dolenjska

Na policah 400 policijskih kap iz 60 držav

18.10.2017 | 19:50 | Besedilo in fotografije: Mojca Žnidaršič

Zbirka policijskih kap Marjana Praha - Podborškega je res vredna ogleda.

Marjan s svojo prvo »šapko«

Mirna Peč - Marjan Prah - Podborški je zbiratelj. V svoji zbirki, ki jo je postavil na ogled v posebni sobi v hiši v Gorenjem Podborštu v mirnopeški občini, ima okoli 400 policijskih kap iz 40 držav sveta, poleg tega pa še številne policijske našitke in znake iz Slovenije ter drugih držav, ki pa večinoma še čakajo, da bodo dobili svoje pravo mesto na stenah ali kako drugače.

Zavidljiva zbirka, kajne? A Marjan pošteno pove, da nima največje v Sloveniji, nekaj njegovih kolegov ima še večjo, tako razstavljenih pa ni veliko. Da bi si podrobno pogledal njegovo zbirko in zraven poslušal še skoraj enciklopedično razlago o značilnostih policijskih kap posamezne države in ostalih stvari, bi potreboval kar nekaj časa. Kako tudi ne, saj so za 56-letnikom skoraj tri desetletja zbirateljstva, kar predstavlja več kot polovico njegovega življenja.

Z zbirateljstvom se je »okužil« v službi, na policiji seveda. Prihaja iz velike družine, kjer je bilo kar sedem otrok. Najprej so živeli na Blanci, otroštvo pa je preživel v Brežicah. Skoraj vsi v družini so železničarji, tudi njegova sestra Nežika Režek, ki si je dom tudi našla v občini Mirna Peč in je nepogrešljiva članica tamkajšnjega društva podeželskih žena, dela na železnici, on pa je krenil povsem v drugo smer. Po končani srednji policijski šoli v Tacnu je služboval v Ljubljani, se medtem še dodatno izobraževal in postal kriminalist. »Službena pot me je kmalu vodila v Združene države Amerike, kjer sem bil varnostnik na veleposlaništvu v Washingtonu, najprej na jugoslovanskem in nato na slovenskem. Z družino smo tam preživeli štiri leta in tam se je nekako povsem po naključju začela tudi moja zbirateljska pot, potem ko sem pri enem od kolegov videl manjšo zbirko kap,« se je spominjal Marjan. Na Ameriko ga vežejo lepi spomini. Čas je izkoristil tudi za spoznavanje velike države, za katero pravi, da je res dežela neskončnih možnosti, a v njej ne bi živel. »No, morda bi se lahko ustalil na severnem delu Amerike, v Montani ali v Washingtonu, pri srcu mi je bilo tudi mesto San Francisco, sicer pa ne. Tudi prijatelji, ki sem jih spoznal in so bili v Sloveniji na obisku, so dejali, da so pri nas nebesa, mali raj na Zemlji. In z njimi se povsem strinjam,« je dejal.

KAP NE KUPUJE, SO PODARJENE

Policijskih kap ne kupuje, so podarjene ali jih menja, večinoma pa se je z vsakim lastnikom tudi osebno srečal. Med službovanjem, zdaj je sicer zavoljo beneficiranega delovnega staža pet let zelo zaposlen upokojenec, ki ga je vodilo po različnih državah sveta, je spoznal veliko svojih kolegov in kolegic ter tako prišel do želenih razstavnih eksponatov. Njegova zbirka s policijskimi kapami iz vse Evrope se je denimo zelo povečala, ko je bil kot član mednarodnih sil Evropske policijske misije v letih 2003 in 2004 na misiji v Bosni in Hercegovini, najprej v Sarajevu in nato v Bihaču. Nehote seveda pogovor nanese tudi na ta čas, a o tem, kar je videl in doživel, ne govori rad. Vse skupaj je doživljal zelo čustveno, ne nazadnje smo živeli v isti državi in je tudi tam imel znance, kolege, ki jih je spoznal še kot kadet. Dodaja le, da je najbolj žalostno to, da se iz te hude vojne očitno niso prav nič naučili, saj je še vedno preveč nestrpnosti in delitev med ljudmi.

Zbirka je počasi, a vztrajno rasla in raste še danes. Vključen je v društvo zbirateljev policijskih insignij, prek katerega vzpostavi povezave, kot mednarodni predstavnik slovenskega združenja Mednarodne policijske zveze IPA pa obiskuje različne države sveta. »Lani je bila konferenca na Novi Zelandiji, letos pa v Bolgariji, kjer se je zbirka povečala za eno kapo. Podarila mi jo je kolegica iz Latvije,« je bil zadovoljen.

NEKATERE JE ZELO TEŽKO DOBITI

Najbrž ni treba posebej razlagati, da je Marjan najbolj navezan na svoje policijske kape, ki jih je nosil kot policist dveh držav. V nekdanji skupni državi Jugoslaviji so jim rekli »šapke« in so bile, kot se bodo spomnili številni naši bralci, sive z rdečo zvezdo. »Veliko zanimanja med obiskovalci vedno požanjejo angleški bobbyji. Zelo sem vesel, da imam v svoji zbirki tudi klobuka kanadske konjenice, ki ga je zelo težko dobiti, saj kanadski policist dobi le enega in ga mora negovati do konca službovanja. Težko je dobiti kapo iz Severne Koreje, iz Južnoafriške republike mi jo je podaril kolega, potem ko se je upokojil, že vrsto let pa prepričujem kolega iz Japonske, da bi jo dobil, ko konča službovanje. Mislim, da sem na dobri poti. Zelo rad bi imel tudi kapo vatikanske policije, a je to skoraj misija nemogoče,« je opisoval Marjan.

V njegovi zbirki so tudi policijske kape držav, ki jih ni več, denimo Nemške demokratične republike, in držav, ki so razpadle – tu seveda prednjači nekdanja Jugoslavija, kjer ima tako njene kot kape držav, ki so nastale iz nje, pa tudi tiste, ki jih nekatere države ne uporabljajo več. »Nemci in Avstrijci so se odločili, da bodo spremenili uniforme, zdaj so modre, prej so bile zelene, znake pa so ohranili enake. Tudi v Sloveniji smo spreminjali kape, žal mi je za pripadnice nežnejšega spola, ko so ostale brez svojih dveh klobučkov, enega so imele za delo na terenu in drugega za slovesne priložnosti. Sem za enakovrednost obeh spolov, a moram priznati, da so bile kolegice s klobučki zelo čedne,« je menil.

NAVDUŠENEC NAD KOZOLCI

Tudi sicer Marjan Prah nadvse ceni zapuščino prednikov in je velik ljubitelj starih stvari. Ob vhodu v hišo, ki sta jo s soprogo Heleno v Gorenjem Podborštu kupila pred desetimi leti, blizu živijo tudi njeni straši, in v katero se bosta iz Ljubljane preselila, ko se bo upokojila, stoji preša, ki sta jo naredila njegov oče in stari oče, v kuhinji ima mentrgo, okoli velike lesene mize stare gostilniške stole, ki sta jih našla na različnih koncih, pa še marsikakšen predmet, ki sta ga iztrgala zobu časa, bi se našel.

Predvsem pa so ga prevzeli kozolci, ta edinstvena slovenska stavbna dediščina. Stene so ozaljšane s slikami in fotografijami različnih kozolcev, te je posnel sam, na komodi pa stoji maketa toplarja, ki bi ga tudi sam rad imel v naravni velikosti, a se je zaenkrat moral zadovoljiti s pomanjšano različico. Rad obišče šentrupertsko Deželo kozolcev, prvi muzeju na prostem s kozolci na svetu, in tja popelje tudi svoje goste, ki so vsi do zadnjega očarani nad njihovo lepoto in mogočnostjo.

Pravi, da se je v Gorenjem Podborštu in mirnopeški občini že kar dobro udomačil, ne nazadnje je tudi svoje ime dopolnil z izpeljanko imena kraja – Podborški. Tu je sicer šlo najprej bolj za šalo, a končalo se je, da se je tudi uradno tako poimenoval.

Članek je bil objavljen v septembrski Živi, mesečni prilogi Dolenjskega lista.

‹ nazaj