Nakup prisluškovalne opreme ni sporen, kazniva je zloraba

11.10.2018 | 15:30

Nadzorne kamere v taki obliki pričakujte na javnih mestih; v domovih in tam, kjer jih ne bi smelo biti, so bistveno manjše.

Verjetno se sploh ne zavedamo, da smo danes opazovani skoraj na vsakem koraku. Sicer ne zato, ker bi morali biti, vendar nadzorne kamere na cestah, ulicah, v trgovinah pa tudi panoramske kamere zaznajo marsikateri naš korak. Se vam zdi, da vas snemajo ali vam prisluškujejo še kje drugje?

Če boste v iskalnik vtipkali besedno zvezo prisluškovalne naprave, boste prišli kar do nekaj ponudnikov vohunske opreme in ugotovili, da boste za nekaj sto evrov z lahkoto posneli, kar se vam zahoče, na primer, da bi radi zaščitili svoje premoženje, potem vam nihče ne bo zameril, da ste kamero namestili v svoje stanovanje, če govorimo o snemanju poslovnih partnerjev, sestankov, zaposlenih itn., pa je situacija drugačna.

Namestitev v 5 minutah

Pa ne samo to, v ponudbi smo na eni izmed spletnih strani za manj kot 100 evrov našli posebno programsko opremo, s katero popolnoma nadzirate mobilni telefon svoje žrtve – lokacijo, klice, SMS. »Namestitev ni zapletena in ne bo trajala več kot pet minut,« obljublja prodajalec. K sreči je treba ciljni telefon v roke dobiti fizično.

Največ vohunske opreme in programov pokupijo starši, delodajalci in sumničavi partnerji.

Skratka, situacija je takšna, da je ponudba tovrstnih naprav in programov skoraj neomejena; potrebna je samo iznajdljivost in že lahko na vsakem koraku spremljate in prisluškujete svojim otrokom, partnerjem, konkurenci na poslovnem področju.

Zloraba je kaznivo dejanje

Ko smo se osredinili na to, kdo komu lahko prisluškuje, je informacijska pooblaščenka Mojca Prelesnik za Dolenjski list pojasnila, da glede na določbe slovenske zakonodaje lahko poleg policije, ki za to potrebuje sodno odredbo, prisluškovanje izvajata tudi Slovenska obveščevalno-varnostna agencija (SOVA) in obveščevalno-varnostno službe (OVS) ministrstva za obrambo glede na določbe ZSOVA (Zakona o Slovenski obveščevalno-varnostni agenciji).

»Tehnično gledano, so se možnosti za prisluškovanje v zadnjem času pocenile in poenostavile, se je pa treba zavedati, da neupravičeno zvočno ali slikovno snemanje lahko predstavlja kaznivo dejanje,« je dodala.

Ker nas je zanimalo tudi to, kako je z nadzorom nad zaposlenimi, je pojasnila, da gre za zelo kompleksno problematiko, o kateri ni mogoče podati kratkega odgovora. »Zato bi poudarili predvsem, da morajo biti interni akti, ki opredeljujejo nadzor nad zaposlenimi, natančni, morajo biti transparentni, jasni zaposlenim in ne smejo določati nekaj, kar sicer prepovedujejo ustava in zakoni (npr. prisluškovanja). Vsak nadzor delodajalca mora torej biti v prvi vrsti zakonit, sorazmeren in transparenten.«

Tržni inšpektorat

Mislite, da je to samo igrača, ki jo je otrok pozabil v dnevni sobi? Mogoče. Vanjo je mogoče vgraditi tudi majhen videosnemalnik.

Jasno je torej, da je prisluškovanje zakonito samo v navedenih primerih. A glej ga, zlomka, kako to, da je oprema dostopna pravzaprav vsem? Mar ne bi bil tržni inšpektorat primeren organ, ki bi preprečeval splošno prodajo? Glavna tržna inšpektorica Andreja Grlić je pojasnila, da tržni inšpektorat nadzira skladnost tehničnih proizvodov. »S stališča tržnega inšpektorata vohunska oprema ni posebej opredeljena, zato jo je mogoče tržiti, če izpolnjuje zahteve, določene v področnih pravilnikih.«

Prisluškovanje policije odredi preiskovalni sodnik

Predstavnik policije za odnose z javnostmi za področje kriminalitete Drago Menegalija je pojasnil, da policija izvaja prikriti preiskovalni ukrep nadzora elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem ter s kontrolo in z zavarovanjem dokazov o vseh oblikah komuniciranja, ki se prenašajo v elektronskem komunikacijskem omrežju, samo ob preiskovanju hujših kaznivih dejanj (npr. zoper varnost države, ugrabitev, pridobivanje oseb, mlajših od 15 let za spolne namene, zloraba prostitucije, neupravičen promet in proizvodnja prepovedanih snovi in orožja, jemanje podkupnine itn.).

Ob tem pa je izpostavil, da morajo biti podani jasno določeni pogoji: obstajati morajo utemeljeni razlogi za sum, da je določena oseba izvršila, izvršuje ali pripravlja oz. organizira katerega izmed kaznivih dejanj, navedenega v drugem odstavku 150. člena Zakona o kazenskem postopku. »Obstajati mora tudi utemeljen sum, da se za komunikacijo v zvezi s tem kaznivim dejanjem uporablja določeno komunikacijsko sredstvo oz. računalniški sistem, pri tem pa je mogoče utemeljeno sklepati, da se z drugimi ukrepi ne bi dalo zbrati dokazov oziroma bi njihovo zbiranje lahko ogrozilo življenje in zdravje ljudi,« dodaja Menegalija.

Sicer mora ta ukrep odrediti preiskovalni sodnik na predlog državnega tožilca. Njegovo izvajanje je omejeno na največ en mesec, pri čemer se lahko podaljša, a se ne sme izvajati več kot pol leta.

»Ukrep na podlagi odredbe preiskovalnega sodnika izvršuje policija. Takoj ko prenehajo razlogi, policija prekine izvajanje, o čemer brez odlašanja pisno obvesti preiskovalnega sodnika. Preiskovalni sodnik lahko v vsakem trenutku po uradni dolžnosti, če oceni, da ni več razlogov za izvajanje ukrepa ali da se ukrep izvaja v nasprotju z njegovo odredbo, odredi, da se izvajanje ukrepa ustavi.«

Sicer mora policija ukrep izvajati tako, da čim manj posega v pravice oseb, ki niso osumljenci. »Po zaključku izvajanja ukrepa mora policija vse posnetke s poročilom predati državnemu tožilcu.«

Kaj lahko naredi posameznik, če domneva, da mu prisluškujejo? »Vsak posameznik, ki meni, da je oškodovanec kaznivega dejanja, se lahko zglasi na pristojni oz. najbližji policijski postaji, na kateri naznani kaznivo dejanje,« je pojasnil predstavnik policije in dodal, da imajo strokovnjake, ki bodo lahko odkrili vohunsko opremo.

Organi pregona nimajo veliko prijav

Policijska statistika o kaznivih dejanjih neupravičenega prisluškovanja in zvočnega snemanja ni zastrašujoča. Leta 2014 so policisti obravnavali pet tovrstnih dejanj, leto pozneje tri, leta 2016 pet, lani šest, letos pa že pet.

Erika Repovž, svetovalka za odnose z javnostmi na vrhovnem državnem tožilstvu, nam je poslala nekaj statistike, ki govori o tem, koliko sodnih postopkov je bilo na naših sodiščih zaradi neupravičenega prisluškovanja in zvočnega snemanja. Tudi v tem primeru lahko opazimo, da kazenskih postopkov zaradi zlorab ni veliko. V zadnjih petih letih je bilo vloženih šest obtožnic, izrečenih je bilo šest obsodilnih sodb, v dveh primerih so bili obtoženi oproščeni in v enem primeru se je postopek ustavil.

Dejavna SOVA

Slovenska obveščevalno-varnostna agencija (SOVA) lahko pridobiva podatke z nadzorovanjem in s snemanjem telekomunikacij, če to obliko nadzora na predlog direktorja agencije s pisno odredbo za vsak primer posebej dovoli predsednik Vrhovnega sodišča RS. To se zgodi, če je podana velika verjetnost, da obstaja nevarnost za varnost države. »V letu 2017 je bilo za izvajanje teh oblik pridobivanja podatkov skupaj izdanih 596 odredb, v letu 2018 pa doslej 312 odredb,« so za Dolenjski list sporočili iz Urada vlade za komuniciranje.

Raje molčijo

Pridemo do zaključka, da večina žrtev zlorab molči. Kajti očitno uporaba vohunske opreme narašča. Drugače si pač ni mogoče razložiti podatka o prihodkih enega od slovenskih trgovcev, ki to opremo prodaja na spletu. Leta 2014 je imel 65 tisoč evrov letnih prihodkov od prodaje, lani že 106 tisočakov, in to ob dejstvu, da podjetje nima niti enega zaposlenega.

Kdo potem nabavlja to opremo? V enem izmed intervjujev je bilo slišati, da največ starši za varstvo otrok, na žalost, pa tudi delodajalci za nadzor zaposlenih in partnerji, ki nadzirajo svoje najdražje. Se potem kdo čudi, da ni prijav?

Članek je bil objavljen v Dolenjskem listu 13. septembra 2018.

Besedilo in fotografije: Janja Ambrožič

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava