekreti prepovedala koncerte in razstave, zaprla muzeje in galerije, odpovedala gledališke predstave in literarne večere ter onemogočila snemanje filmov, res ni bilo rožnato. Zdajšnja kulturna ministrica bi se lahko hvalila z neverjetnim napredkom kulture v času njenega ministrovanja v primerjavi s stanjem v času njenega predhodnika druge politične barve. A to bi bilo tako, kot v tisti šali iz časa, ko je v ZDA predsednikoval hvalisavi Donald Trump, ki naj bi se ob novem letu 2020 hvalil, da še nobenemu ameriškemu predsedniku pred njim ni uspelo doseči tako visoke številke.

Živimo pač v času manipulacij besed in dejstev. Dejstvo je, da so se zgoraj omenjene prepovedi, odpovedi, onemogočanja in zapiranja kulturne dejavnosti zgodile pod prejšnjo vlado, dejstvo pa je tudi, da je bila takrat epidemija in da so se oblasti vseh dežel sveta, ne le naša, vsaka po svoje skušale boriti s sovražnikom, za katerega nismo vedeli, kaj od njega lahko pričakujemo. Primerjava stanja kulture v tistem času z današnjim bi sodila kvečjemu v Hribarjev radio Ga ga, ki ga njegovi nekdanji sodelavci zdaj vračajo na prvi program Radia Slovenija, ali pa v vokabular skrajnih populistov, ki jih tudi pri nas ne manjka.

Čeprav je epidemija z vsemi ukrepi, s katerimi smo jo skušali zaustaviti, mimo, pa težko rečemo, da je pri nas s kulturo vse tako, kot bi moralo biti. Nova ministrica je na kulturno ministrstvo privlekla kopico svetovalcev, med katerimi se vsaj za nekatere ne bi moglo reči, da stvari poznajo in obvladajo, med tistimi, ki so morali oditi, ker so bili nastavljeni za časa prejšnjega ministra, pa je moral oditi tudi kdo, ki se je na stvari spoznal in jih je obvladal, a ni imel sreče z datumom zaposlitve. Pa se to ni zgodilo prvič. Dogaja se vsakič, ko se na vratih Maistrove 10 pojavi nov ministrski obraz, ki ima vsak svoj pogled na kulturo.

Vseeno pa lahko trdimo, da so kulturni ministri veliko boljši od na primer zdravstvenih ministrov. To bi lahko sklepali po številu stavk. Zdravniki prav zdaj stavkajo in to počno pogosto. Ste že slišali, da bi stavkali slikarji, kitaristi, bobnarji, pesniki, pisci kratkih zgodb in plesalke flamenka ali pa filmski režiserji? Da bi se kulturni minister z njimi pogajal o višini plače? Pa verjetno noben izmed omenjenih nima višje plače od kulturnega ministra, kot je to kar pogost primer pri zdravstvenih ministrih in zdravnikih.

Kultura ne stavka. Zakaj ne? Verjetno zato, ker tega, da stavka, ne bi nihče opazil. Mar res ne bi? Za odgovor na to vprašanje se je treba najprej vprašati, kaj sploh je kultura. Je kultura umetnost? Je kultura otrok, ki na proslavi ob kulturnem prazniku v vrtcu odrecitira pesmico, ali pa upokojenec, ki si kupi barve, čopiče in platno ter začne slikati, kar si je želel že v otroštvu, a v življenju ni imel časa? Ali pa je kultura le umetnost, ki se jo gredo umetniki z diplomami z vseh mogočih umetniških akademij in jih razumejo le posvečeni? Odgovor je: vse to je kultura in še marsikaj. Kultura je lahko ljubiteljska, vrhunska, otroška, ljudska ali alternativna. Jagoda na vrhu kulturne torte je umetnost. Razumeti umetnost marsikdaj ni preprosto. Da bi človek razumel umetnost, mora kdaj tudi kaj prebrati, si kaj ogledati, kaj slišati. Pa ni umetnost samo tisto, kar je težko razumljivo ali celo večini smrtnikov nerazumljivo. Umetnost je lahko tudi blizu sleherniku, je lahko tudi ljudska, a umetniško delo je lahko le vrhunsko, umetnik je lahko le vrhunski ustvarjalec (in tudi poustvarjalec).

In če bi stavkala kultura, bi to še kako opazili. Na radijskih postajah ne bi bilo več glasbe in na televiziji ne filmov, samo še poročila in reklame bi vrteli pa še to bi bilo na televiziji brez scene, le bela stena bi bila za novinarji. Tudi druge stene bi bile prazne, brez slik in fotografij in omare bi bile brez knjig, v kavarni bi vsak svojo kavo srebal v tišini, če bi stavkala kultura.

Ampak kultura ne stavka. Umetniki se ne štempljajo, saj delajo tudi kadar ne delajo, o svoji glasbi razmišljajo, tudi kadar ne tolčejo po črno-belih tipkah, o svojih slikah, kadar ne držijo čopiča v roki, knjige pišejo, ko ležijo na kavču in strmijo v strop. Brez tega ne morejo živeti, zato ne morejo stavkati. Stavkajo pa lahko tisti, ki bi morali skrbeti, da umetniki s svojim delom preživijo. In ti, zdi se, stavkajo še pogosteje kot zdravniki.

Iz aktualne tiskane številke Dolenjskega lista

‹ nazaj