Skupaj uresničujeta plesne sanje

10.7.2019 | 20:00

Klemen in Lara skupaj plešeta šele dobro leto. (Foto: R. N)

Trebnje - Ples je zanjo svoboda telesa in duha. Daje ji možnost izražanja, sprostitev od vsakdana in je tisto nekaj, kar jo osrečuje. Tako pravi Lara Nedeljković iz Velikih Lašč, ki je sicer že od rojstva na invalidskem vozičku, pred dvema letoma pa je začela plesati v Plesnem klubu Zebra Ljubljana, ki je edini v Sloveniji, ki se ukvarja s plesom na vozičkih.

S hodečim soplesalcem Klemnom Dremljem, ki prihaja iz majhne vasice Orlaka v trebanjski občini, sta se pred kratkim udeležila državnega prvenstva v Novem mestu, na katerem sta prvič osvojila naziv državnih prvakov v kombinaciji petih latinskoameriških in petih standardnih plesov. S tem sta zaokrožila zbirko odličij v letošnjem letu, saj sta bila na februarskem prvenstvu v standardnih plesih tretja, aprila na tekmovanju v latinskoameriških plesih pa druga. »Glede na to, da skupaj pleševa šele nekaj več kot leto dni, so vsi ti dosežki za naju še toliko večji uspeh,« pravi Klemen in dodaja, da jima je to dalo še dodatno motivacijo za naprej.

24-letnik se je s plesom začel ukvarjati precej pozno; prve resne plesne korake je naredil šele pri sedemnajstih letih. »Ples me je sicer že od nekdaj zanimal. Spremljal sem Katarino Venturini in Andreja Škufco, kako sta osvajala vse te naslove. Njuno lahkotno gibanje po plesišču in vsa ta glasba me je fascinirala. Dejal sem si, da bi tudi sam plesal, a v našem koncu to ni bilo ravno priljubljeno pa tudi doma je bilo veliko dela na kmetiji,« pripoveduje. Želja se mu je uresničila v srednji šoli, ki jo je obiskoval v Ljubljani, kjer se je enkrat udeležil brezplačnih plesnih treningov. »Iz firbca je nato kar naenkrat vse skupaj postalo resno,« se spominja Klemen, ki je imel velike načrte, da se s soplesalko prebijeta med najboljše slovenske pare. A zaradi poškodbe ramena se je njegova plesna kariera končala, še preden se je pravzaprav sploh dobro začela. Pred dobrim letom mu je Larin brat Žan, s katerim sta se spoznala na plesnih tečajih, omenil, da ima sestro, ki pleše na vozičku. Ker ga je zanimalo, kako to poteka, ji je najprej pisal, nato pa se je na njeno povabilo tudi udeležil enega izmed treningov. »No in potem sva začela,« na kratko odvrne.

Tudi kakšen zatečen prst

Na začetku je potreboval nekaj časa, da se je navadil na soplesalko na vozičku. »Iskreno rečeno, nisem vedel, kako naj se gibljem in kam naj stopim. Trener Andrej Novotny mi je nato pokazal nekaj osnovnih korakov, sam pri sebi pa sem rekel, da je precej podobno kot s hodečo soplesalko.« Z vsakim treningom je napredoval, čeprav je bil nekoliko prestrašen, da je ne bo poškodoval, prizna. »Videl sem, da to ni nič posebnega. Plešeš z osebo, ki namesto nog uporablja voziček. Ko mi je to prišlo v podzavest, nama je steklo,« pravi Klemen.

Trenirata večkrat tedensko v Ljubljani, kjer Lara med tednom prebiva, saj je absolventka Fakultete za upravo, Klemen pa dela v enem izmed tamkajšnjih mikrobioloških laboratorijev. Ker izvajata različne plesne elemente, se je nekajkrat že zgodilo, da se je Lara z vozičkom prevrnila. »Pri latinskoameriških plesih izvajam različne akrobacije po zadnjih kolesih, zato ne uporabljam zadnjega varnostnega koleščka. Dostikrat se je zgodilo, da sem se zaradi lastne teže prevrnila nazaj na glavo. Plesni voziček je namreč zelo lahek in nestabilen,« o pripetljajih na treningih pove Lara, ki svojega soplesalca velikokrat tudi nehote povozi po prstih na nogah, kar zna biti precej neprijetno. »Če me z zadnjimi, večjimi kolesi povozi, še ne boli tako, s prvimi, manjšimi pa kar. Včasih imam po treningu tudi kakšen zatečen prst,« dodaja Klemen, ki raje pleše standardne, medtem ko so Lari bolj všeč latinskoameriški plesi. V svojo plesno koreografijo, ki jo pilita skupaj s trenerjem, hočeta vedno vpeljati kak nov plesni element. »Veliko gledava hodeče pare in ob tem razmišljava, kako bi bil določen položaj videti na vozičku. Pri sambi smo na primer prilagodili in uporabili neko figuro, ki je tudi pri hodečih plesalcih precej zahtevna. Sva lahko precej inovativna,« razloži Klemen.

Premagala finalista evropskega prvenstva

Letos aprila sta se prvič udeležila tudi mednarodnega tekmovanja na Nizozemskem, na katerem sta po njunih besedah prikazala zelo dobre nastope. »Takrat je bilo največ, kar sva bila zmožna,« dodajata oba v en glas. Čeprav sta imela nekaj treme, sta na plesišču neizmerno uživala, kar se je pozneje poznalo tudi na izidu. »Tekmovanje na Nizozemskem je ena največjih tekem plesa na vozičkih,« pravi Lara. Kljub hudi konkurenci sta v kategoriji world cup combi class 2 v standardnih in latinskoameriških plesih zasedla drugo mesto, v kategoriji IPC combi class 2, v kateri se zahteva, da v paru plešeta moški in ženska, pa sta bila dvakrat četrta. »V latinskoameriških plesih sva celo premagala finalista lanskoletnega evropskega prvenstva. Pred nama so bili samo pari iz Kazahstana; tako da sva bila najvišje uvrščeni evropski par,« s ponosom pove Klemen. Lara je nastopila tudi posamično, v kategoriji IPC single women class 2 je bila od osemnajstih tekmovalk deseta, v kategoriji world cup pa druga.

Brez plesa ne gre več

Lara, ki bo letos dopolnila 24 let, je na vozičku že od rojstva, saj se je rodila z okvaro hrbtenjače. Ko je hodila na Univerzitetni rehabilitacijski inštitut Soča, se je seznanila s tem, da obstaja ples na vozičku. Delovne terapevtke so jo nagovarjale, da naj poskusi, vendar se je tega vedno otepala. »Na faksu pa mi je moja cimra, ki je prav tako na vozičku, predlagala, da pridem k njim na trening plesa. To ni zame, je bil moj prvi odziv, a po njenem vztrajnem prepričevanju sem jih enkrat res šla pogledat. Januarja lani sem redno začela trenirati in danes si brez tega ne predstavljam več živeti.«

Zdaj si bosta zaradi počitnic vzela nekaj tednov premora, avgusta pa se bosta spet začela intenzivno pripravljati na nadaljnje nastope. Jeseni se nameravata udeležiti tekmovanja v Sankt Peterburgu, kjer osvojene točke štejejo dvojno. Športna zveza invalidov sicer krije del stroškov nastopov v tujini, a še vedno morata veliko prispevati tudi sama. Zato iščeta donatorje in pokrovitelje, ki bi jima finančno pomagali. V njunem plesnem koledarju je oktobra podčrtan nastop na Poljskem, kar bo odličen test pred decembrskim svetovnim prvenstvom v Nemčiji, kamor sta že uvrščena. To bo vrhunec letošnjega leta in že zdaj se tega zelo veselita.

Ples na invalidskih vozičkih pri nas še ni tako razširjen in prepoznan. A kot dokazujeta Klemen in Lara, sanje o vrhunskem plesu niso omejene samo na življenje brez vozička. »Ples mi je dal še večjo samozavest, tudi z zdravstvenega vidika se je moja drža izboljšala, več imam energije in volje za življenje, konec koncev pa sem videla že precej tujih krajev,« pravi Lara, ki vsem, ki so tako kot ona na invalidskem vozičku, na srce polaga, da ne obupajo, ampak naj sledijo svojim sanjam. Življenje ponuja marsikaj, le upati si je treba.

Članek je bil objavljen 4. julija, v 27. številki Dolenjskega lista.

R. N.

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava