Lukenjska jama kot arheološko najdišče

20.6.2020 | 13:30

  Arheološki pregled tal v Kostnici (2020).

Spodmol Lukenjske jame z globoko arheološko sondo pred njim.

Poglobljeno dno spodmola z dobro vidnim izvirnim nivojem nasutja na steni. Zgoraj desno je železen okvir, skozi katerega vstopimo v Kostnico.

Stalagmit, pod katerim se zrcalijo človeške in živalske kosti, stare najmanj 2500 let.

Kolčna glavica, ki je bila prekrita s sigovimi plastmi.

Lep primerek poznobronaste keramike.

Načrt Lukenjske jame

Lukenjska jama leži na koncu dober kilometer dolge zatrepne doline nasproti izvira Prečne, ki predstavlja tretji izvir ponikovalnice Temenice. Vodoravna jama ima dva vhoda, ki sta eden od drugega oddaljena le 20 m. Spodnji oziroma glavni rov v jamski prostor je ob večjem deževju poplavljen, voda pa se skozi ožji vhod na prosto vali v bližnjo strugo Temenice. Zahodno od njega in okoli 5 metrov višje je spodmol, ki je s stranskim rovom povezan s spodnjim rovom. Naravoslovec Ferdinand Seidl je leta 1919 v zgornjem delu jame našel človeške kosti. Leta 1938 so v gruščnatih tleh našli sledove lesnega oglja, spet drobce človeških kosti in glinasto posodo iz rimskega časa. Na območju spodmola pred zgornjo jamo je v letih 1975–1976 in 1980–1982 izkopaval arheolog dr. Franc Osole.

Odkril je mlajšepaleolitsko postojanko, ki jo je na podlagi odkrite favne, flore, artefaktov in radiokarbonske analize oglja iz kurišč datiral v obdobje epigravettiena (okoli 10.500 pr. n. št.). V zgornji, holocenski plasti pa so arheologi našli predmete iz različnih časovnih obdobij. Lukenjska jama je bila tako dokazano obljudena v mlajšem paleolitiku, neolitiku, bronasti dobi, železni dobi, rimski dobi in tudi v srednjem veku. Povzetek arheoloških raziskav je objavil tudi v Dolenjskem krasu, 1982. Najdbe hrani Dolenjski muzej Novo mesto, del njih je na ogled na njihovi stalni arheološki razstavi.

V severnem delu spodmola se v steni skozi ozek prehod odpira manjša dvorana. Vhod vanjo je težje dostopen, saj leži okrog 3 m višje od današnjih tal. Jamarji smo dvoranico poimenovali Kostnica, ker so prav v njej odkrili večje število človeških in živalskih kosti. Večina njih je bila močno zasigana in sprijeta skupaj. Leta 1980 so med Osoletovimi izkopavanji vzeli tri vzorce sige, ki so prekrivali kosti. Z analizo C14 so jih na Inštitutu Ruđerja Boškovića v Zagrebu radiokarbonsko datirali. Rezultati so pokazali, da je siga nad kostmi stara največ 2600 let, kar pomeni, da kosti pod njo pripadajo obdobju starejše železne dobe. Prisotnost in količino kosti v stranskem jamskem rovu si razlagamo na način, da je bil ta jamski prostor v halštatskem obdobju kraj večnega počitka. Sistematične arheološke raziskave v Kostnici še niso bile opravljene. Septembra 1980 smo jamarji našega kluba v želji, da bi preprečili nepooblaščeno odnašanje arheološkega materiala, vhod v Kostnico zaščitili z železno rešetko. Ta je bila v 90-tih letih prejšnjega stoletja uničena, danes si je pri vstopu v dvoranico treba pomagati z lestvijo.

Leta 2004 sta dr. Phil Mason iz Zavoda za varstvo kulturne dediščine, OE Novo mesto (ZVKDS) in Andrej Hudoklin iz Zavoda RS za varstvo narave, OE Novo mesto, v Kostnici opravila monitoring in površinsko pobrala nekaj odlomkov kosti ter dva odlomka prazgodovinske keramike.

Med klubsko inventuro 2019 smo (ponovno) ugotovili, da nam na policah prostor zavzemata dva zajetna stalagmita, ki sta bila prvotno v enem kosu. To sta kapnika, ki ju je takratni predsednik Jamarskega kluba Novo mesto Lojze Medle med arheološkimi izkopavanji 1980-1982 pobral v Kostnici. Na spodnji strani imata sprijete človeške in živalske kosti ter redke odlomke keramike. V osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja sta bila razstavljena v nekdanji jamarski klubski vitrini na Rozmanovi ulici v Novem mestu, nato pa smo ju shranili na sedežu kluba. Jamarski klub je nedavno ti dve najdbi po štirih desetletjih predal pristojnemu ZVKDS, OE Novo mesto. Med pripravami na prenos gradiva je svoje dodal še Borivoj Ladišić, ki je iz Kostnice takrat pobral nekaj kosti, mestoma na debelo obložene z jamsko sigo ter nekaj odlomkov keramike različnih debelin in velikosti. Tudi Borivoj je z izjavo arheološko gradivo predal ZVKDS.

Dejavnosti okoli prenosa najdb na pristojni zavod se bile povod, da so konec januarja konservatorji ZVKDS (Tina Britovšek, Marko Pršina, Katarina Udovč in dr. Philip Mason) v Lukenjski jami opravili monitoring spodmola in Kostnice. Na območju spodmola so na površini pobrali nekaj odlomkov prazgodovinske keramike in kosti. V sedaj nezaščiteni Kostnici pa so površinsko pobrali nekaj odlomkov močno zasiganih kosti in novodobnih odlomkov stekla ter plastike. Večina kosti v dvoranici pa je tako močno zasiganih, da jih je brez poškodb skorajda nemogoče odluščiti od podlage. Pobrane kosti je pregledal dr. Borut Toškan iz ZRC SAZU in potrdil, da pripadajo tako živalim, kot tudi človeku.

Na ZVKDS, OE Novo mesto so vse zbrane najdbe iz let 1980, 2004 in 2020 zbrali, označili ter dokumentirali. Junija 2020 so jih predali Dolenjskemu muzeju Novo mesto, ki je krajevno pristojen za trajno hrambo arheološkega gradiva.

Besedilo in fotografije: Marko Pršina, Jamarski klub Novo mesto

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava