gospodarstvo

Ročno si »zamesijo« 10 delovnih mest

11.8.2018 | 20:05 | B. Dušič Gornik

V mokronoški pekarni je živahno. Maša Rauh v sredini. (Foto: B. D. G., arhiv DL)

Mokronog - Čeprav se je v zadnjih desetletjih zamajala že marsikatera tradicionalna družinska pekarna na našem koncu, Pekarna Mokronog ostaja stalnica v dolenjskem prostoru. Uradno gre za poslovno enoto Pekarne Rok iz Domžal, od koder izhajajo lastniki, vendar pa ima podjetje tam samo sedež, medtem ko se vse aktivnosti s proizvodnjo vred odvijajo v Mokronogu.

Maša Rauh (do pred kratkim Hrovat) je vodenje pekarne, ki jo je zasnoval njen pokojni oče, prevzela leta 2015. S partnerjem, Belokranjcem in po stroki pekom, sta zdaj prišla živet na Dolenjsko. Odločitev za prevzem pekarne pa je v njej dozorela že v srednji šoli, zato se je vpisala na študij živilstva in prehrane. Že med šolanjem je delala v pekarni in spoznala vse faze proizvodnih, prodajnih in vodstvenih procesov pa tudi terene, stranke in dobavitelje. »To je zame velika prednost, saj zato procesov ne vidim le kot vodja, ampak tudi z vidika zaposlenih. Ti so tudi moji sodelavci, zato se lažje pogovarjamo in dogovorimo,« razloži mlada direktorica.

DELAVCI SO VKLJUČENI

Ob krizi se je podjetje prebilo s 13 zaposlenimi, a zdaj ekipo sestavlja deseterica, ki ji kdaj priskočita na pomoč še študentka ali upokojenka. »Manj nas je, a naredimo več kot prej, saj vemo, da delamo zase – midva s partnerjem dobesedno, a tudi drugi imajo več od tega, če so bolj vpeti v razvoj, dogajanje in v posodobitve. Skupaj se pogovarjamo, kako bo delo potekalo, kaj in kdaj je najbolje narediti. Zaposleni sporočajo, česa primanjkuje in kaj pogrešajo kupci,« pravi Maša.

Nekaj zaposlenih dela v pekarni že 15 let, torej od začetka pekarne, a veseli so tudi novih ljudi z novo energijo in novimi pogledi. Toda nove delavce, ki so vešči ročnega dela v pekarstvu, je težko dobiti, kot pojasni Maša: »Peka smo iskali leto in pol, da smo sploh dobili prijavo za zaposlitev.« Zadovoljne stranke so jim priskrbele toliko dodatnih priporočil in naročil, da so lahko nekoliko povečali proizvodnjo.

ZA VSE POSKRBIJO ROKE

Medtem ko so se nekatere družinske pekarne v preteklosti usmerile na bolj industrijsko in količinsko peko, Pekarna Mokronog za kaj takega ni imela prostorskih možnosti. Še dobro, da je bilo tako, saj zdaj kupci spet cenijo tradicionalno peko. »Danes je naša prednost, da pečemo po recepturah, ki bi jih lahko uporabili tudi doma, z znanimi in lokalnimi sestavinami. Vse izdelke mesimo in oblikujemo na roke, ne uporabljamo konvekcijskih peči, ampak prav vse pečemo v krušni peči. Zato tudi težko dobimo delavce, saj danes pekarne delajo z avtomatiko in s stroji, medtem ko mora pri nas pek sam preračunati recepturo, poznati mora teksturo testa, čas vzhajanja …«

Pekarna Mokronog je začela svojo pot s peko kruha in pekovskega peciva, zdaj pa ponuja tudi piškote, mehko biskvitno pecivo, potice, torte, tudi slane prigrizke in pogače. A na vprašanje, kako načrtujejo količine, Maša odgovori, da iz dneva v dan ugibajo, koliko bodo prodali, saj pri tem ni pravila. Še posebej okrog praznikov nikoli ne vedo, koliko ljudi bo prišlo, čeprav poudari, da stalne stranke sprejemajo in celo cenijo manjšo pekarno, ki peče ponoči in zjutraj ter ima izdelke na voljo, dokler jih ne proda.

Na navaden delovnik spečejo od 250 do 300 kg kruha, tedensko pa še okoli 200 škatel piškotov, ki jih za sproti pečejo vsak dan. Pri pekarni v Mokronogu imajo prodajalno, dva kombija vozita vsak dan izdelke po vaseh od hiše do hiše na območju Trebnjega, Šmarjeških Toplic in Sevnice, dvakrat tedensko imajo dostavo v Domžale z okolico, večja naročila pa dostavljajo tudi v Ljubljano in drugod po Sloveniji. Del ponudbe je na voljo tudi v marketu Tuš Maja v Novem mestu, sicer pa imajo veliko telefonskega naročanja ter zelo dober odziv na spletno in facebook stran.

POTICA, V NJEJ OREHI

»Pri nas se zelo pozna, da se kupci vračajo k tradicionalnim in domačim izdelkom, zaradi česar smo lani s svojimi izdelki prišli tudi v Lidlove poslovalnice po vsej Sloveniji. Na javne razpise se ne javljamo, ker s ceno nismo konkurenčni, vseeno pa nekatere javne ustanove, npr. šola Mokronog in nekateri vrtci v Ljubljani, kupijo naše izdelke v okviru lokalne nabave,« pove sogovornica. Pritrdi nam, da se je splačalo vztrajati pri tradicionalni peki, ki je danes spet cenjena.

Pekarna Mokronog želi rasti še naprej, in če bo tako, bo morala zaposliti še kakšnega delavca. Zadnje čase se vse bolj odpira na področje slaščičarstva, poslovnih daril in pogostitev ter domačih praznovanj. Maša Rauh tu vidi pomembno tržno nišo, na kateri bodo lahko unovčili trud pri pazljivem nabiranju sestavin in izbiri dobaviteljev.

Res je, da se kruh danes prodaja in peče povsod, tudi v trgovinah in na bencinskih servisih, a k sreči je vse več kupcev pripravljenih odšteti nekaj več in priti malo dlje po kakovostne izdelke. »Nekateri pridejo ob sobotah v nabavo v Mokronog celo iz Novega mesta. Pomembno jim je, da je jabolčna pita iz jabolk in da je orehov nadev v potici res orehov in ne neki cenen industrijski pripravek. Za piškote, krofe in potice imamo še vedno knjižico z recepti, takimi, kot jih uporabljamo doma,« razkrije skrivnost obstanka majhne pekarne na trgu Maša Rauh, direktorica, lastnica, po potrebi pa tudi pekovka, slaščičarka in prodajalka.

Članek je bil objavljen v 30. številki Dolenjskega lista z dne, 30. julij 2018.

‹ nazaj