dolenjska

Po poteh Štukljeve dediščine: Štukelj ostaja največji (2)

16.3.2018 | 16:30 | Igor Vidmar

Štukelj, ki se je rodil v Novem mestu, ima med drugim posebno mesto v OŠ Žužemberk, saj mu je posvečen del šolskega muzeja znanih Suhokranjcev, pred šolo od leta 2002 stoji njegov prvi doprsni kip v Sloveniji, leta 2009 je šola pri rojstni hiši njegove matere Marije Milner odkrila tudi spominsko ploščo. (Foto: R. N., arhiv DL)

Leon Štukelj je nedvomno eden izmed največjih slovenskih športnikov vseh časov. Po številu in lesku njegovih medalj z olimpijskih iger in svetovnih prvenstev se z njim lahko primerjajo le redki, ki jih praktično naštejemo na prste ene roke.

Leon Štukelj je na velikih tekmovanjih osvojil 20 medalj: 8 zlatih, 6 srebrnih in 6 bronastih. Miro Cerar je Štuklja prekosil, saj je z velikih tekmovanj, kamor štejemo tudi evropska prvenstva, prinesel kar 24 medalj, med temi 2 zlati na olimpijskih igrah, 4 zlate na svetovnih in 9 zlatih na evropskih prvenstvih. Tina Maze ima v svoji zbirki 13 medalj, 2 zlati z olimpijskih iger in 4 s svetovnih prvenstev. Iztok Čop ima eno zlato olimpijsko in 4 naslove svetovnega prvaka, skupno pa 16 medalj. Primož Kozmus je na velikih tekmovanjih osvojil 5 medalj, po eno zlato je osvojil na olimpijskih igrah in na svetovnem prvenstvu. Peter Kauzer ima skupno 12 medalj, od tega 5 zlatih s svetovnih prvenstev in eno srebrno z olimpijskih iger.

V to kategorijo lahko poleg omenjenih lahko uvrstimo še Petra Prevca in spisek zaključimo. Seveda je število medalj z velikih tekmovanj precej relativno merilo, saj športniki nekaterih športnih panog, kot so na primer gimnastika, plavanje ali smučanje, lahko na enem tekmovanju v različnih disciplinah osvojijo tudi več medalj, medtem ko na primer metalec kladiva lahko na enem tekmovanju osvoji le eno.

BILI SO TO TUDI DRUGI ČASI

Seveda gimnastike in športa v času, ko je nastopal Leon Štukelj, ne gre prav enostavno primerjati z današnjim. Na svetovnem prvenstvu v Ljubljani, prvem po prvi svetovni vojni, so leta 1922 nastopile le tri reprezentance, poleg Jugoslavije še Češkoslovaška in Francija, vsaka s po šestimi tekmovalci. Na Štukljevem zadnjem velikem tekmovanju, olimpijskih igrah v Berlinu pa je bil šport že precej drugačen, precej bolj primerljiv z današnjim. V Berlinu je bila konkurenca že neprimerno bolj izenačena in število tekmovalcev precej večje, poseben pečat pa je igram dalo številno nemško zastopstvo, ki naj bi na igrah dokazalo večvrednost arijske rase, zato so imeli nemški športniki bistveno boljše možnosti za vadbo in priprave na igre od tekmecev, a se Nemcem vse le ni izšlo, kot so si zamislili. Načrte jim je najbolj boleče pokvaril izjemni ameriški temnopolti sprinter Jesse Owens, ki je nemške tekmece do tal potolkel v najpomembnejših disciplinah, saj je osvojil zlato v teku na 100 in 200 m, v skoku v daljino, do zlata pa je popeljal še ameriško štafeto 4 X 100 m. Mit o nepremagljivosti arijske rase je na svoj način v Berlinu pomagal rušiti tudi Leon Štukelj. Medtem ko je nemška telovadna vrsta osvojila zlato v mnogoboju tako med ekipami kot med posamezniki in tudi večino medalj na posamičnih orodjih, skupno kar trinajst, so se od preostalih narodov z več medaljami (devetimi) izkazali le še Švicarji, ki so z Georgesom Miezom prišli do zlata na parterju.

Preostanek sveta je osvojil le štiri medalje, popoln poraz pa so Nemci doživeli na krogih, kjer sta zlato in srebro osvojila predstavnika zanje ničvrednih slovanskih narodov – zmagal je Čeh Alois Hudec, za katerega je bila to edina medalja v karieri, srebro pa je pripadlo Leonu Štuklju, za katerega je bilo to zadnje veliko tekmovanje in zadnja medalja v izjemno bogati karieri. Poseben lesk Štukljevemu berlinskemu srebru daje dejstvo, da je na olimpijskih igrah v Berlinu nastopil po petletni odsotnosti s tekmovanj pri osemintridesetih letih.

ZADNJI TEKMOVALEC NEKDANJE DOBE

V svoji knjigi Mojih sedem svetovnih tekmovanj Leon Štukelj zapiše, da je bil verjetno zadnji tekmovalec iz nekdanje dobe, ki jo označi za obdobje ljubiteljske telovadbe tako pri tekmovalcih kot pri organizatorjih. Podrobno opiše tudi svojo vajo in nastop Čeha Hudeca. Zapiše, da je hotel sodnikom na začetku pokazati, da zmore obdržati telo v vsakem položaju, pa tudi, da je med izvajanjem začutil, da je na začetku porabil preveč moči, zato ni tvegal, da bi ga pri kolebnem delu odtrgalo od krogov, zato je vajo končal prej, kot je imel zamišljeno. "Tu pa sem začutil, da mi popušča moč. Moral sem vajo hitro končati. Kar pa sem naredil, je bilo brezhibno izvedeno," je zapisal. Najbrž je prav zaradi želje, da že na začetku vaje pokaže sodnikom, kako močan je, izgubil zlato medaljo. A tudi srebrna medalja je bil zanj izjemen dosežek, še sploh ob dejstvu, da so imeli sodniki pri ocenjevanju tekmovalcev zelo različna merila in da so Nemcem in Švicarjem dodeljevali glede na pokazano precej višje ocene kot drugim.

Berlinske igre so bile za Štuklja, čeprav je pred tem na velikih tekmovanjih doživel in videl že marsikaj, posebno doživetje. Med drugim se je srečal tudi s prvim junakom iger, Jessejem Owensom, s katerim se je tudi rokoval in fotografiral. Tega pa ni storil užaljeni nemški voditelj Adolf Hitler, ki se, potem ko so mu iz mednarodnega olimpijskega komiteja sporočili, da se mora na podelitvi medalj rokovati z vsemi športniki in ne le z nemškimi, ni več udeleževal podelitev. Je pa radovednost Leona Štuklja spodbudila, da se je med množico Nemcev prerinil vse do Hitlerjevega avtomobila in si zloglasnega vodjo med odhodom s tekmovalnih prizorišč ogledal od blizu, kar je opisal tudi v svoji knjigi. A to je bilo leta 1936, ko svetu še ni bilo jasno, s kom ima opravka.

‹ nazaj