posavje

Ko se v avtu vozita dva, je vsekakor lepše

16.10.2017 | 20:20 | Mirjana Martinović

Pogosto boste avtomobil Sopotnikov zasledili pred sevniškim zdravstvenim domom, kot je na posnetku. Sicer pa poti starostnike vodijo tudi do prijateljev v domovih starejših občanov, pa na kakšne izobraževalne delavnice ipd. (Foto: Zavod Sopotniki)

Pogosto boste avtomobil Sopotnikov zasledili pred sevniškim zdravstvenim domom, kot je na posnetku. Sicer pa poti starostnike vodijo tudi do prijateljev v domovih starejših občanov, pa na kakšne izobraževalne delavnice ipd. (Foto: Zavod Sopotniki)

Nick je med drugim povedal, da je precej uporabnikov tudi gibalno oviranih ali pa enostavno nimajo možnosti lastnega prevoza, tudi nikogar od bližnjih, ki bi jim pomagal. (Foto: Profimedia)

Nick je med drugim povedal, da je precej uporabnikov tudi gibalno oviranih ali pa enostavno nimajo možnosti lastnega prevoza, tudi nikogar od bližnjih, ki bi jim pomagal. (Foto: Profimedia)

Sevnica - V prav vsakem obdobju življenja potrebujemo pomoč sočloveka. In čeprav običajno od države ali občine in vrsto javnih zavodov pričakujemo, da bodo poskrbeli za dobrobit slehernika v naši družbi, je neposredna medsebojna pomoč vrste prostovoljcev neprecenljiva, saj rešujejo stiske tistih, ki jih je sistem spregledal.

Da bi povzeli področja in načine, na katere nevladni sektor pomaga reševati tegobe vsakdana, bi potrebovali prostor za kakšno debelejšo knjigo in ne zgolj en članek v naši Živi. Pomislite na četico prostovoljcev Rdečega križa Slovenije, ki bodisi sodelujejo na krvodajalskih akcijah bodisi sestavljajo prehranske pakete pomoči, zbirajo stara oblačila ali obiskujejo starostnike na domu. Pomislite na Karitas, pomislite na posamezna društva, ki pomagajo naglušnim, slepim, invalidom, starejšim, socialno šibkejšim, žrtvam nasilja … In prav je, da na njih večkrat pomislimo in jim javno izrečemo podporo, pa četudi vsak prostovoljec o lastnem delu običajno pove, da ga deljenje časa in energije za pomoč sočloveku nagrajuje že samo po sebi. In da več dobijo, kakor dajejo.

Tudi na Dolenjskem, v Beli krajini, Posavju in kočevsko-ribniškem območju imamo na tisoče takšnih hvalevrednih ljudi, društev in organizacij, tokrat pa predstavljamo primer dobre prakse, ki se je v naše kraje preselil oz. razširil s slovenskega Krasa. Zaenkrat le v občino Sevnica, a neuradno se že šušlja, da naj bi projekt Sopotniki zaživel še v kakšni občini regije.

SKRITA OSAMLJENOST

»Najverjetneje se nihče ne vpraša, kako je starostnikom iz vasi, ko ne morejo več voziti, ali pa ovdovelim, ki niso naredili vozniškega izpita. Pojavljata se velik stres in občutek nemoči starostnikov ob neučinkovitem prevozu in s tem povezana nezmožnost dostopa do osnovnih javnih pa tudi zasebnih storitev. Včasih je za nas – aktivni nam pravijo, ki se udobno usedemo za krmilo vozila in gremo, kamor si zaželimo – to nepojmljivo. Morda pa se to, da ne bomo mogli dostopati do zdravnika ali kupiti štruce kruha čez nekaj desetletij, utegne zgoditi prav nam,« je pogovor za Živo začela koordinatorka programa Anu Kahuna iz Zavoda Sopotniki. Zanimalo nas je namreč, od kod sploh zamisel za takšen zavod in projekt, ki – kot omenjeno – se bo mogoče kmalu razširil še po ostalih krajih.

Zavod Sopotniki, nevladno in prostovoljsko organizacijo na področju medgeneracijske solidarnosti, so ustanovili pred tremi leti in pol mladi iz kraško-brkinskih občin in prek prostovoljstva ter iskanja donacij omogočili starostnikom iz vasi, iz obrobja, udoben in brezplačen prevoz od vrat do vrat, torej k zdravniku, v trgovino, knjižnico, na kulturne dejavnosti, pokopališče, tržnico; vse z namenom vključevanja starejše generacije v aktivno družbeno življenje.

»Gradili smo na temelju prostovoljstva. Prispevali smo svoj prosti čas, voljo in željo po pomoči krhkim starostnikom. Nagrada ni bila plačilo, ampak nasmehi starostnikov, njihova hvaležnost, dobra volja in tisti mali trenutki, ki polepšajo dan. Za tretje življenjsko obdobje je le res, da je to zrelo obdobje, polno modrosti, in ko se starostniki razgovorijo, je v avtomobilu pravo veselje!« nasmejana pripoved nadaljuje Anu. Spominja se, da je vsak dan, korak za korakom oz. kilometer za kilometrom, njihova organizacija krepila svoje izkušnje in rastla.

VEČ KOT 60 UPORABNIKOV

Rast je po dobrih treh letih delovanja letošnjo pomlad dosegla tudi Posavje: »Začeli smo v občinah Divača, Sežana in Hrpelje-Kozina. Z aprilom 2017 pa smo ponosno odprli enoto v Posavju – v občini Sevnica, v sodelovanju z Družinskim inštitutom Zaupanje, ki je naš izvajalec, KŠTM Sevnica in občino Sevnica.«

V Dolenjskem listu smo njihov prihod napovedali, vključno s pozivom starostnikom in morebitnim prostovoljcem voznikom, kako se lahko vključijo v projekt Sopotniki. A po medijih je takšnih napovedi kar nekaj, na žalost pa marsikatera, tudi dobra zamisel v praksi iz različnih razlogov ne zaživi. Ugasne, še preden je pognala korenine, samostojno zadihala in se razvila. Zato smo bili iskreno veseli, ko so to jesen na naš klic in poizvedbo, ali so se korenine Sopotnikov prijele tudi na sevniškem, z veselim odgovorom zavpili: »Da, pa še kako!«

BORIS IN NICK

Kahunova tu postreže še z nekaj statistike: »V pičlih petih mesecih in pol delovanja je število starostnikov, ki koristijo našo storitev v občini Sevnica, narastlo na 64. V tem času jim je pomagalo šest prostovoljcev in ena koordinatorka (zaposlena). Skupaj smo opravili 608 prostovoljskih ur in 337 prevozov, za en prevoz štejemo pot od točke A do točke B in nazaj, seveda. Ali povedano drugače: prevozili smo natanko 8.367 kilometrov poti.«

Število njihovih prostovoljcev nekoliko niha, a eden je z njimi vse od začetkov. To je Boris. Prihaja iz Trebnjega, a ko se je preselil v Šentjanž, mu je bilo nekega dne dovolj posedanja pred pisarnami zavoda za zaposlovanje in se je pridružil Sopotnikom. »Zelo rad to delam. Pa me mnogi, seveda, sprašujejo: A kar zastonj? Z veseljem jim odgovorim, da ja, četudi jih bolj malo to dejansko razume in sprejme. Razmišljam v tej smeri, da se želim počutiti koristnega. Hkrati pa seveda upam, da sam osebno nikoli ne bom potreboval takšne pomoči, a tega nihče od nas ne ve zagotovo. In v tem primeru si želim, da bo takrat pa nekdo, ki bo pomagal meni,« je za Živo povedal nasmejani 54-letni prostovoljec.

Boris običajno opravi po dve takšni vožnji tedensko in pravi, da je žal potreb vse več, prostovoljcev pa niti ne. Z drugim Sopotnikom, Nickom, sta si razdelila dneve v tednu, ko sta dosegljiva na klic. »Ah, vsepovsod,« odgovori na vprašanje, kam vodijo poti starostnikov, ki večinoma prihajajo iz okolice oz. vasi sevniške občine: »Obiščejo marsikatero delavnico, prijatelje, pa seveda zdravnika, bolnišnico, bodisi v Brežicah bodisi v Novem mestu.«

Vožnje po območju sevniške občine so brezplačne, avtomobil je občinski, zunaj meja občine pa uporabniki prispevajo 11 centov na kilometer. »Do Ptuja in nazaj je bila vožnja okoli 20 evrov,« enega od primerov opiše Boris, ki ima o sopotnikih v vozilu same pohvalne besede. V povprečju so stari okoli 80 let, ko smo govorili z njim, pa je neko 93-letno gospo, ki živi v precej oddaljenem naselju, zapeljal na obisk k prijateljici v dom starostnikov.

»Zelo so hvaležni, da je zaživel takšen projekt, nemalo jih prizna, da so bili prej domala odrezani od sveta,« še doda. Z imeni jih namerno ne navajamo, saj marsikdo v jeseni življenja nerad prizna, da je postal odvisen od pomoči drugih. Tako kot denimo Sevničanka, starejša od 80 let, ki sicer še ima vozniški izpit, a ji je na neki vožnji postalo slabo in je morala na hitro zapeljati s ceste, sedaj pa iz previdnosti raje ne sede več za volan. »K sreči je tako modra, da se zaveda nevarnih posledic in raje pokliče nas,« še pove Boris.

Sopotniki k sodelovanju vabijo mlade, študente, iskalce zaposlitve, mlajše upokojence – vse tiste, ki lahko organizirajo svoj čas tako, da lahko prispevajo k skupnemu dobremu v širši lokalni skupnosti, in jim je vožnja ter delo s starejšimi v veselje.

ŽIVLJENJSKE ZGODBE IN DOBRI VICI

Podobne zgodbe navaja tudi Nick, ki sicer prihaja z Gorenjskega, pred kratkim pa se je preselil v Posavje. Od prijateljev je izvedel za projekt in se odločil sodelovati, saj se tudi on kljub brezposelnosti želi počutiti koristnega. »25 let sem bil profesionalni voznik, delo z ljudmi me veseli in tu sem se takoj našel,« pravi in razkrije še en razlog, zakaj je postal sevniški Sopotnik. »Na ta način tudi spoznavam novo okolje, v katerega sem se preselil.«

Pri vožnjah pa pravi, da je pomembno tudi to, da so prostovoljci dobri poslušalci: »Nemalokrat so to starostniki, ki jim veliko pomeni že to, da se jim nekdo posveti, da jim prisluhne, po potrebi tudi svetuje. Včasih se s kakšnim vozim in stresa šale eno za drugo vso vožnjo, da se smejim še dolgo potem, ko zaključim delo.«

Borisa, če bo šlo vse po načrtih, novembra čaka zaposlitev, zato še ne ve, koliko bo takrat na voljo, želi pa si, da bi projekt živel tudi ob vikendih, ko bi kljub novim delovnim obveznostim lahko opravil kakšno vožnjo. Podobnega mnenja je Nick, saj je tudi on v hipu pristavil, da bi nekako zagotovo sodeloval, četudi bi našel novo delo: »Tu gre za ljudi in pomoč, to je bistvo vsega in to me veseli. Vsekakor bi še sodeloval!«

Vse vožnje je treba rezervirati vnaprej, kar lahko upokojenci storijo s telefonskim klicem na številko 031 338 187. Koordinatorju sporočijo svoje podatke, termin in lokacijo prevoza, povejo, ali potrebujejo spremstvo ali pomoč, ter okvirno oceno časa trajanja opravka. Klice sprejemajo na Družinskem inštitutu Zaupanje od ponedeljka do petka med 8. in 15. uro.

»Vseskozi si prizadevamo h kakovostni storitvi, prilagojeni za potrebe starostnikov, ki živijo v oddaljenih vaseh, pogosto sami in izolirani. Največ prevozov opravimo v mesto Sevnica, nekaj tudi v bolnišnici v Novo mesto in Celje, včasih pa starostnike zapeljemo tudi na lepše. Bogatijo nas zgodbe s poti, življenjske izkušnje, spoznanja in znanja,« ob vsem skupaj doda Anu in zaključi z mislijo, ki motivira delovanje njihovega zavoda, vsekakor pa lahko velja za družbo kot celoto: »Lahko rečemo, da sevniške Sopotnike zaznamuje Zaupanje v to, da smo Človek človeku Sopotnik in na tem gradimo skupno prihodnost, v katero bodo vključene vse generacije.«

Članek je bil objavljen v septembrski Živi, redni mesečni prilogi Dolenjskega lista.

‹ nazaj

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava