posavje

Obnovljena Grozdetova hiša - spomin na blaženega in življenje nekoč

16.9.2018 | 08:00 | Besedilo in foto: L. Markelj

Lepo obnovljena Grozdetova hiša v Gornjih Impoljah, na katero so ponosni tudi vaščani. Na sliki Slavica Udovč in Peter Kovač s sinom Aljažem iz KTD Studenec -tu se je treba za ogled hiše dogovoriti.

Gornje Impolje - Čut za kulturno dediščino se kaže s tem, da jo ohranjamo, varujemo, negujemo. Še zlasti pa je to pomembno, če gre za spomenik, ki ima simbolen pomen, neko pomembno vsebino oz. je povezan s pomembnimi osebnostmi.

Tak primer obnove je Grozdetova oz. Kovačeva hiša v Gornjih Impoljah v sevniški občini, s katero se ohranja živ in celovit spomin na našega blaženega mučenca Lojzeta Grozdeta (1923-1943), obenem pa je hiša tudi značilen primerek podeželskih slovenskih hiš na prehodu iz 19. v 20. stoletje, ki kaže na težko in trdo kmečko življenje. Konec maja jo je slovesno blagoslovil novomeški škof msgr. Andrej Glavan.

Notranjost hiše s posteljo, kolovratom, slikami…

Grozdetova hiša ni rojstna hiša blaženega mučenca, ki se je leta 1923 rodil kot nezakonski otrok na Zgornjih Vodalah v župniji Tržišče, ampak hiša, kjer je živela njegova mama Marija po poroki z Jožetom Kovačem. V tej hiši se je rodilo devet Lojzetovih polbratov in polsester, sam je tu preživel od 8. do 12. leta, ter se kasneje vračal kot dijak. Morda so bila to njegova najbolj brezskrbna otroška in mladostna leta, kljub temu, da ga očim ni maral in je moral trdo delati. Lojze je rad pomagal na kmetiji in pasel krave, se družil z vrstniki in od tu hodil v ljudsko šolo na Studenec in v tamkajšnjo cerkev. Ker je bil zelo vedoželjen in priden učenec, je leta 1935 nadaljeval šolanje na klasični gimnaziji v Ljubljani, in se je domov vračal za praznike in med počitnicami. Prav k svojim bližnjim in ljubi materi je bil namenjen tudi ob božičnih praznikih leta 1942, ko se je njegovo mlado življenje končalo na Mirni, kjer je 1. januarja 1943 umrl mučeniške smrti - kot žrtev komunistov zaradi sovraštva do katoliške vere.

Podirajoča se Grozdetova hiša

Hiša propadala

Kovačeva stara kmečka hiša (danes imenovana Grozdetova hiša) je po preselitvi Kovačevih potomcev v novo hišo in po smrti Grozdetove mame propadala. Stoji sredi vasi ob cesti in ker jo je zob časa že močno načel, je postajala celo nevarna za mimoidoče in za promet. K sreči se je še pravi čas zgodilo drugače. Prav postopek za razglasitev Alojzija Grozdeta za blaženega je mnogim dal misliti, da bi hišo veljalo ohraniti za naslednje rodove. Ko se je to leta 2010 res zgodilo, je med vaščani Gornjih Impolj v KS Primož spet zaživela ta pobuda in spodbudila k razmisleku tudi pristojne na civilni in cerkveni ravni, da bi s skupnimi prizadevanji rešili Kovačevo hišo in jo ohranili kot živo pričo materialih, duhovnih in kulturnih razmer v času Grozdetovega otroštva.

»Bila je res zapuščena in že nevarna. Vdrla so se tla, čez streho je rastlo razno rastlinje, v hiši so se zaredile podgane, skratka treba je bilo nekaj ukreniti,« sta ob našem obisku pripovedovala bližnja soseda Slavica Udovč, ki zdaj skrbi, da na oknih Grozdetove hiše cvetijo rože, ter Peter Kovač iz Kulturno turističnega društva (KTD) Primož. Društvo, ki ga zagnano vodi Brigita Udovč, so namreč leta 2015 ustanovili prav zato, da prevzame upravljanje s hišo in člani razmišljajo, kako bi z dodatnimi vsebinami hiša bolj polno zaživela ter privabila obiskovalce. Blizu je še zanimiva podružnična cerkev sv. Primoža, cerkev na Studencu, bogata je gostinska in vinska ponudba v teh krajih. »Možnosti so, prav gotovo pa je vas z obnovo hiše dobila dušo, vaščani so se povezali,« sta dejala sogovornika.

Odkup in obnova

Ohranjena je črna kuhinja.

Občina Sevnica je od Kovačevih sorodnikov leta 2013 torej odkupila hišo v zelo slabem stanju in s Škofijo Novo mesto so se dogovorili, da je prava rešitev obnova, ne rušitev. Seveda ne bi šlo brez prizadevanj krajanov, KS Primož, KTD Društva Primož, župnije Studenec, Posavskega muzeja Brežice in ostalih.

Kot pravi ekonom Škofije Novo mesto dr. Janez Gril, je v prvi fazi škofija poskrbela za nujno sanacijo: betonske temelje in utrditev zidov, da se ne bi porušili. Obnovili so streho, ki je bila na več mestih vdrta in je bilo le vprašanje časa, kdaj bo padla skupaj. Kritino so dobili kar na proštijski stavbi. Že takoj je škofija darovala tudi les za novo ostrešje. Strošek je bil okrog 15 tisoč evrov, približno toliko je občina dala tudi za nakup hiše.

Druga faza obnove se je začela lani in nadaljevala letos. Občina Sevnica je postavila novo ostrešje in kupila novo kritino, škofija pa je poskrbela za omet hiše po starem, vgraditev inštalacij in beljenje - vse po starem. Mizar je naredil okna in vrata v starem stilu, občina je uredila tudi zunanjost hiše. Kot pravijo na Občini Sevnica, jim je bil vseskozi cilj čim bolj ohranjati verodostojnost in prvobitnost hiše, ki je pol lesena in pol zidana, skromna, kot jih je bilo v tistih časih veliko. Obnova ni potekala pod nadzorom Zavoda RS za varstvo kulturne dediščine, saj hiša ni vpisana v register kulturne dediščine in ni kulturni spomenik.

Spominska soba

Notranjščina hiše odslikava vsaj del časa, v katerem je tu živel Lojze Grozde. Ima črno kuhinjo, urejeni sta dve sobi: etnografska soba in Grozdetova spominska soba. Etnografsko sobo ureja KTD Primož. Pohištva in predmetov ni prav veliko ohranjenega, so pa v sobi postelja, kolovrat, krušna peč, bogkov kot, slike. Vsa ta avtentična oprema spominja predvsem na Grozdetovo otroštvo, a hkrati kaže pomembnost njegovega dela in življenja, zato je pri obnovi in opremi prostorov zaradi ohranjanja in zagotavljanja etnološke vrednosti objekta sodeloval Posavski muzej Brežice.

Tudi Grozdetova spominska soba je urejena v sodelovanju med Postulaturo in Posavskim muzejem Brežice. Različni panoji predstavljajo posamezne etape Grozdetovega življenja, od osnovne šole, povezanosti z mamo Marijo in teto Ivanko, kako je to okolje močno vplivalo na njegov značaj in versko razsežnost. Eden od panojev predstavlja postopek beatifikacije in same razglasitve, na ogled so tudi dokumenti in vitrina z Grozdetovimi knjigami, celo v tujih jezikih. Zanimiv je zemljevid s prikazom glavnih točk Grozdetovega življenja in mučeništva. Ko pravi Grozdetov postulator dr. Igor Luzar, naj bi obiskovalci te sobe spoznali ne le Grozdetove življenjske poti, ampak tudi pomen njegovega življenja in mučeništva, ter vlogo, ki jo ima kot mučenec za Cerkev na Slovenskem.

Sestra Milka

Grozdetova hiša pa je tudi spomenik podeželskega stavbarstva, ki prikazuje, kako so v teh krajih živeli pred sto in več leti, ko so v eni sobi živele družine z deset in več otroki, kar je danes, ko mora vsak otrok imeti svojo lepo opremljeno sobo, nepojmljivo. V hiši je ohranjena tudi črna kuhinja.

Milka Eržen

Kako skromno so tu živeli, se seveda še kako spominja Milka Ržen iz Jeperjeka, edina še živeča Grozdetova sestra. Bila je deseti, najmlajši otrok, in brata Lojzeta seveda ni poznala, saj je med njima bilo dvajset let razlike, o njem pa je tudi bolj malo slišala, saj se o njem ni smelo na glas govoriti. »Mama je bila o Lojzetu raje tiho, bilo pa ji je zelo hudo pri srcu. A morali smo molčati. V Argentini so o Lojzetu izšle prve knjige, tam so ga spoštovali, tu pa je bil molk. Vedela sem le, da je bil Lojze zelo priden in se je rad učil,« ob našem obisku pripoveduje njegova sestra Milka, vesela, da sta občina Sevnica in novomeška škofija njihovo rojstno hišo obnovili. Pravi, da je bilo življenje trdo, mama se je morala zelo truditi, da je preživela vse otroke. Ko je bila Milka stara šest tednov, so očeta med vojno ubili.

»Prihodkov ni bilo, kak denar smo dobili edino s prodajo mladih prašičkov ali vina - k sreči je mama za doto dobila vinograd. Pri hiši smo imeli dve kravi, vola, telička, prašiče, mama je hodila delat tudi k drugim kmetom. Res je bila pridna in še pri 85-ih letih je kopala na njivi. Dočakala je res lepo starost, umrla je v 91-letu,« pove Milka, ki opiše tudi, kako so vsi živeli v tako majhni hiši. »V sobi so bile dobesedno samo postelje,« pravi. Kuhali so v črni kuhinji na odprtem ognjišču, kasneje so dobili zidan štedilnik.

Milka je tako vajena delati že od malih nog in gre po maminih stopinjah - pri 75-ih letih še vedno najbolj uživa na njivi, tudi v hudi vročini opoldne, ko je večina v senci. »Ponosna sem na brata, da je postal blažen, odleglo mi je, da o njem lahko svobodno govorimo,« še doda.

Obnovljena Kovačeva hiša v Gornjih Impoljah je vključena v del Grozdetove romarske in spominske poti, ki so jo oblikovali po beatifikaciji. Vanjo sodijo še Zaplaz, kjer so Grozdetove relikvije, Mirna kot kraj mučeništva, Tržišče kot rojstna in krstna župnija, ter Šentrupert, kjer je bil Grozde sedem desetletij tudi pokopan. Romarska in spominska pot od Tržišča do Studenca poteka vsako leto na zadnjo majsko nedeljo. Kot meni Igor Luzar, bi veljajo morda v prihodnje spominsko obeležje postaviti tudi v Ljubljani, kjer je Grozde bival v Marijanišču.

Članek je bil objavljen v prilogi Dolenjskega lista Živa 30. avgusta 2018.

‹ nazaj