Sladko vince in oda čevlju

10.10.2018 | 16:30

Milan in Marija Bračun sredi bučne zgodbe (Foto: M. L.)

Najbrž zbrani k trgatvi. (Foto: M. L.)

Obraz, ki bi lahko spominjal na pišečkega očaka. (Foto: M. L.)

Čevelj, kdo je tebe nosil? (Foto: M. L.)

Pavlova vas - Marija in Milan Bračun iz Pavlove vasi sta z bučami okrasila domači vrt. Buče zrastejo v podobo, kot jim to veleva njihovo tisočletno bučno izročilo in kot k temu prispeva še vsakokratno vreme. Na tej točki njihovega bučnega življenja pa nastopita Marija in Milan, predvsem ona, z očitno neskončno domišljijo, ki bučam, tem raztegnjenim in ukrivljenim zavaljenkam, vdahne dušo, ki zna nagovoriti obiskovalca Bračunovega jesenskega vrta. Tako Bračunova leto za letom priljubljene jesenske darove z njunega njive uporabita za popestritev prostora pri hiši in bučam vdahneta neko novo življenje skozi zgodbo.

Letos je to zgodba o trgatvi in prodaji vina in pomeni štirinajsto sezono bučne pravljice z lepega pišečkega hribčka.

Dobrodošli na trgatvi, torej. To obiskovalcu sporočijo race in kače pri vrtnem vhodu, kjer se nasmihajo tudi dobročudni možici, prijazni pastirji, kot jim pravi Marija.

Ob takem sprejemu se obiskovalec dobre volje preseli petdeset ali sto let nazaj v čas pišečke trgatve. Takrat ljudje niso imeli polne žepe telefonov, zato je določenega dne lastnik vinograda – kmečki gospodar obiralce grozdja klical kar z rogom. Prišli so torej v vinograd. Tam je že Poldek, ta stari bučni znanec Bračunovega jesenskega vrta, ima pijačo in jo toči; mogoče jo natoči tudi vam, poskusite. Poldka, ki je prinesla malico v vinograd, bo delavcem zdaj zdaj razdelila pogačo.

Klopotec danes miruje in molči. Včerajšnji močan pišečki veter se je namreč docela polegal. Ampak sliši se nekakšen vrišč. To bo najbrž razposajeni smeh otrok, ki so ostali doma. Tam jim tetka, danes bi ji rekli animatorka, kot se pošali Marija, pomaga pri ustvarjanju z bučami.

Vse to razkriva omenjeni vrt v Pavlovi vasi. Na njem je tudi voz z vpreženim živinčetom. Tudi ta spada nekako v čas trgatve. Voz namreč pelje vino. Če smo natančni: to je voz, s katerim pišečki kmet pelje iz svoje zidanice ali hrama po blatnem jamastem kolovozu vino do tam, kjer ga bosta od njega prevzela bogati ljubljanski gostilničar in njegov tovornik. Ta je pa bosa, boste rekli. Ne, tako je bilo!

Bosa pa je bila pišečka, tudi ta, noga, če ni imela čevlja, in bosa je bila pogosto, vsaj en, najmlajši, par nog v revnih družinah je bil bos pretežni del leta še celo na poti v razkošje cerkve k maši. Marija in Milan Bračun pa sta k letošnjim trgačem postavila dolgo vrsto čevlje. Tistih starih, shojenih, nekoč že obsojenih na pozabo in potem po srečnem naključju ohranjenih vse do letošnje jeseni in nemara še dlje.

To je del letošnje Marijine in Milanove bučne zgodbe in ob njej prgišče obiskovalčeve misli, ki jih oživlja ta svojevrstna pravljica.

Skrivno življenje buč na ta vrt prihajajo v teh dneh občudovati mnogi od blizu in daleč. Ob našem obisku so prišli med bučne junake Novakovi z Bizeljskega. Tri generacije: Gal, Nea in Lara, njuni mamici Mateja in Natalija in babi Anica.

M. L.

Galerija

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava