mladi dopisnik

Moji spomini na strica, akademika dr. Jožeta Toporišiča

19.10.2015 | 14:50 | Besedilo in foto: Lucija Ogorevc in Veronika Kelher, 8. r.,
OŠ dr. Jožeta Toporišiča Dobova

Moji spomini na strica, akademika dr. Jožeta Toporišiča
Moji spomini na strica, akademika dr. Jožeta Toporišiča

Dobova - Po okrogli mizi sta se nam na delavnicah pridružili nečakinji dr. Jožeta Toporišiča Ana Ogorevc in Veronika Vučajnk ter govorili o spominih nanj.

Gospa Ana Ogorevc je pripovedovala, kako rad je Jože Toporišič prihajal v svoj rodni kraj Mostec in da so se tudi oni veselili njegovega prihoda ter prihoda njegovih dveh sinov. V spominu ji je ostalo, da je vedno, ko je kje bil, prinesel darilo njej in njenima dvema sestrama. Če je že bila priložnost, jih je ob nedeljah z avtom peljal k maši, včasih pa le na kakšen krajši izlet. Večkrat so šli skupaj na sprehod vse do Rakovca in nazaj. Jožetu je bilo v veselje obiranje jabolk in drugega sadja. Pri tem delu je bil, tako kot pri drugih opravilih, zelo natančen in precizen. Tudi pri vseh kolinah je bil prisoten in rad je pomagal pri drugih kmečkih opravilih. Zanimivo je, da se je slavist dr. Jože Toporišič na Mostecu vedno pogovarjal v narečju in je želel, da drugi z njim ne govorijo knjižno, ampak v narečju. Gospa Ana nam je povedala, da je imel rad vso domačo hrano in ko je prišel na Mostec, se je zelo razveselil domače krompirjeve juhe. Gospe Ani je ostal stric Pepi, kot ga je klicala, v lepem spominu.

Gospa Veronika Vučajnk nam je najprej pripovedovala o južnem sadju. Povedala nam je, da če je že bilo v prodaji, je bilo zelo drago in si ga navadni ljudje z delavskimi plačami niso mogli privoščiti. Dr. Jože Toporišič ali stric Pepi, kot ga je klicala gospa Vučajnk, pa je svojim nečakinjam prinesel vsaki po eno banano in ananas. Pokazal jim je tudi, kako olupijo banane in jim razrezal ananas, saj veliko ljudi ni znalo olupiti banan in so jih jedli kar z olupkom.

Povedala nam je tudi, da je dr. Toporišič jedel samo preproste jedi, saj je medtem, ko je gradil progo Sarajevo-Šabac, zbolel za črevesnim tifusom. Tako je vedno, ko je prišel iz Ljubljane v Dobovo, prespal na domačiji na Mostecu, jedel krompir, zjutraj ob 6. uri pa je ujel vlak za Zagreb. To se je ponavljalo kar nekaj časa, saj si za minimalno profesorsko plačo najprej ni mogel kupiti plašča za prireditev in premoga za ogrevanje stanovanja, v katerem je prebival v Novem mestu.

Pripovedovala nam je o tem, kako je na vsako trgatev pripeljal profesorje, ker je tudi sam bil gostujoči profesor v različnih krajih in državah. Pripeljal je profesorje iz Chicaga in profesorja Severja. Domov pa ni prišel le na trgatve in kmečka opravila, ampak tudi za praznike, kot je 1. november in velika noč.

Povedala nam je tudi nekaj njegovih nasvetov:

Učite se, da boste imeli za kruh.
Doma imejte in skrbite za vrt, da boste vedeli, kaj jeste.
Učite se in pišite knjižni jezik
.

‹ nazaj

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava