posavje

Kje smo zavozili, da nam lahko nekdo grozi

14.4.2024 | 18:40 | Dragana Stanković

Nadaljujemo niz pogovorov z državnozborskimi poslanci iz naših krajev, za katerimi je približno polovica mandata.

Triinpetdesetletna Krčanka Tamara Vonta, članica Gibanja Svoboda, je leta 2022 v poslanske klopi sedla drugič. Prvič je v parlament stopila leta 2011 kot članica Pozitivne Slovenije, leta 2013 pa je dobro leto opravljala posle državne sekretarke v vladi Alenke Bratušek. Po kandidaturi za županjo Krškega je bila v mandatu 2014–2018 občinska svetnica v vrstah Socialnih demokratov. Po izobrazbi je diplomirana novinarka. Delala je kot novinarka, urednica, predavateljica, skoraj dvajset let je delala na televiziji, med drugim je vodila oddajo 24ur na POP TV.

Tamara Vonta je bila v državni zbor izvoljena v krškem okraju 6. volilne enote. V aktualnem mandatu je članica odbora za zunanjo politiko, mandatno- volilne komisije, odbora za javno upravo in lokalno samoupravo ter predsednica preiskovalne komisije o ugotavljanju politične odgovornosti nosilcev javnih funkcij zaradi domnevnega nezakonitega financiranja političnih strank ob volitvah poslancev leta 2022.

V svoji karieri ste se veliko ukvarjali z romsko problematiko, ki je na Dolenjskem in v Posavju resnično pereča. Zadeva je ušla izpod nadzora. Se strinjate s tem? Kako bi vi ocenili stanje glede romske problematike?

»Tema gotovo ni črno-bela. Ni preprosta in tudi rešitve niso. Pogosto sem tarča groženj in žaljivk zaradi svojih stališč o tej temi. Preprosto zato, ker se v resnici ne poslušamo in se zato ne slišimo. Rešitve, ki jih ustvarimo na podlagi lastne kulturne izkušnje, niso vedno prave, pravzaprav pogosto sploh niso rešitve. Prav dobro se zavedam težav, vem tudi, da je stanje na tem področju bistveno slabše, kot je bilo. Če je edini odgovor, ki ga imamo na to, pisanje zakonov, smo še enkrat 'pogrnili'. Imamo vse zakonske vzvode, da urejamo stvari, a jih ne uporabimo. Ve se, kaj se zgodi s storilci kaznivih dejanj, ne glede na to, kakšnega porekla so. Vsakdo, ki je kdaj ure in ure, dneve in mesece preživel v romskem naselju, ve, da tam veljajo drugačna pravila. Tako kot v vseh getoiziranih okoljih po svetu. In govoriti, da imajo ti ljudje več pravic in da imajo iste možnosti kot 'mi', je nekaj, kar me vedno znova pretrese. Dejansko je tako, da je otrok, ki se rodi v tem okolju, navadno obsojen na točno določen izhod v prihodnosti, da nima izbire. Na to pozabljamo. Ne imeti izbire, si lahko to predstavljate? Še huje je, ko slišim, češ da nočejo in so za to izključno sami krivi. Torej spet 'mi' in 'oni'. Nekdo (iz Novega mesta) mi je rekel: Treba jim je iti naproti in ne proti. Podpišem.«

Torej se vam rešitev, ki so jo ponudili župani jugovzhodne Slovenije v obliki spremembe petih zakonov, ne zdi prava? Tudi država jim ni prisluhnila. Zakaj ne?

»Poseben krog pekla je namenjen delitvam. Mi (lokalna skupnost) proti državi. Še ena delitev. Kot da gre za ločeni vesolji. Pred leti je država opozarjala, da morajo te reči reševati v lokalni skupnosti. Zdaj lokalna skupnost s prstom kaže na državo, ki ne pomaga. V osnovi je pristop napačen. Rešitve je mogoče iskati le skupaj in ne z napadi. Drži pa, da številni lokalni oblastniki stanje na tem področju že leta izkoriščajo za politične boje in politično podporo. Eni so pri tem iznajdljivejši, drugi manj. A ko pride do volitev, so tudi romski glasovi pomembni. Tako skupnost vedno znova dobiva mešana sporočila, kar gotovo ni prav. V preteklosti je bilo pogosto izpostavljeno dejstvo, da bi denar za to 'problematiko' rešil marsikaj in da bi ga država morala dati. Zdaj ga država daje, a seveda ne more in ne sme zahtevati, da se ga uporabi za Rome. Ne sme niti videti, za kaj se ta denar dejansko porabi, da bi mogoče vsaj na podlagi tega lahko ugotovili, kaj prinaša izboljšave. Osebno sem prepričana, da normativnost kot taka ne bo rešila ničesar, v tem primeru gotovo ne. To sem županom tudi večkrat povedala, zaradi česar sem bila deležna izjemno pikrih odgovorov. Toda veliko sem delala na terenu in dobro vem, kako diha romska skupnost. Moj predlog je tudi bil, da če, na primer, prihaja do groženj na centrih za socialno delo v povezavi z nekimi odločbami in podobno, naj to morda izvajajo centri za socialno delo iz drugih koncev Slovenije. Ob tem se spet sprašujem, kje smo zavozili, da nam lahko nekdo grozi in da to dovolimo kot družba. Oprostite, ampak to je zame nesprejemljivo. Takega človeka je treba obravnavati in kaznovati skladno z zakonodajo. In če bomo imeli še več zakonov, ne bo nič bolje, če jih ne bomo izvajali. V Sloveniji pa je zelo velika tendenca, da za vsako težavo sprejemamo nove zakone.«

Celoten članek lahko preberete v elektronski obliki Dolenjskega lista.

‹ nazaj