V treh mesecih niti evra zaslužka

3.7.2020 | 19:10

Miran Štukelj s svojim avtobusom, ki je že predolgo le parkiran pred hišo.

Novo mesto - Veliko krizo zaradi epidemije koronavirusne bolezni občutijo tudi naši šoferji, zlasti v turistični branži. »Prvi smo morali nehati s prevozi, zadnji bomo spet lahko začeli, skratka prevozniki turističnih avtobusov smo najbolj prizadeti,« pove Miran Štukelj, direktor družinskega podjetja Minotour, prevozno, turističnega in trgovskega podjetja Novo mesto d.o.o.

Štukelj je tudi predsednik sekcije za promet pri Območni obrtno-podjetniški zbornici Novo mesto, zato problematiko šoferjev - tako avtobusnih kot prevoznikov v gradbeništvu, špediciji, itd. - dobro pozna. A najhuje je s tistimi, ki vozijo le turiste, saj se je tu delo čisto ustavilo. Sam sodi mednje.

Miran Štukelj s hčerko Petro, ki je zaposlena v družinskem podjetju.

»Zadnjo vožnjo sem imel 7. marca v Kranjsko Goro, od takrat je avtobus vseskozi parkiran pred hišo. Doživel sem že razne krize, bili so tudi nevarni virusi, pa krize ob osamosvojitveni vojni, ob gospodarski krizi 2008, ko se je poznal močan upad dela, a tako kot sedaj ni bilo nikoli,« pripoveduje naš sogovornik in doda, da kaj takega ni pričakoval. »Mislil sem, da bo karantena trajala dva tedna ali kaj več, ne pa tri mesece. V tem čas nisem zaslužil niti evra. A tudi za naprej ne kaže kaj bolje, letošnja turistična sezona je zaključena, kar se tiče prevozov v turizmu,« je prepričan, pritrdi pa mu tudi hčerka Petra, ki je že drugo leto zaposlena v njihovem družinskem podjetju in se ukvarja s komercialo v turizmu, je lokalna vodička in vodi trženje Turizem v zidanicah.

Kriza po "mrtvi" sezoni

Situacija je še hujša, ker je ta kriza prišla po »mrtvi« zimski sezoni. Spomladi in poleti prevozniki turističnih avtobusov očitno ne bodo zaslužili nič, jeseni se bojijo, da zaradi kakega drugega vala epidemije še ne bo dela, nato pa se bo spet pričela nova »mrtva« sezona. »Prihranki bodo potrošeni, pomoči države najbrž ne bo več, kredite bo treba odplačevati, res bo problem preživetja,« odkrito pove Štukelj, ki je vso delovno dobo šofer avtobusa.

To ni nič čudnega, saj je kamion vozil že njegov oče in Miran mu je večkrat pomagal in ga spremljal na vožnjah ter se učil. Tako je že zelo zgodaj vrtel volan tovornjaka, pri 21. letih pa opravil izpit za avtobus. Prve kilometre je naredil z avtobusom Zveze združenj šoferjev in avtomehanikov Slovenije, potem si je v Novem mestu kupil fotokopirnico, a tam ni zdržal dolgo. Pogrešal je razgibano šofersko delo, stik z ljudmi, zato se je spet vrnil in začel na svoje. V času osamosvojitve je ob upokojitvi Cirila Zajca kupil njegovo firmo Monitour in avtobus ter postal samostojen. Takrat je bilo njegovo podjetje eno prvih d.o.o., saj samostojni podjetniki niso mogli voziti v Nemčijo, ki je bila takrat ena donosnejših destinacij.

Prevozil je večino evropskih držav in s svojim avtobusom - najprej ga je imel za 37 oseb, nato za 50 - marsikam popeljal številne izletnike. V svojem poklicu, ki je nedvomno način življenja, saj nima ustaljenega delovnika, prilagoditi pa se mu mora tudi družina, je užival. Čeprav brez odgovornosti, preudarnosti in vztrajnosti ne gre. Do upokojitve ima še šest let, »a ta morda bodo ta najtežja,« razmišlja Miran, ki pove, da mu bo za tri mesece država plačala minimalno neto plačo (torej 80 odstotkov redne) in prispevke za socialno in zdravstveno zavarovanje, ne pa dohodnine.

Denar prihaja z zamudo

A kaj, ko denar prihaja z zamudo. Do srede prejšnjega tedna je dobil plačo šele za drugo polovico marca, ta mesec pa za april. »Tako moraš stroške, ki jih kljub nedelu vseeno imaš (obresti od kredita, telefon, takse, zavarovanja vozil…) nekako pokriti vnaprej. A upad na turističnem prevozništvu je res 100-odstoten. Zaradi uredbe države, ki nam ne dovoli delati, avtobusni turistični prevozi stojijo. Povem vam, da komaj mirimo ljudi iz naše branže, da ne gredo na ceste, saj se zavedamo, da gres res za skrajen ukrep, ki si ga ne želimo,« pripoveduje predsednik sekcije za promet pri novomeški OOZ, ki pove še, da je bolje za tiste šoferje, ki nudijo linijski promet, dobili so tudi subvencije države, oni pa ne, kljub obljubam…

Zaseden le 40-odstotno

Zaradi omejitev v avtobusih zaradi koronavirusa, ki jih je veliko, je težko. Če se drži vseh pravil, potem je njegov avtobus s 50 sedeži lahko zaseden le 40-odstotno, kar pomeni okrog 17 ljudi. To pa seveda ne gre.

»Cena za izletnika bo posledično dvakrat višja, pri čemer je treba vedeti, da vozim na izlete in ekskurzije razna upokojenska in druga društva, šolarje, kar pomeni, da gre za nizkocenovne poti. Sicer pa zdaj sploh ni povpraševanja, saj so ljudje prestrašeni, ne upajo si potovati, bojijo se drugega vala epidemije. Tudi tujcev ne bo še lep čas in resnično je brezizhodno,« pravi Štukelj, ki je že tri desetletja šofer. Že 15 let ponuja tudi kombi do 9 oseb za izlete manjših skupin, s šoferjem ali brez, pogosto so se zanj odločali tujci, a tudi ta že lep čas stoji pred hišo.

Žal avtobusnim prevozom v turizmu ne pomagajo niti turistični boni, »izvzeti smo iz pomoči države, ki pomaga turizmu. Najtežje je, ker si sam in nemočen, nimaš kaj storiti, čeprav vseskozi razmišljamo, kaj bi še lahko počeli, da bi omilili to krizo, kajti jasno je, da na dolgi rok takega prevoza, kot je bil, ne bo več,« pove hči Petra.

Zastoji na mejah

V Sekciji za promet pri Območni obrtno-podjetniški zbornici Novo mesto, ki šteje 88 članov, ki opravljajo prevoze blaga in oseb, ter upravljalci gradbene mehanizacije, si prizadevajo za reševanje svojih težav preko OZS.

Kot pove Štukelj, predsednik dolenjske sekcije za promet, se s posledicami koronakrize srečujejo tudi prevozniki v gradbeništvu. Dela je vse manj, a največji problem so cene. Ker je investicij manj, so cene na trgu zelo padle. Že dolgo pa se vlečejo tudi težave zaradi evropske uredbe trajanja vožnje, ki je enaka za vse prevoznike, tudi iz gradbeništva.

Vozniki v špediciji, ki vozijo robo v tujino, imajo zaradi epidemije okrog 20 odstotkov manj dela. Velik problem jim predstavljajo dolgotrajni zastoji na državnih mejah zaradi kontrol, ki trajajo tudi po šest do sedem ur. »Namesto da bi bil šofer že v Salzburgu, je še na Karavankah. Pot se zato res zavleče,« pripoveduje Štukelj, ki tudi iz svoje 30-letne prakse poklicnega šoferja opaža, da je vse več inšpekcijskih nadzorov in policijskih kontrol na cestah.

»V 25 letih me ni obiskal inšpektor, lani in predlani pa štirikrat v letu. Treba se je res držati pravil, ker so kazni visoke,« pravi Štukelj, ki pove tudi, da se njihova sekcija enkrat letno sestane z novomeško policijo, kjer predebatirajo aktualno problematiko.

Šoferji kot stalnico med problemi izpostavljajo drage cestnine, zlasti pri nas. Visoke morajo plačevati zlasti gradbeni stroji. »A zaradi omejitev obremenitev so šoferji prisiljeni uporabljati avtoceste,« pove Miran Štukelj, ki kljub vsem težavam upa, da se situacija za vse čim prej spremeni. Da bo tudi sam spet lahko sedel v svoj avtobus Minitour in potnike popeljal na izlet v kake lepe kraje.

Članek je bil objavljen v 25. številki Dolenjskega lista 18. junija 2020.

Besedilo in foto: Lidija Markelj

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava