dolenjska

Večina jih pride zgolj izliti svoj gnev

1.12.2019 | 16:30 | Boris Blaić

Zlata Rebolj (Foto: B. B.)

Novo mesto - Letos mineva deset let, odkar je vlada imenovala prve zastopnike pacientovih pravic. Na Dolenjskem je to funkcijo med letoma 2009 in 2014 opravljal Robert Sotler, letos pa je svoj drugi petletni mandat začela Zlata Rebolj.

Ta ugotavlja, da so težave, s katerimi se pacienti obračajo nanjo, največkrat posledica slabe komunikacije v zvezi z naročanjem, čakalnimi dobami ali čim tretjim, iz teh kratkih stikov pa potem nastajajo druge kršitve, zaradi katerih pacient na koncu ni primerno, kakovostno in varno obravnavan.

Številne kršitve so povezane z možnostjo dostopa do zdravstvenih storitev, začne pa se že pri izbiri osebnega zdravnika ali zobozdravnika, opozarja Reboljeva. »Zakon o pacientovih pravicah pravi, da si vsak lahko izbere kateregakoli zdravnika, kar pa v praksi ne drži, saj nas ti gladko zavrnejo. V Nemčiji, denimo, pacienti sploh nimajo izbranega osebnega zdravnika. Ko ga potrebujejo, lahko obiščejo kateregakoli, pomembno je le to, da ima zdravnik sklenjeno pogodbo s pacientovo zavarovalnico,« pravi Reboljeva, ki opozarja tudi na primere, ko družinski zdravniki zaradi časovne stiske paciente napotijo kar na urgenco, pri čemer so ti izpostavljeni tveganju, da jim zato, ker ne gre za ogrožujoče stanje, storitev na urgenci zaračunajo.

V smislu dostopnosti do zdravstvenih storitev so pacientove pravice kršene tudi vsem, ki nerazumno dolgo čakajo na specialistične preglede in operacije, pri čemer Reboljeva opozarja na povsem konkretne pomanjkljivosti, značilne za našo regijo. »Na Dolenjskem, v Posavju in Beli krajini v popoldanskem in nočnem času ter ob vikendih nimamo dostopa do okulista, kmalu pa bo to veljalo tudi za otorinolaringologa. Vse v imenu varčevanja. Dežurni zdravnik pacienta v nujnih primerih pošlje na kliniko v Ljubljano, a kakšna je enakopravnost pri dostopu do zdravstvene storitve za nekoga, ki je iz Novega mesta ali Črnomlja, v primerjavi z nekom, ki je iz Ljubljane?«

Reboljeva je prepričana, da bi se lahko veliko takih težav rešilo z boljšim razporejanjem delovnega časa zdravnikov. »Prav nenavadno se mi zdi, da je ob nekaterih urah v bolnišnici vse polno zdravstvenega osebja, ob drugih pa ga kar naenkrat zmanjka. Ima pa veliko zdravnikov v popoldanskih urah čas za zasebne ambulante ali dežuranje v drugih zdravstvenih zavodih. Nikoli mi ni bilo jasno, kako lahko nekdo ob treh nastopi dežurstvo v Mariboru, ko pa ima do treh službo v Novem mestu!«

Tudi pri novostih, ki bi morale iti v prid pacientu, lahko nastanejo težave. »E-naročanje je do starejših ljudi, ki nimajo ne računalnika, ne interneta, ne potrebnega znanja za tako opravilo, izjemno neprijazno. Načrtovalci sistema odgovornost v takih primerih dejansko prelagajo na svojce, kar pa je nedopustno, sploh ker je veliko starih ljudi povsem samih. Alternativna pot je naročanje po telefonu, a vsi vemo, kako težko je priklicati koga na telefon. Pravilnik sicer določa, da bi morali zdravstveni delavci neodgovorjene klice vrniti, žal pa opažamo, da v praksi ni tako. Starejšim pacientom tako za naročanje pogosto ostane le ena možnost – pot pod noge in osebno urejanje zadev.«

V zadnjem času zastopnica pacientovih pravic dobiva tudi pritožbe glede higienizacije pacientov v bolnišnici. »Pacienti oz. njihovi svojci tožijo, da ni dovolj dobro poskrbljeno za nego pacientov. Razlog za to bi lahko bil v premajhnem številu kadra, do mene pa prihajajo tudi informacije, da si strokovno dober kader v zdravstveni negi vse pogosteje poišče službo zunaj zdravstva, kjer je delo manj zahtevno in bolje plačano,« opozarja Reboljeva.

Med pritožbami, s katerimi se srečuje, so tudi tiste o zlorabi osebnih podatkov. Da se to v resnici dogaja, kaže nedavni primer nekdanje ministrice za zdravje, pri kateri so v kratkem času zaznali več tisoč elektronskih vpogledov v njeno medicinsko dokumentacijo. »Očitno je, da ima dostop do teh podatkov precej več zaposlenih, kot bi jih smelo imeti. Trdno sem prepričana, da zdravniki zaradi domnevne preobremenjenosti svoje personalne kartice dajejo v uporabo tudi zaposlenim v zdravstveni negi in administratorjem, ki potem lahko dostopajo do podatkov, do katerih sicer ne bi smeli. In potem se dogaja, da paciente o stvareh, za kateri si mislijo, da nikoli ne bodo prišle ven, sprašujejo sosedje. Kje so izvedeli za to? Spoštovanje osebnih podatkov in zasebnosti je velika naloga izvajalcev zdravstvenih storitev, ki bi morali o tem bolje podučiti svoje zaposleni in jih, če ne gre drugače, tudi kaznovati.«

V ta sklop kršitev pacientovih pravic sodijo tudi pritožbe o zagotavljanju zasebnosti pri pregledih, izvajanju zdravstvene nege in podajanju informacij. »Navdušena sem nad dejstvom, da imajo na novi intenzivni terapiji novomeške bolnišnice tudi poseben prostor za podajanje informacij svojcem. Upam le, da ga bodo tudi uporabljali,« se nasmehne Reboljeva in pri tem opozori še na prakso Splošne bolnišnice Novo mesto, kjer za paciente, ki so predvideni za operacije, pripravljajo skupinska predavanja o anesteziji. »To se mi zdi nedopustno. Zakon o pacientovih pravicah pravi, da mora zdravnik pojasnila pacientu podati individualno in na njemu razumljiv način. Na skupinskih predavanjih se številni pacienti počutijo zelo nelagodno, saj na ta način vsi vedo, da bo imel nekdo operacijo, da bo mera polna, pa se dogaja tudi to, da zdravnik vpričo drugih sprašuje, kakšno operacijo bo kdo imel, katera zdravila jemlje in podobno.«

Skratka, dela za zastopnike pacientovih pravic še lep čas ne bo zmanjkalo, še posebno ker so pacienti o svojih pravicah vse bolj ozaveščeni. »Število pritožb raste iz leta v leto, res pa je, da se večina ljudi zadovolji že s tem, da opišejo svojo neprijetno izkušnjo in na ta način izlijejo nakopičen gnev. V tem smislu smo zastopniki pacientovih pravic v resnici nekakšen filter, ki preprečuje, da bi do izvajalcev zdravstvenih storitev prišlo več pritožb. Na svoj način smo prvi branik njihovih napak, se mi pa vsekakor zdi pomembno, da nam ljudje povedo o svojih težavah, saj lahko na ta način rešimo tudi kako sistemsko težavo,« poudarja Zlata Rebolj.

‹ nazaj