kočevsko-ribniško

Prva zmaga za Andreja: prvi koraki po štirih mesecih ležanja v lastnih iztrebkih

7.3.2024 | 13:30 | Nataša Markovič, Barbara Pance

Andrej s prijateljem in obrtnikom Romanom Vučkom, ki mu je uredil sobico. (Foto: osebni arhiv)

Kočevec Andrej se po štirimesečni agoniji, ko je bil nemočen priklenjen na posteljo, ob pomoči fizioterapevtke, ki mu jo je plačala soseda Slavica, že lahko postavi na noge in samostojno naredi nekaj korakov po stanovanju.

Ob najinem vstopu v skromno sobico je Andrej, kot bi komaj čakal, da pokaže svoj napredek, odvrgel odejo in noge položil na tla. S sijočim obrazom, ponosen na svojo osebno zmago, je hlastno pograbil hoduljo in previdno vstal. Za sekundo ali dve je postal na še majavih nogah, čeprav se že kažejo mišice na mečih, potem pa suvereno prestavil najprej eno in nato še drugo nogo. Čez trenutek je že premeril dolžino med posteljo in steno, se izurjeno obrnil na peti in premeril še razdaljo do druge stene. Andrej je shodil! Kot bi se znova rodil, povsem je prerojen.

Potem ko so mu dvakrat na noge pomagale najprej delovne terapevtke iz kočevskega zdravstvenega doma, potem pa še fizioterapevtke, za katere je poskrbela srčna soseda Slavica Ahmetović Šolaja, eno je pripeljala kar s hrvaške Reke, je kljub bolečinam v členkih nepopustljivo vztrajal! Redno telovadbo je imel vsak dan. Ker soseda želi, da bi Andrej lahko sam prišel po stopnicah v pritličje in se pri njej oglasil na kavi, mu je kljub skromni pokojnini 600 evrov omogočila redne terapije s fizioterapevtko. Za obiske je odštela že 300 evrov, a le skromno zamahne: »Želim si samo, da bi spet hodil. Dokler ne bo hodil, bom zraven njega.«

»Brez Slavi mi ne bi uspelo. Ni šans!«

To si iz vsega srca želi tudi Andrej. Z vsakim dnem je močnejši v nogah. »A moram še trdo delati,« se zaveda, da ga čaka še veliko truda. »Brez Slavi,« se obrne k svoji zvesti prijateljici, »mi ne bi uspelo. Ni šans!« In res je Andrejev podvig tudi njena osebna zmaga.

Andrej je na nogah! (Foto: Preiskovalno.si)

Če je doslej nad Andrejevimi poskusi redno bedela, za vsak primer, če bi mu kaj spodneslo tla pod nogami, zdaj večkrat čez dan vstaja tudi sam. Minule dni je celo naneslo, da jo je po hodniku mahnil do stranišča, kar si šteje za poseben dosežek. In res, njegov trud je vreden medalje. Po štirih mesecih nepretrganega ležanja v neudobni postelji in lastnih iztrebkih, ko so nanj pozabili tako rekoč vsi pristojni za pomoč šibkejšim in onemoglim na domu, z izjemo srčne Slavice, je Andrej danes urejen, lepo počesan in obrit, pa v povsem novih oblačilih. Preobražen je nadvse prijeten na oko. Ko se pošalimo, da mu je treba zdaj samo še poiskati ženo, pa kar malce sramežljivo zleze vase in se pritajeno nasmeji.

Andrej nedvomno udejanja misel angleškega pregovora: kjer je volja, tam je pot. Ima neusahljivo voljo, preveva ga optimizem, kljub ležanju ni obupal, ni klonil, čeprav so ga tisti, ki bi mu morali že po dolžnosti pomagati, pustili životariti in ležati med izločki – denimo center za socialno delo in koncesionar za pomoč in nego na domu Jutro, ki mu je celo zavrnil nego, o čemer smo dobili potrditev tudi pri tamkajšnjih zaposlenih. A zdaj se je vse obrnilo tudi v zavodu Jutro. Andrej prejema nego in ni več zapostavljen.

Andreju fizioterapija ne pripada, razen če jo plača sam

In kakšno je zdravstveno stanje Kočevca danes? Po napotnicah za preglede, ki so mu jih napisali v ZD Kočevje, je Andrejevo stanje obetavno, nima hujših poškodb, zaradi katerih bi ostal priklenjen na posteljo. A potreboval bi še več fizioterapij, da bi napredek pospešili.

Zakaj Andrej nima celovite fizioterapevtske oskrbe zdravstvenega doma, smo preverili pri direktorju Emirju Kuduzoviću. Ta je bil ob novici, da Andrej že dela prve korake, navdušen. Pojasnil nam je, da so Andreja dvakrat obiskale delovne terapevtke in mu pokazale vaje »v okviru njihovih pooblastil, to je pravilno usedanje, prehod iz postelje v toaletni del, obuvanje, slačenje in ostalo. Kar se tiče fizioterapije, da bi ga terapevtka masirala na domu, pa v našem zdravstvenem domu nimamo programa, zato terapij fizioterapije ne smemo izvajati na domu. Ga je pa zdravnica zato poslala na Sočo,« je povedal direktor Kuduzović in poudaril, da bi moral na fizioterapijo prihajati v zdravstveno ustanovo.

Prebeljena soba z novim oknom in umivalnikom, sveže je položen laminat. (Foto: osebni arhiv)

S tem je osvetlil še eno večjih zdravstvenih problematik širom Slovenije: da so težko pokretni ali povsem negibni ljudje obsojeni zgolj na samoplačniško fizioterapijo, če so seveda zmožni plačevanja teh nujno potrebnih storitev. Andrej ima srečo, da ima ob sebi, kot pravi sam, angela varuha v podobi sosede Slavice, sicer bi še danes negibno ležal v postelji, z vsakim dnem pa bi upanje, da bi še kdaj shodil, ugašalo.

Direktor Kuduzović se bo sicer pogovoril z Andrejevo zdravnico, ali bi bila zanj potrebna še kakšna dodatna terapija na Soči in fizioterapija v kočevskem zdravstvenem domu, ko se bo uspel sam spustiti po stopnicah in priti do ambulante. Če mu bodo napotnico izdali takoj, bo zaradi dolgih čakalnih dob na terapijo čakal še najmanj tri mesece, a prav toliko časa si je zadal Andrej, da bo samostojno zakorakal v svet.

Hiša nujno potrebuje novo streho, saj Andreju teče na glavo

Po razkritju portala preiskovalno.si, v kakšni bedi in zdravstvenem stanju sva v Kočevju našli onemoglega Andreja, so se odzvali tudi dobrotniki. Ne samo tisti, ki so z lastnim delom in materialnim vložkom poskrbeli za človeka dostojne minimalne bivanjske pogoje, odzvali so se tudi na njegovo finančno stisko. Ker ni bil zmožen dela, prejema le socialno podporo v znesku 460 evrov, vendar mu takoj trgajo za enkratni dnevni obrok 250 evrov na mesec, preostalo gre za plačilo položnic. Pri čemer mu zmanjka 60 evrov! Denarja za zajtrk in večerjo pa ni!

Doslej je dvakrat prejel izredno socialno pomoč, z marcem pa ne več. Kje je zdaj CSD, ki je po besedah direktorice za Andreja storil vse?! Dejstvo je, da mu na koncu meseca ne bo ostalo niti za osnovno preživetje. Kar mu zmanjka, mu že zdaj primakneta Slavica in njen mož. Nenad Ahmetović pomaga tudi z deli v novi sobici, ureja jo vsak dan po svoji službi. Z Andrejem tudi telovadi in mu dela družbo.

Kočevec Andrej je bil štiri mesece nemočen priklenjen na posteljo. (Foto: Preiskovalno.si)

Sočutje do Andreja so pokazali tudi anonimni donatorji. Zanj se je na računu kočevskega Rdečega križa do zdaj zbralo 6000 evrov, od tega je 2000 evrov namenil RKS, 4000 evrov pa Radio 1. Za opremo Andrejevega stanovanja pa so že, kot nam je pojasnila sekretarka Alenka Bunderla, porabili 2128,75 evra. 

Tole pa je natančen popis porabe za najnujnejšo opremo: 179,72 evra za lijak in material za montažo, 136,26 evra za pipo in bojler, 222,98 evra za stranišče, splakovalnik in material za montažo, 127,48 evra za pripomočke za priključitev vode v stranišču, 400,16 evra za material ob popravilu sten in beljenje ter 1062,15 evra za menjavo treh oken.

Rdeči križ je, nadaljuje sekretarka, zaposlenim v Zavodu Jutro, za pomoč in nego na domu, priskrbel higienske pripomočke, kot so milo, zobna pasta, prašek, potrebščine za britje, toaletni papir, brisače ... Pohvalili so tudi skrb sosede Slavice, ki na Rdeči križ redno prihaja po donacije viškov hrane, da lahko Andreju pripravi tudi zajtrk in večerjo.

Sredstva Radia 1 bi RKS želel nameniti za ureditev kopalnice in nakup drugih potrebščin, kot je nova postelja, vendar bi bilo bolj smiselno, da bi uredili streho, saj Andreju v primeru deževnega vremena dobesedno kaplja na glavo. Vsak od petih lastnikov stanovanj v stari in razpadajoči hiši bi sicer za streho moral prispevati 8000 evrov, a se po naših informacijah s tem vsi strinjajo, sicer lahko samo čakajo, kdaj se jim bo streha udrla na glavo.

Tudi kočevski podžupan Andrej Mladenović je, kot nam je povedal, spodbudil RKS, naj se o nadaljnji porabi zbranih donacij pogovorijo z Andrejem in določijo prioritete glede na njegove potrebe. »Andrej mora sam povedati, kam naj gre denar,« pravi podžupan, ki sicer pohvali tudi dobrosrčnost lokalnih podjetnikov, ki so pripravljeni ponuditi svoje storitve brezplačno, darovati material za stanovanje ali pa ga računati po polovični ceni.

Vse zasluge pri iskanju in pridobitvi obrtnikov gredo sicer sosedi Slavici, ki Andreja ne spusti z oči, ga spodbuja pri vsakodnevni telovadbi, pazi nanj, kadar vstaja, da ne bi zgrmel po tleh, mu pere in suši perilo, pospravlja in ga oskrbuje z živili. Tako je našla mojstre, ki mu bodo po tleh brezplačno položili laminat, omogočili menjavo oken po polovični ceni, priskrbela mu je tudi pralni stroj in hladilnik. Poskrbela pa je tudi za njegova nova oblačila, tako rekoč ga je oblekla od glave do peta, saj so mu stara pri čiščenju stanovanja po pomoti zavrgli.

Andrej, ki se vsako jutro zbudi z nasmehom in mislijo, da ni več ujetnik svoje postelje, že zarana začne razgibavati okorele okončine. Vsak dan so gibi mehkejši in manj togi. Potem hodi. Centimeter za centimetrom dlje. Vse dokler mu ne bo uspelo ven, na zrak, kjer bo zadihal s polnimi pljuči in se peš podal po kočevskih poljanah. Andrej sledi misli legendarnega Nejca Zaplotnika: »Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.« In Andrejev cilj je jasen, potrjuje ga iz dneva v dan, ko se trudi s samostojnimi koraki. Za zdaj še po stanovanju, vmes pa ogleduje sobice, ki bodo ob pomoči dobrotnikov dobile lepšo in predvsem bolj zdravo podobo. Trdno je odločen, da mu bo uspelo. Na noge se je že postavil, nov cilj je vrnitev v življenje.

‹ nazaj