portret tedna

Milan Markelj

20.4.2008 | 10:00 | Tone Jakše

“Ta je pravi. Ta je zares moj!” je nekje na zasanjani gorjanski košenici zadovoljno prikimal duh Janeza Trdine, ko so mu pomladni vetrovi iz doline prinesli vest, da je z novomeškim občinskim praznikom vrsto nagrajencev z nagrado, ki nosi njegovo ime, letos oplemenitil Milan Markelj. Torej novinar, pesnik, pisatelj, urednik in človek, ki ima veliko zaslug za to, da se je trud marsikoga, ki ga je žilica zanesla tudi na publicistično in literarno področje, izkristaliziral tako, da bo poslej v knjižni ali revijalni obliki dostopen širšemu občinstvu in ohranjen za naše potomce. Dolenjski list se tako lahko ponaša še z enim Trdinovim nagrajencem, in to človekom, ki mu služi najdlje, celih 35 let. Spregledati pa nikakor ne smemo tudi Dolenjskih razgledov ter revije Rast. Ves čas je bil njen sodelavec, deset let pa tudi njen urednik.

Rojenice so ga položile v zibel tik pod Kapitljem, v središču Novega mesta. Rodil se je materi Barbki, mehki, široki in dobrotljivi Dolenjki, ter očetu Antonu, organistu, glasbenemu pedagogu, nemirnemu, iščočemu ter ustvarjalnemu Gorenjcu. Bi torej sploh lahko bil drugačen! Obbogaten s takim darom rojenic in ob vseh ustvarjalnih stiskah, ki so jih pred njim doživljali Kette, Trdina, Podbevšek, Grum, Jarc, Jakac, Šali in še mnogi drugi, ki so jih prav tako omamili demoni tega mesta?

Domača beseda v vseh možnih različicah in izpeljankah je vedno bila in je njegovo orodje, gradivo in vezivo. Vedno je bila in je še vedno njegov kruh, pa še mnogo več od tega: sredstvo za iskanje, oblikovanje za povezovanje stvarnosti s svetom, kjer kraljujejo le sanje. Obvladovati besedno umetnost v vseh pojavnih oblikah in jo znati v pravem trenutku uporabiti, je poseben dar. Pred kratkim sem poslušal neko našo umetnico, ki poezijo pojmuje kot navpičnico skozi besedno umetnost, kot tisto os, na kateri se nabere le najboljše, srž vsega izrekljivega. Tako os ima njegovo besedovanje. Temu smo redno priča tudi v tem časopisu, kajti pri nagrajenčevem delu je vse takoj dano očem javnosti: za obveščenost in poučenost, pa tudi v premislek in kritično presojo.

Imam izjemno priložnost, da lahko spremljam Markljevo ustvarjalno pot že od prve polovice šestdesetih let prejšnjega stoletja, od gimnazijskih Stezic, objav v revialnem tisku in različnih zbornikih, pa do samostojnih zbirk pesmi in kratke proze. Bil sem njegov sopotnik, ko je s številnih pešpoti odkrival bralcem Dolenjskega lista skrite kotičke naše ožje domovine, njih lepoto in zanimivo zgodovino. Z njim sem bil, ko je preizkušal hladno ostrino sap na skrajnem severu Evrope in blagodejno toplino vetrov na njenem skrajnem jugu. Tudi v lastno zadovoljstvo, predvsem pa zato, da bi bilo videno in doživeto bliže in nekoč dosegljivo tudi našim bralcem. Skupaj sva se podajala na odkrivanje najbolj tragičnega obdobja naše novejše zgodovine. Na takih in podobnih poteh sta potrebna dva, kajti tako lepot kot grozot je za enega človeka preveč.

‹ nazaj