dolenjska

Po poteh Štukljeve dediščine: Na klopci pred čolnarno

15.4.2018 | 16:45 | Igor Vidmar

Člani kolesarskega kluba Novo mesto pred klubskimi prostori v čolnarni na Loki, stojijo: Andrej Udovč, neznan, Damjan Damjanovič, Miran Štih, Franc Antončič, Janez Kump, Stane Fink, čepijo: Jože Majes, Milan Pureber, Zdenko Antončič, Franci Zrimšek, Ivan Turk, Janja Kump in Branko Ralijan. (Foto: arhiv DL)

Tako kot v vseh drugih športih je tudi v kolesarstvu druga svetovna vojna vsaj za štiri leta prekinila vse športne dejavnosti. Poleg tega je okupator civilnemu prebivalstvu pobral vsa kolosa, ki jih ljudje niso spravili na varno. Morda je tudi to razlog, da se je kolesarski šport po vojni prebujal tako počasi. V revščini, ki je vladala po štirih letih vojne še kar nekaj let, je bilo kolo pravo premoženje in si ga je človek težko privoščil, še posebno takšnega za športne namene.

Kljub temu je bila prva kolesarka dirka organizirana že leta 1945 na progi Ljubljana–Novo mesto– Ljubljana, vendar novomeški kolesarji pri tem zelo verjetno niso imeli nič zraven. Leta 1948 je začela delovati Kolesarska zveza Slovenije, leta 1950 pa je v Sloveniji delovalo petnajst kolesarskih klubov. Nekateri novomeški fantje so sicer športno kolesarili že pred tem, a jih očitno ni bilo dovolj, da bi se lahko resno organizirali, ali pa ni bilo nekoga, ki bi jih povezal.

PRVAK IZ HRASTNIKA

Potem pa so se leta 1971 v IMV zaposlili trije hrastniški kolesarji, med njimi tudi slovenski in jugoslovanski mladinski prvak iz leta 1965 Jože Majes. Ob prihodu v Novo mesto je imel dve želji – postati pilot ali pa nadaljevati s kolesarstvom. Zanimivo je, da je bilo tedaj v Novem mestu veliko lažje postati pilot kot pa tekmovalno kolesariti. Medtem ko je aeroklub deloval že od leta 1950, v šestdesetih pa je na klubskem letališču v Prečni začel delovati tudi Dolenjski letalski center, bi moral, če bi se hotel ukvarjati s tekmovalnim kolesarstvom, najprej ustanoviti kolesarski klub. Pa je ljubezen do kolesarstva premagala tudi to oviro. Spomladi leta 1972 se je Majes oglasil pri Robertu Romihu, tedanjemu sekretarju Zveze telesnokulturnih organizacij, in ga vprašal, če v Novem mestu pozna koga, ki bi se ukvarjal s kolesarstvom.

Romih ga je poslal k predvojnemu kolesarju in peku Adolfu Mavroviču, ki je imel imenitno dirkalno kolo Peugeot z lesenimi obroči, spoznal pa je tudi skupino mladih fantov, ki so tedaj že nekaj kolesarili – Braneta Ralijana, Janeza Kumpa, Milana Mervarja in Igorja Vizjaka. Ko so se odločili, da bi ustanovili kolesarski klub, jim je Romih dal na razpolago opuščeno čolnarno na Loki, kjer ima danes svoje prostore novomeški potapljaški klub KPA. Ustanovni občni zbor so naredili kar na klopci pred čolnarno in si razdelili funkcije. Ralijana so določili za predsednika, Majesa za trenerja in tajnika, Kumpa za tehnične stvari in Kržana za blagajnika.

NOVAČENJE NA MOSTU

Potrebovali pa so še tekmovalce. Kot mi je pred leti povedal Jože Majes, so se novačenja mladih kolesarjev lotili na izviren način: »Šli smo na Kandijski most in ustavljali fante, ki so se čez peljali s kolesom, ter jih povabili v klub. Iz Hrastnika sem prinesel balance in sedeže in navadna kolesa predelal v tekmovalna.« Najprej je Majes fante treniral s svojim avtomobilom, potem pa je dobil klubsko vozilo, kolo z motorjem, Rogov pony expres.

Novomeški kolesarski naraščaj je hitro opozoril nase. Ko je bila v Pulju izbirna tekma za reprezentanco za slovito mladinsko etapno dirko Dusika Jugend Tour, je Majes v boj z najboljšimi jugoslovanskimi starejšimi mladinci poslal svojo vrsto mlajših mladincev, ki pa tam niso igrali stranske vloge, nasprotno – Franciju Zrimšku je uspel samostojen pobeg in na cilj je prišel daleč pred glavnino. Gledalci so mislili, da se je skozi cilj pripeljal kakšen turist, in šele sodniki so jim povedali, da je bil to zmagovalec. Da je bila mera polna, je Božo Mijajlovič dobil še sprint glavnine. A Dusike tisto leto ne Zrimšek ne Mijajlovič nista videla, ker naj bi bila premlada, je pa tedanji trener reprezentance Edvard Rajković tedaj Majesu rekel: »Ćuvaj mi ovog dečka!« Ko je Zrimšek naslednji teden zmagal še na dirki na Trsatu, so že vsi vedeli zanj in za novomeški klub.

Že v ustanovnem letu pa so se novomeški kolesarji, združeni v Kolesarskem klubu Novo mesto, začeli ukvarjati tudi z organizacijo dirk. Da bi v klub dobili najbolj nadarjene mlade kolesarje, so na znamenitem Glonarjevem stadionu na Loki na 300-metrski stezi pripravili prvenstvo osnovnih šol novomeške občine, konec poletja pa na progi Novo mesto–Draga–Dobrava–Šentjernej–Novo mesto že kar republiško prvenstvo v kategoriji turist.

NA PRVENSTVO S TOVORNJAKOM

O začetkih novomeškega kolesarskega kluba mi je svojo zgodbo povedal tudi prvi predsednik Brane Ralijan, ki je skupaj s prijatelji že pred prihodom Majesa razmišljal o klubu in hodil gledat velike dirke, če so bile blizu. Ko je na cilju dirke Alpe Adrie leta 1971 v Ljubljani srečal legendarnega trenerja ljubljanskega Roga Zvoneta Zanoškarja, ki je med gledalce delil kolesarske kapice, mu je rekel, da bi tudi v Novem mestu imeli radi klub. Zanoškar se mu je nasmehnil in rekel, naj kar ustanovijo klub, on pa da jim bo dal tri kolesa.

Začetki so bili res skromni. Na državno prvenstvo v Kraljevo so se peljali s sposojenim Pionirjevim poltovornjačkom. Trije kolesarji so sedeli spredaj zraven šoferja, preostali pa so ležali na slami med kolesi zadaj na kesonu, pokritem s cerado. Ko sta Ralijan in Boris Piletič peljala obetavnega mladega kolesarja Srečka Veharja na mednarodno dirko po jadranski magistrali, je Ralijan s seboj vzel ves denar, ki ga je imel doma, pa še ni bilo dovolj. Vzeli so enoposteljno sobo. Vehar je spal na postelji, Ralijan in Piletič pa na tleh.

Preostali denar sta dala za Veharjevo hrano, onadva pa sta si kupila le škatlico cigaret Filter 57, da sta kadila in tako odganjala občutek lakote. Imeli so srečo, da je Vehar dobro dirkal in je potem hrano zanj plačal organizator. Kako veliki zanesenjaki so bili tedanji vodilni ljudje novomeškega kolesarstva, pove tudi zgodba o Ralijanovi dediščini. Ko je podedoval deset tisoč mark, je polovico dal ženi, z drugo polovico pa je za svoje kolesarje kupil kolesa in opremo, češ da bo že enkrat, ko bo klub imel, dobil denar nazaj, a je že tedaj vedel, da se to ne bo nikdar zgodilo.

Članek je bil objavljen v 15. številki Dolenjskega lista z dne, 12. april 2018.

‹ nazaj