posavje

Zgodbe gradu in vitezov Reštanjskih

10.5.2024 | 08:10 | D. Stanković

Rekonstrukcija gradu Reštanj, avtor dr. Igor Sapač.

Reštanj - Da je bil na Reštanju pri Senovem nekoč grad, po katerem je naselje dobilo tudi ime, danes pričajo le še skromne ruševine srednjeveškega gradu. Da bi spoznali kaj več o nekdanjem domovanju vitezov Reštanjskih, je Krajevna skupnost (KS) Senovo v sredo zvečer v goste povabila zgodovinarja Borisa Hajdinjaka. Po besedah predsednika KS Davida Vižintina si skupaj s Kulturnim domom Krško, enoto Rajhenburg, prizadevajo tudi za postavitev dveh informacijskih tabel o gradu. »Upamo, da se bo v prihodnje kaj več naredilo tudi na zaščiti same lokacije gradu. Želimo si tudi, da bi ruševine očistili, seveda pod strokovnim vodstvom,« je dejal Vižintin.

Boris Hajdinjak, direktor Centra judovske kulturne dediščine Sinagoga Maribor, že več kot 30 let preučuje srednjeveške gradove na Slovenskem. Predavanje o gradu Reštanj in vitezih Reštanjskih je KS pripravila kot del obrazstavnih dogodkov stalne razstave Vitezi Rajhenburški, ki so jo na gradu Rajhenburg odprli oktobra 2022 in pri kateri je imel ključno vlogo prav Hajdinjak.

Preprost, majhen grad

O gradu Reštanj (nemško Reichstein, kar pomeni »skala rajha«) sicer ni znanega prav dosti. V 10. stoletju so Bavarci uspeli ustaviti vdore Ogrov, območje današnjega Posavja tako postane del »rajha« na ogrsko-nemški meji, kjer so Nemci gradili linijo obrambnih utrdb, ki so jih imenovali »reichenstein«. Takšnih utrdb je na območju tedanjega »rajha« enajst, poleg slovenskega Reštanja še šest v Nemčiji in po ena v Avstriji, Alzaciji, Švici in na Moravskem. Grad Reštanj je bil najverjetneje zgrajen na lokaciji, kjer je nekoč že stala neka zidana stavba ali utrdba. Najverjetneje so ga zgradili salzburški »ministeriali«, vitezi Reštanjski, ki so bili veja gospodov Brestaniških.

Zgodovinar Boris Hajdinjak že več kot 30 let preučuje srednjeveške gradove na Slovenskem.

Grad Reštanj povezujejo s sosednjim in mnogo večjim gradom Rajhenburg. Ta je bil nekaj časa tudi rezidenca Salzburških nadškofov, ki so na tem območju imeli obsežna posestva. »Ves čas se trdi, da gre pri Rajhenburških in Reštanjskih za isto rodbino, kar pa ne drži povsem. Res pa je, da so bili sosedje in da so se med seboj poročali, ni pa to ista rodbina,« je poudaril Hajdinjak. Reštanj je bil po Hajdinjakovih besedah preprost, majhen grad. V pisnih virih je bil prvič omenjen leta 1208, ko se je pod neko listino krškega škofa med 43 pričami na 22. mestu podpisal Albert, prvi vitez Reštanjski. Naslednja omemba gradu sega v leto 1279, ko naj bi na gradu živel vitez Wulfing Reštanjski, ki se je podpisal pod listino kralja Rudolfa I. Habsburškega. Wulfing se v kasnejših zapisih omenja še nekajkrat, tudi v zvezi z donacijami okoliškim samostanom, denimo Stični in Kostanjevici. Leta 1304 se na listinah pojavita imeni Gotfrieda in Margarete Reštanjske, nekaj desetletij kasneje pa tudi Hans Šperenberški in njegov sin Jurij Reštanjski, s katerim naj bi v prvi polovici 15. stoletja rodbina Reštanjskih tudi izumrla.

Nazadnje naseljen v 15. stoletju

Zadnji dokaz, da je nekdo še živel na gradu Reštanj, je zapis v urbarju leta 1448, kjer se omenja »oskrbnik iz Reštanja«. Po ustnem izročilu naj bi grad leta 1479 zavzeli Ogri z Matijo Korvinom na čelu. Legenda pravi, da naj bi na grad takrat streljali z verigami, ki so izruvale zidove in po katerih do nato osvajalci priplezali v grad. Takrat naj bi bil grad tudi razdejan. Po Hajdinjakovih besedah najkasneje v 15. stoletju sicer grad ni bil več naseljen. Leta 1494 so grad vrnili salzburškim nadškofom, od 15. stoletja dalje pa se Reštanj omenja le še skupaj s posestvom sevniškega gradu.

Predavanju o gradu Reštanj in vitezih Reštanjskih je prisluhnilo lepo število krajanov.

V začetku 16. stoletja je bil zemljiški gospod na območju Posavja Hans II. Rajhenburški, ki je v posest dobil tudi Sevnico in Reštanj, poleg Brežic, Kozjega, Rajhenburga, Šrajbarskega turna. Leta 1595 je salzburški nadškof grad Reštanj, od katerega so bile takrat le še ruševine, skupaj s sevniškim gospostvom prodal Inocencu Moškonu. Ta je leta 1617 postal baron, na njegovi diplomi pa je bilo zapisano »baron s Sevnice v Krškem in na Reštanju«. Vse do konca 17. stoletja je bilo gospostvo v lasti rodbine Moškon, nato pa je prehajalo iz rok v roke. Bilo je v lasti rodbin Auersperg, Draškovič, Rebensburg in drugih, po drugi svetovni vojni pa je bilo posestvo nacionalizirano.

‹ nazaj