Franci iz Podgore, pozabljeni olimpijec

20.8.2008 | 10:00

Franc Červan je olimpijsko tekmo v Tokiu začel korajžno - na sliki na drugem mestu.

Slovenija že dolgo nima tekača na dolge proge, ki bi se uvrstil na olimpijske igre, kaj šele da bi se tam enakovredno kosal z najboljšimi. Franci Červan, kmečki fant iz Podgore, vasice blizu Novega mesta med Prečno in Stražo, je leta 1964 na olimpijskih igrah v Tokiu osvojil deseto mesto, s svojimi tedanjimi izidi pa bi danes dobesedno pometel s slovensko konkurenco - na deset kilometrov bi letos najboljšega slovenskega tekača prehitel za 600 m.

Vseh olimpijcev z Dolenjske, iz Posavja in Bele krajine ni težko našteti, saj jih je malo. Nanje se spomnimo pred vsakimi igrami in tudi tokrat je bilo tako – pred drugo svetovno vojno je na olimpijske igre hodil Leon Štukelj, povojno Jugoslavijo sta zastopala kolesarja Jože Smole in Sandi Papež, samostojno Slovenijo pa kanuist Borut Javornik, kolesarja Gorazd Štangelj in Uroš Murn ter atleti Igor Primc, Primož Kozmus, Jure Rovan in nordijski kombinatorec Damjan Vtič.

Vsakič so zapisana ista imena, nihče pa do zdaj ni opozoril, da kdo manjka. Pa vendar spisek ni popoln. Manjkal je atlet, tekač na dolge proge, ki je z desetim mestom v finalu teka na 10 km na olimpijskih igrah v Tokiu dosegel uspeh, ki ga v tej disciplini še dolgo ne bo potolkel noben slovenski atlet.

V Tokiu drugi najboljši Evropejec

Pred 44 leti je na olimpijskih igrah zelo zares tekmoval in ne le nastopal Franc Červan, Dolenjec iz Podgore, vasice med Prečno in Stražo. Na 5000 m je nastopil v polfinalu in v svoji skupini osvojil sedmo mesto, na 10.000 m pa je segel še precej višje, vse do finala, kjer se je zelo dobro kosal z najboljšimi na svetu in s časom 29:21,0 prav na svoj 28. rojstni dan osvojil deseto mesto.

Zmagal je ameriški Indijanec Billy Mills pred Tunizijcem Mohamedom Gammoudijem in Avstralcem Ronom Clarkom. Franc Červan je bil na tej tekmi drugi najboljši Evropejec, boljši od njega je bil le Rus Leonid Ivanov.

Franc Červan v ospredju na evropskem prvenstvu v Beogradu.

Prvi večji uspeh na velikih tekmovanjih je dosegel že dve leti prej, ko je na evropskem prvenstvu v Beogradu na 10 km s časom 29:07,6, kar je bil tedaj jugoslovanski rekord, sedmi, štiri leta kasneje pa je bil enajsti s svojim najboljšim izidom v karieri 29:00,8.

Trikrat je osvojil naslov balkanskega prvaka, med številni rekordi je imel tudi najboljši dosežek v teku na eno uro – 19 km in 394 m, 20 km je pretekel v času 1:01:50, pet kilometrov pa v 13:59,8.

Vse to na tekališču, prekritem z lešem. Marsikomu te številke ne povedo veliko, kako dober je bil Červan, pa pove primerjava s sedanjim rodom slovenskih tekačev na dolge proge.

Letošnji najboljši izid na 10.000 m v državi ima Roman Kejžar – 30:38,78. Franci Červan bi ga na stadionu prehitel za en krog in pol oziroma za približno 600 m.

Na tekmo v Karlovec s kolesom

O Franciju Červanu krožijo številne anekdote, ki o kmečkem fantu iz Podgore in njegovi poti v svetovni vrh povedo največ. Bil je prava kmečka grča, vzdržljiv in nepopustljiv, noben napor mu ni bil odveč.

Ko je imel nekoč tekmo v Karlovcu, je zjutraj vlačil les iz hoste, a so mu voli nagajali in je zaradi tega zamudil vlak. Ker se je iz Podgore v Novo mesto pripeljal s kolesom, je, ko je zamudil vlak, na kolesu pot nadaljeval vse do Karlovca, kamor je prišel še pravočasno.

Kot da bi ne bila tisti dan za njim že težko delo v gozdu in dolgo kolesarjenje, je na tekmi na 10 km opravil z vsemi tekmeci in se domov - spet na kolesu - vrnil z zmago.

Ko je po končani nižji gimnaziji v Novem mestu šolanje nadaljeval na kmetijski šoli v Mariboru, se je domov sicer vozil z avtobusom, a je imel dogovor s šoferjem – na postaji je kupil karto in prvi del poti do Novega mesta tekel, ko ni več mogel, se je ustavil in potem ga je pobral avtobus.

Za trening bežal pred psi

Nekoliko nenavadne so bile tudi njegove metode vadbe šprintov in menjave ritma, kot bi temu rekli danes. Ko je pozimi v snegu tekel čez Prečno, so se začeli vanj zaganjati vaški psi.

Bolj kot jih je odganjal, več jih je bilo, zato se jih je rešil le tako, da je tekel hitreje od njih. Od vseh njegovih uspehov mu je ostal le “pleh”, nekateri športniki pa so tudi tedaj že dobili kakšen dinar, kar Franciju Červanu ni bilo všeč.

Počutil se je zapostavljenega. Precej ga je moral razjeziti nekega dne nekdo, da je vse svoje medalje in pokale, ki so mu prišli pod roko, zbasal v vrečo in vse skupaj vrgel v Savinjo.

Kdo ve, zakaj je med redkimi medaljami in plaketami preživel tudi pokal, na katerem je pisalo – Najboljši športnik Dolenjske za leto 1963. Kljub temu da so od tedaj, ko je Franci Červan zaključil svojo bogato športno pot, minila že štiri desetletja, vsi njegovi dosežki niso le del zgodovine.

Čisto aktualen je njegov podvig iz leta 1966, ko je v Trbovljah zbral tovariše iz celjskega atletskega kluba Kladivar in z njimi postavil državni rekord v štafeti 4 X 1500 m. Njihov izid 15:29,7 je še danes državni rekord. V povprečju so pretekli 1500 m v treh minutah in 52 sekundah – letošnji državni prvak je za to razdaljo potreboval tri minute in 58 sekund. Težko verjetno, da bodo Červanu in kompaniji kaj kmalu vzeli njihov rekord.

Prodal kmetijo in šel v Celje

Franciju Červani v življenju ni bilo postlano z rožicami. Zgodaj je ostal brez očeta, podedoval je kmetijo z vinogradom in gozdovi, za kar sta potem skrbela skupaj z mamo, ki se ni mogla kar tako sprijazniti, da bo mladi gospodar pustil kmetijo in se preselil v Celje, kjer mu je tamkajšnji atletski klub Kladivar, da je vanj prestopil iz mariborskega Železničarja, ponudil stanovanje.

Kmetijo in vinograd je prodal, mamo pa vzel k sebi v Celje, a se je kasneje vrnila na Dolenjsko. V Celju je Franci dobil tudi službo v Cinkarni, ob delu pa je še izredno študiral ekonomijo.

Preden bi se lahko z leti delovne dobe, ki jih je lahko dokupil na račun športnih uspehov, upokojil, je izgubil tekmo s težko boleznijo.

Rak na slinavki je bil močnejši od enega najboljših slovenskih atletov vseh časov. Od tedaj bo kmalu minilo sedemnajst let.

Njegova žena Vera se še dobro spominja, koliko mu je pomenil tek, dokler je tekmoval: “Preden je nehal, si je na deset km želel teči pod 29 minut, a se mu ta želja ni izpolnila.”

Čeprav je od Tokijskih iger že 44 let, se dobro spominja finalne tekme, na kateri so mnogi favoriti zaradi prehudega tempa omagali in zadnje metre prehodili, spomni se imen tekmecev in do tedaj precej neznanega Američana z indijanskimi koreninami Billija Millsa pa Rusa Ivanova, edinega Evropejca, ki je prehitel njenega Francija.

Njegov sin Franci Červan očetovih športnih dosežkov ni doživljal: “Se mi zdi, da je bil moj prihod na svet tudi vzrok, da je oče zaključil športno pot, saj se je oboje zgodilo leta 1966. Kasneje se o tem doma ni pogovarjal.

Ta zgodba je bila zanj končana, čeprav je sem ter tja še šel gledat kakšno atletsko tekmovanje, a govoril o tem ni.” Čeprav je njegova zgodba skoraj pozabljena, bi se marsikateri mladi športnik lahko veliko naučil iz nje.

Tudi brez sodobnih metod treninga, dodatkov k prehrani, vrhunske opreme, fitnesa in honorarjev pa še marsičesa, kar se današnjim športnikom zdi samoumevno, se da hitro teči, še hitreje, kot so tega sposobni današnji očitno preveč razvajeni tekači. Franci Červan teh stvari ni imel, imel pa je, kar je najbolj pomembno, veliko srce in trdno voljo.

Igor Vidmar

Komentarji (7)

20.8.2008Oceniamater 
Dober prispevek. Prvič slišim za tega človeka.
10.7.2015 2   (2)   (0)   Oceniprofic 
Ce je to res, se lahko danasnji sportniki samo zamislijo nad sabo.
10.7.2015Ocenigeneracija 
Seveda je res ! Starejši se vsega tega še živo spominjamo. Lepo je, da se vsake toliko časa obudi spomin na njegove dosežke, kako jih je dosegel in njega kot človeka.
25.11.2016Oceniedo 
Dobro se spomnim tega tekaca, zelo marljivo je treniral. Mislim da je tekel na 10 km tam nekje pod 29 minut
25.11.2016Oceniedo 
Na 10000 m je bil 10. z casom 29; 21 , na 5000 m pa 7 z casom 14; 16
25.11.2016Oceniedo 
Na 10000 m je bil 10. z casom 29; 21 , na 5000 m pa 7 z casom 14; 16
25.11.2016Oceniata od jana 
Odličen prispevek, najljubši mi je zadnji stavek, veliko srce in trda volja! Se strinjam popolnoma. To so stvari ki dandanes izginjajo iz vsakdanjega življenja...so pa še vedno lučke na koncu tunela in ko zagorijo bo vsem pri srcu toplo. tema se bo umaknila svetlobi...ta cas bo prišel. Vse spoštovanje takim ljudem!

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava