posavje

Celo domovino nosiš s seboj

16.4.2024 | 10:00 | M. Luzar

Jože Joseph Vodlan je glavni junak biografskega romana Za mavrico preko oceana, katerega avtor je pisatelj Rudi Mlinar iz Črnca pri Brežicah. Zaradi tega tesnega znanstva s pisateljem je postal kar nekako brežiški rojak, čeprav ni Brežičan. Sicer pa so meje in razdalje na zemljevidu tako ali tako nepomembne v človeškem prijateljstvu; navsezadnje je tudi Rudi Mlinar v Brežice prišel s Koroške, tam nekje izpod Pece, ki ga na prav poseben način povezuje z Jožetom – toda o tem pozneje.

Rudi Mlinar in Jože Joseph Vodlan (Foto: M. L.)

Rudi Mlinar in Jože Joseph Vodlan (Foto: M. L.)

Preden je nastala knjiga, sta se Vodlan in Mlinar več mesecev pogovarjala na Skypu. »Bral sem mu svoja pisma. Rudi kot mojster besede je moje pripovedovanje spremenil v roman,« pravi Vodlan. Mlinarju so pisma razkrila marsikaj in on je tisto povedal bralcem. »Okoli dvajset pisem sem dobesedno navedel v knjigi. Skozi to ima bralec njegovo zgodbo in zgodbo o tistem, kar se je dogajalo doma v Sloveniji,« pojasnjuje pisatelj.

Jože bi moral biti kmet. »Čeprav nas je bilo osem otrok in jaz sem bil najmlajši, je mama želela, da bi ostal doma. Ampak moja vizija je bila slikarstvo. Sem pač imel to vizijo, da grem za mavrico. Gledal sem svet v barvah. V tistih časih je bilo za kmečkega fanta nemogoče, da bi šel na akademijo v Ljubljano. Kje! Ni bilo denarja, ni bilo nobenih možnosti. In tako sva s prijateljem Mirom Zupančičem naredila načrt. Ko sva se že izučila za pleskarja v šoli v Mariboru in Celju, sva rekla: 'Zdaj imava poklic. Znava delati. Bo že šlo nekako. In potem sva šla leta 1957 čez Peco. V tistem času so veliko hodili čez mejo nezakonito. Tako sva šla tudi midva.«

Rudi Mlinar pravi, da je tista hoja čez Peco posebej povezana z njim. »Pod Peco sem bil rojen in tam sem živel. Jože je šel tam čez tistega leta, ko sem bil star sedem let. Tako naju gora povezuje.«

Na akademijo

V Avstriji so ju najprej poslali v zbirno taborišče Asten pri Linzu. Od tam sta šla v Linz. Seznanila sta se z nekim duhovnikom, ki jima je obljubil, da jima bo priskrbel štipendijo. Vpisala sta se na akademijo in tam naletela na prijaznega profesorja, ki jima je pomagal z denarjem in jima dal delo. Poslikavali so pročelja in restavrirali freske. Po študiju sta Jože in Miro rekla: »Avstrija ni najina domovina. Umetnik mora videti svet.« In sta šla v Ameriko.

V Ameriki sta spoznala kiparja Franca Goršeta. Ustanovili so klub Lok in potem sedem let razstavljali po Ameriki. V Ameriki je bilo veliko Slovencev, med katerimi so bili tudi vplivni ljudje. Ti so bili zelo ponosni na rojake – umetnike, ki so razstavljali po velikih ameriških mestih. Omenjeni umetniki so Lok tako napenjali sedem let, od leta 1963 do leta 1970. Gorše je šel potem nazaj na Koroško, kjer je tudi pokopan. Vodlan in Zupančič pa sta ostala v Ameriki in tam ustvarila prihodnost. Oba sta se tudi poročila.

Slovenka

Jožetova žena je Slovenka. »Celo domovino nosiš s seboj. Ameriko sem spoznal in sem rekel: 'Zame ni dekleta tukaj.' Hodil sem nazaj v Slovenijo skoraj vsako leto, včasih celo dvakrat, pozimi smučat in poleti na morje. In končno se je uresničila želja. Pri moji sestri je bila Silva, ki je delala z ženo mojega nečaka. Na Ptuju sva se spoznala. V nekaj tednih sva se poročila. Moral sem nazaj v Ameriko. Ona ni mogla z menoj. Morala bi čakati šest mesecev, zato sem v Ameriki sedel v letalo in odpotoval v Slovenijo ter v Zagreb na ameriško ambasado. Tam sem uslužbenki povedal, za kaj gre. In je napisala izredno dovoljenje v potni list, mimo vseh zakonov. Potem sva s Silvo odpotovala v Ameriko in ni prišla več nazaj. Civilno sva se poročila na Ptuju, cerkveno pa v Ameriki. Na cerkveni poroki v New Yorku je bilo 300 ljudi, povabil sem vse Slovence tam. Bilo je fantastično, taka poroka, še danes jo kdo omeni po toliko letih.«

Kje je mavrica?

Jožetova hoja za mavrico je tako nadvse zanimiva. Najbolj razburljivo na tej poti je, da potovanje traja in traja, kajti mavrica se vedno odmika nekam v daljavo. Jože in Miro sta v Ameriki najprej prišla v Cleveland. Potem sta s klubom slovenskih ameriških študentov obiskala New York. »Prišli smo na Empire State Building. Rekel sem: »Tukaj je to. Tukaj pa moram uspeti. In tako je bilo. A je bil trd začetek. S prodajo slik je bilo nemogoče živeti. Moral sem še v šolo in se izobraziti. Potem sem delal v nekaterih velikih firmah kot oblikovalec reklamnih projektov. Tam je bil kruh. Veliko sem delal za General foods, Pepsi-Colo in druge.«

Ves čas se v Jožetovem življenju prepleteta nova domovina Amerika in slovenstvo. »Manhattan je večnacionalno mesto. Tam srečaš katero koli narodnost. Slovenci smo se vedno našli. Ko sem bil v New Yorku od leta 1963 do leta 1983 in še pozneje, sem bil pri slovenski fari v New Yorku. Enkrat letno smo imeli farni piknik z mašo, da smo obdržali slovenski živelj skupaj. Sredi morja narodov najdeš tisto domače ognjišče. Toploto,« pravi. V New Yorku so pripravljali tudi odrske igre, imeli so pevski zbor Fantje na osmi. Osma je cesta, na kateri stoji slovenska cerkev sv. Cirila. V dvorani pod cerkvijo so imeli galerijo Lok, ki je bila pravcati vrelec kulturnega ustvarjanja in kraj, ki so ga radi obiskovali Newyorčani.

V bližini New Yorka je Jože zgradil hišo. Tam je bilo lepo, a je šel naprej. Z ženo in s tremi hčerkami se je preselil 150 kilometrov zahodno, v Pensilvanijo. In tako je spet šel za mavrico. Denarno si je toliko opomogel, da je lahko samo slikal. Hčerke so v tem času končale univerze in spet je šla družina za mavrico. »Preselili smo se v Severno Karolino v Charlotte. To je čudovito novo mesto. Tukaj nam je všeč. Tukaj smo vsi. Ena hčerka je prav soseda. Druga je deset minut stran. Tretja živi v kraju, oddaljenem za poldrugo uro vožnje z avtomobilom. Kot družina smo zelo povezani. Bolj ali manj razumejo vse hčerke slovensko. Ko so bile majhne in ko so hodile v šolo, smo govorili in peli slovensko. Dobro se zavedajo, od kod so. Skozi knjigo so tudi izvedele, kakšno pot je prehodil ata, a knjiga je umetniško oblikovana zgodba in drugačna, kot če ata nekaj pove,« pravi hudomušno.

Naslov knjige Za mavrico preko oceana sta ustvarila Rudi Mlinar in njegova žena Ivana Vatovec. Jože Joseph Vodlan je navdušen: »Naslov je toliko simboličen!«

Še vedno prihaja iz Amerike v svojo domačo vas Klénovo pri Rimskih Toplicah. »Sestra je podedovala kmetijo. Njeni otroci lahko gredo zdaj v šolo tudi v svojih krajih, zdaj jim ni treba iskati mavrice, tako kot smo jo morali mi. Lepo je priti domov. Rad pridem domov,« je iskren.

Tako Jože Vodlan prihaja domov za mavrico preko oceana, a v teh primerih v nasprotni smeri, kot je odšel. »Ta lok zmeraj povezuje Ameriko in Slovenijo. Mavrica ima zmeraj dva konca,« pravi Rudi.

Rudi in Jože sta se najprej seznanila prek Facebooka. »Ko sem potem prišel v Slovenijo, mi je dal Rudi nekaj knjig. Prebral sem jih. To je bilo zelo dobro tudi jezikovno. Mi tam govorimo slovensko. Ampak na to se počasi 'nabira prah'. Ko sem prebral knjige, pa imam občutek, da sem se popolnoma vživel, da verjetno lahko govorim ravno tako, kot vi, drugi.«

»Nič ameriškega naglasa nimate. Naglas Rimskih Toplic pa imate,« smo mu povedali, ko je pred časom obiskal Rudija na njegovem domu v Črncu pri Brežicah. »Me veseli, da nisem izgubil identitete,« se je zasmejal. Kjer v Ameriki živi z družino, je malo Slovencev. »Smo pa povezani s prijatelji iz New Yorka, kjer se tudi enkrat letno srečamo,« pravi Jože Joseph Vodlan, ki je pred kratkim praznoval rojstni dan, ob katerem sta mu tja na drugi konec mavrice, preko oceana, sporočila svoje najboljše želje tudi Rudi in Ivana. Pridružujemo se voščilu.

Celo domovino nosiš s seboj

‹ nazaj

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava