dolenjska

V nesreči niso ostali sami

5.5.2024 | 16:00 | M. Žnidaršič

Lipnik - »Rad bi se iz srca zahvalil vsem, gasilcem in drugim, ki so kakor koli pomagali, še posebno pa sosedu Janezu Žurgi. Če ne bi on opazil, da se kadi iz naše hiše, in me opozoril, bi bilo še veliko huje, lahko bi se zgodila celo tragedija,« je nekaj dni po požaru, v katerem je ogenj uničil streho in mansardo manjše hiše v Lipniku v trebanjski občini, iskal besede zahvale Robert Pisk.

Štiri dni po požaru (Foto: M. Ž.)

Bila je nedelja, 21. aprila, ko je nekaj pred enajsto dopoldne ogenj zajel ostrešje in se razširil na bivalni del hiše. Posredovali so gasilci bližnjega PGD Lukovek, Trebnje, Ponikve in Račje selo, ki so požar omejili in pogasili. Kot so naslednji dan sporočili iz Policijske uprave Novo mesto, je po nestrokovni oceni nastalo za okoli 70.000 evrov škode, a dejanska, pove Robert, še ni znana. »Moj pokojni oče je bil gasilec 60 let in jaz 20 let, velikokrat sva pomagala, a sem vedno znova presenečen, kakšno uničevalno moč ima ogenj. Dimniški požar sem skušal z gasilnim aparatom pogasiti sam, pa se je že preveč razplamtel. Poklical sem številko 112 in počakal na gasilce. Prišli so hitro, a meni je bila vsaka sekunda dolga kot ena ura. Mansarda, v kateri bivata in sta tudi takrat bila moja mama Ivanka in naš psiček, višavski terier Ari, je uničena. Zgorela je izolacija, strop iz mavčnih plošč, vsa oprema – od kuhinje, postelje, omar, vsi spomini na očeta, fotografije, potovalke, odeje, vsa moja kolesarska oprema, ki sem jo hranil od 16. leta dalje,« z žalostjo v glasu našteva 52-letnik. »Stvari se da nadomestiti, dragocenih spominov pa ne.«

Celoten članek lahko preberete v elektronski obliki Dolenjskega lista.

‹ nazaj