kultura

Dežela zelene ljubezni Valentina Bruna

3.9.2017 | 09:10 | Besedilo in foto: L. Markelj

Valentin Bruno je vesel svoje nove knjige Dežela zelene ljubezni.

Sela pri Šentjerneju - Pri novomeški založbi Spes je izšla nova pesniška zbirka Valentina Bruna z naslovom Dežela zelene ljubezni. Valentin, tudi član Društva slovenskih pisateljev, je tega vesel, saj pravi, da ima v predalih še veliko napisanih verzov, ki bi jih rad izdal v knjigi in ponudil ljudem - v branje in razmislek.

Peta pesniška zbirka Dežela zelene ljubezni, za katero je naslovnico prispevala šentjernejska akademska slikarka Jožica Medle, na osemdesetih straneh prinaša pesmi, ki so predvsem hvalnica naravi in sploh vsemu živemu na tem svetu. Brun je namreč zapisan naravi, a v njegovi poeziji se izmenjavata tako radost lepot dežele kot izpoved bolečine ubogega pesnika. Vse se vrti v triadi pesnik - narava - Bog, civilizacijski atributi pa so popolnoma nepomembni, meni novomeški pesnik Smiljan Trobiš, ki je h knjigi napisal spremno besedo.

Brun se v svoji poeziji dotika tudi domovinske tematike, ljubezen pa je izražena bolj v sanjah in hrepenenjih, skratka ostaja na ravni poetičnega. Po Trobiševem mnenju je Brun najmočnejši v izpovedih svoje drugačnosti in drugačnega načina življenja, imenuje se »siromak med bogataši lesketajoče pogubnosti, pa tudi »nezaželen tujec v tem svetu, z resnično resnico obremenjenega« itd. Prav to, da je v naši slovenski poeziji zazvenel »iskren glas preprosteža, ki je glas modrijana,« v spremeni besedi nove Brunove knjige izpostavi slovenski pesnik Milan Dekleva.

NEKOČ ŽELI NAPISATI ROMA

Valentin Brun, po izobrazbi gostinski tehnik, ki je sicer v tem poklicu zaradi zdravstvenih težav delal malo časa, pove, da je pisal že v mladih letih. »Ne vem, zakaj pišem. Enostavno moram. Včasih po tri mesece ne nastane nič, potem pa v kratkem času veliko. Tako pač je.

Prvotne verze malo popravljam, v glavnem so taki, kot se rodijo,« pove Valentin, ki o sebi pravi, da je veren človek, »a po naravi sem svobodnega duha, ne nek konservativen vernik.« Zadovoljen je, da so njegove pesmi objavljali v nekaterih revijah - v Mladini so jih npr. pred leti prepovedali, ker so vsebovale tudi religiozno vsebino - na Radiu Slovenija jih je mogoče slišati v oddaji Literarni nokturno. Najbolj trajno je njegova poezija seveda zapisana v knjigah in prav na vseh pet pesniških zbirk je ponosen: prva je bila Prisotnost angelov, nato Dolina samih radosti, Vzpon na goro ljubezni, Razsvetljenje in nazadnje Dežela zelene ljubezni.

»Prav vse sem izdal s pomočjo prijateljev, za kar sem jih hvaležen,« pove Valentin in doda, da je sponzorje danes res težko dobiti. Je bolj samotar, a reden obiskovalec kulturnih prireditev na dolenjskem koncu, na katere največkrat pride peš, s kolesom, ali na štop. Ne komplicira, življenje jemlje preprosto.

Valentin se ne obremenjuje s tem, kaj bodo rekli njegovi bralci. Še naprej bo pisal, kar čuti. A ne le pesmi in eseje. Njegova velika želja je, da bi nekoč napisal roman. »Morda pa bo to še pred smrtjo,« se nasmeje.

‹ nazaj