atletika

Z atletiko se ne da obogateti

4.8.2008 | Igor Vidmar

Igor Primc. (Foto: I. V.)

Igor Primc je olimpijec, profesor športne vzgoje, državni rekorder in že četrt stoletja daleč najboljši metalec diska v Sloveniji. Pred kratkim je kljub 42 letom starosti z lahkoto in naskokom osvojil svoj 32. naslov državnega prvaka. V desetletjih ukvarjanja z vrhunskim športom si je nabral veliko izkušenj. O olimpizmu, pripravi na veliko tekmovanje, dopingu in usklajevanju šole in vrhunskega športa ima svoje, jasno mnenje.

Olimpijske igre so pred vrati. V čem so olimpijske igre tako posebno tekmovanje?

“Če primerjam svetovno prvenstvo in olimpijske igre, je razlika predvsem v spektaklu. Na obeh tekmovanjih se v posamezni disciplini zberejo vsi najboljši tekmovalci na svetu, a olimpijske igre so vseeno v zavesti športnika precej več kot svetovno prvenstvo. Olimpijske igre so le vsaka štiri leta, športniki pa se nanje še posebej skrbno pripravljajo. Olimpijske igre so tudi sicer posebno doživetje. Ko sem prišel na prizorišče svojih prvih olimpijskih iger v Atlanto, sem samo gledal. Prej si nisem niti predstavljal, da to zgleda, tako kot zgleda. Tam sem prvič videl tudi najboljše slovenske športnike iz drugih športov. Do tedaj sem večino poznal le s televizijskega ekrana, tam pa sem se vsak dan srečal z njimi v olimpijski vasi, se pogovarjal z nimi, postali smo prijatelji.”

Kakšna pa je razlika v osebnem odnosu športnika do obeh največjih tekmovanj? Na svetovnih prvenstvih je marsikdaj konkurenca hujša kot na olimpijskih igrah, kjer je udeležba v nekaterih zelo omejena.

“Morda res, vendar za atletiko in za plavanje za nastop na obeh tekmovanjih veljajo enake norme, zato bistvene razlike ne more biti. Je pa motiv za nastop na olimpijskih igrah večji, saj so poleg vsega ostalega igre le na vsake štiri leta, in če ti ne uspe, je vprašanje, če boš še dobil priložnost, če boš čez štiri leta sploh še tekmoval.”

Kako udejanjiti cilj na olimpijskih igrah? Kaj razlikuje tiste fante in dekleta, ki jim uspe, od tistih, ki so na igre prišli z enakim ali pa še boljšim izidom, a na najpomembnejši tekmi pogorijo?

“Najpomembnejši element je dobro in pravilno načrtovanje treninga, da je športnik najbolje pripravljen prav na dan nastopa. Tu je vse odvisno od trenerja in od samega športnika, ki mora načrt treninga stoodstotno izpolniti. Pogosto v načrte poseže poškodba in potem je treba vse skupaj prilagoditi. Poleg tega je tu še vrsta drugih dejavnikov. Pomembne so tudi izkušnje. Ko sem prvič nastopil na olimpijskih igrah, pojma nisem imel, kako bodo stvari dejansko potekale – kdaj prideš na tekmovališče, kdaj, kje in koliko časa se boš ogreval oziroma kdaj te pokličejo v pripravljalno sobo. Na olimpijskih igrah je vse nekako drugače kot na drugih tekmah, vse traja dlje in je drugače organizirano. Če je s tabo trener ali te spremlja kdo drug, ki ti vse te stvari pove, je veliko laže, če pa si sam, se na vse te stvari ne moreš pripraviti in to vsekakor vpliva na tvoj nastop. Ko nastopiš prvič, je to zate šok in to moraš nekako preživeti. Ko imaš izkušnje in poznaš vse tiste rituale, tistega stresa ni več in lahko se osredotočiš na nastop. Ko sem zadnjič nastopil na svetovnem prvenstvu ali pa na svojih zadnjih olimpijskih igrah, sem že vse vedel, nič, razen poškodbe, me ni moglo več zmotiti. Le redki so psihično tako močni, da jim uspe že prvič. Se pa zgodi, da je nekdo v zelo dobri formi in tako prepričan vase, da ga že na prvem tako velikem nastopu ne more nič zmotiti.”

Vloga favorita je pogosto nehvaležna. Na olimpijskih igrah se še raje zgodi, da veliki favoriti pogorijo, na površje pa splavajo nekateri, ki jih do tedaj nihče ni poznal.

“Če zadeve nimaš v glavi urejene, če se z njo ne spoprimeš tudi po psihološki plati, je velika možnost, da boš pogorel, kar je na olimpijskih igrah poseben problem, saj bo naslednja priložnost, kot rečeno, šele čez štiri leta, če sploh bo. Zato se na to tekmo vsi posebej skrbno pripravljajo. Olimpijska medalja veliko pomeni v vsaki državi, prinese nagrado in poseben ugled, na račun olimpijske medalje lahko naslednja štiri leta nastopaš na najbolj prestižnih tekmovanjih, dobiš štartnine. Vse to je za športnika veliko breme. Ni malo takih, ki imajo vse drugo, imajo petdeset drugih medalj, le olimpijske še ne. Brez dobre psihološke priprave tega bremena ne moreš prenesti. Da si dober in da prideš na tekmovališče, ni dovolj.”

Poškodbe so pri eksplozivnih športih stalnica, so dejstvo. Kako poškodba vpliva na proces priprave, koliko se še da nadoknaditi? Vzemimo primer Primoža Kozmusa in njegovo poškodbo kolena.

“Vsaj kar se tiče metalcev, velja pravilo, da določeno število treningov in določena količina metov prineseta toliko in toliko metrov. Če izgubiš en mesec, je to velika izguba. Če govorimo o Primožu, moram reči, da je tako dobro pripravljen in tako dobro tehnično podkovan, da ga ta poškodba ne bo toliko zmotila, kot bi na primer mene. Tri tedne ni metal, pa je na državnem prvenstvu v enem ali dveh metih, ki sicer nista bila veljavna, ker je kladivo padlo ven iz sektorja, presegel 80 m. Je pa to kljub vsemu velik minus, ker te ustavi, še posebej, če se to zgodi pred veliko tekmo.”

Tudi sami ste imeli podobne probleme.

“Poškodoval sem se pred olimpijskimi igrami v Sydneyu. Imel sem sicer izpolnjeno B normo, a so od mene zahtevali, da izpolnem tudi A normo. Namesto da bi počival in čim bolje pozdravil poškodbo, sem moral poškodovan tekmovati in loviti normo, ki pa je s strgano mišico nisem mogel doseči. Zame je bila takrat ta zgodba zaključena. Če bi mi tedaj pustili, da se pozdravim in v miru pripravim, morda na olimpijskih igrah ne bi vrgel 64 m, kolikor sem načrtoval, bi pa zagotovo vrgel 61 ali 62 m.”

V vrhunskem športu ste že cele četrt stoletja, toliko časa ste tudi že najboljši slovenski metalec diska. Kakšen je recept, da lahko športnik toliko časa zdrži vse treninge, kje najde motiv?

“Prva stvar je volja, brez katere se v vrhunski šport sploh ne pride. Sam je imam morda še malo več kot drugi. Pomembni so tudi ekipa, trener,, načrtnost dela, strokovnost. Imel sem izredno srečo, da so z mano že od mladih nog delali sami izvrstni strokovnjaki. Danes pogosto ni tako. Ko vidijo, da je nekdo dober, poskušajo takoj iz njega iztisniti največ, pozabijo na temeljno pripravo, ki smo ji nekdaj posvečali veliko pozornosti. Takoj se osredotočijo na specialno vadbo. Sam sem vsako leto na začetku priprav dva do tri mesece posvetil bazični pripravi, zaradi tega sem lahko tudi toliko časa zdržal. Poleg tega se vrhunski športnik ves čas giblje na robu svojih zmogljivosti, zato je še toliko bolj pomembno, da ima za sabo skupino strokovnjakov, da dela prave vaje in da je trening pravilno odmerjen. Včasih smo tudi preveč trenirali ali pa premalo. Si mislil, da boš boljši, če boš več treniral, pa ni tako, tedaj se hitro poškoduješ, ker nekaj preobremeniš. A ko dosežeš nek rezultat, vedno hočeš še več, tudi preveč. Pomembno je tudi, kakšne cilje si postaviš. V bistvu sem si v mladih letih postavil prenizke cilje – tedaj smo malo trenirali, šli na državno prvenstvo pa na balkanijado, od kakšnega svetovnega prvenstva pa sem bil toliko oddaljen, da si takega cilja nisem niti upal postaviti. Za kaj takega bi moral vreči pet metrov več, kar se mi je zdelo nemogoče. Kasneje sem si take cilje postavil in jih tudi dosegel.”

Kako leta vplivajo na moč, na gibčnost in na hitrost? Kako se trening nekega štiridesetletnika razlikuje od vadbe dvajsetletnega športnika?

“Precej. V moči razlika ni velika, izgubiš pa gibljivost in hitrost. Pravzaprav ni problem v sami hitrosti, ampak v vadbi, saj z leti mišice postanejo utrujene, za obnovo po treningu potrebujejo veliko več časa kot v mladosti. Ko me je prej kaj bolelo, sem treniral naprej in ni bilo nič, danes pa je vsaka bolečina nevarna in se moram ustaviti. Treningi tako trajajo dalj časa in so manj intenzivni, vendar se da. Spomnim se nekega metalca kladiva, ki je pri 42 letih vrgel prek 80 m. Poseben fenomen štirikratni olimpijski zmagovalec v metu diska Erter, ki je pri 48 letih vrgel disk 69 m, tri metre več kot kdajkoli prej, pred tem pa vmes osem let ni nič treniral. Bil je visok skoraj dva metra in imel je 125 kg, zgledal pa je prav suh. To mi sicer ni čisto jasno, vendar sem tudi sam pri štiridesetih metal prek 60 m.”

Pravite, da je vrhunski šport hoja po robu. Doping pa je korak čez rob. Kaj si mislite o dopingu, kaj bi bilo, če bi …

“Spomnim se nekega članka v časopisu, kjer je avtor postavil vprašanje, kaj bi bilo, če bi dovolili neomejeno uživanje dopinga in bi na enem tekmovanju nastopali športniki, ki ne uživajo dopinga, na drugem pa dopingirani športniki – koga bi šli ljudje gledat. Doping je stvar moralno-etičnih načel, ki jih športnik ima v sebi ali pa ne. Vidim pa tu tudi nek drug problem, ki me navdaja s strahom. Bojim se predvsem za športnike, ki so čisti, ki ne jemljejo ničesar nedovoljenega. V času, ko so me redno kontrolirali, sem videl marsikaj in ne verjamem prav nič več. Dogajajo se svinjarije. Ne verjamem nikomur več, niti tisti strani, ki lovi. Kaj vse sem videl, ko so prihajali k meni domov, kdo vse je to prišel, kako so vzorce jemali, kako varovali, kako so jih vozili, kam so to vozili … bilo ni nobene kontrole, kaj se z vzorci dogaja. Iz laboratorijev prihajajo imena domnevno dopingiranih športnikov, čeprav so vsi vzorci označeni le s šiframi in v laboratorijih ne bi smel nihče vedeti, čigav vzorec analizira. Strah me je. Športnikom ves čas govorim, naj bodo pri teh kontrolah skrajno previdni, naj bodo pozorni na vsako malenkost, naj vse zapišejo. Zdi se mi, da protidopinške organizacije ne delajo tako pošteno, kot se morda komu zdi. Po drugi strani pa je dejstvo, da si nekateri športniki pomagajo tudi z nedovoljenimi sredstvi. Sam o tem, da bi kaj takega vzel, nisem niti razmišljal. No, pomislil sem, a mi je bilo jasno, da s tem ne bom postal bogataš, tudi čem bom vrgel kakšen meter več.”

Obogateti s športom – je to realna možnost, ki jo ima vsak mlad nadarjen športnik, ali pa je to le iluzija, ki jo ustvarjajo izredno redki posamezniki, ki jim je to uspelo?

“Z atletiko obogateti ne moreš. Lahko od nje dobro živiš. Sam od atletike dobro živim, imam na račun svojih uspehov dobro službo v športni enoti slovenske vojske, za priboljšek pa se da na mitingih še kaj zaslužiti in dobiti kakšno štartnino. Problem je le v tem, da moraš precej tega zaslužka vložiti nazaj v trening, plačati stroške priprav. Klubi nimajo denarja, da bi pokrili vsa stroške najboljšim posameznikom, je pa res, da so se zadnje čase zelo izboljšali pogoji za trening. Se zgodi, da kdo doseže res dober rezultat, da zasluži nekaj več, a s tenisači, nogometaši ali košarkarji se ne moremo meriti. Prav te dni sem zasledil, da je Nachbar podpisal pogodbo za šest milijonov evrov na leto. Toliko nobeden od nas atletov ne more zaslužiti niti v sanjah. Morda je Jolanda Čeplak zaslužila desetino tega, a je edina, ki je res zaslužila. Zdaj ima tud Osovnikar možnost, da se dobro iztrži, če bo tekel blizu 10,00 in bo v Pekingu nastopil kot edini belec v finalu teka na 100 m. Potem bo lahko dobro služil, a obogatel vseeno ne bo.”

Tu pa se pojavi vprašanje, ali je smotrno zanemariti šolo, da bi mlad človek prišel do uspeha v športu.

“Vsem mladim športnikom svetujem, naj končajo šolo. Na Dolenjskem je le Smodiš toliko zaslužil, da ne bi nikoli v življenju več potreboval šole, pa morda še Štangelj, a oba imata končano vsaj srednjo šolo. Sam sem imel srečo, ker so moji vzorniki v klubu Darko Cujnik, Boris Okleščen … uspešno študirali, tako da se mi je zdelo samoumevno, da moram končati fakulteto. Naganjali so me, naj se grem raje po treningu učit in ne v gostilno. Saj lahko tudi malo upočasniš tempo študija in kakšno leto pavziraš, vendar se vse da. Ni problem študirati ob športu, problem pa je nadaljevati športno pot, ko se zaposliš in imaš družino. Športna pot se slej ko prej konča in tedaj potrebuješ kakšen papir, na katerem je dobro, če piše univerzitetno diplomiran.

‹ nazaj