kultura

Vse dobre stvari so tri

4.4.2024 | 19:30 | I. V.

Novo mesto - Vse dobre stvari so tri, če gre za trilogijo, pa morajo biti tri. Ko je Maja Gal Štromar pred desetletjem pri Delu izdala roman 7 kg do sreče, ni vedela, da se bo njena junakinja Mara Vodopivec, takrat štiridesetletnica, v desetih letih postarala za dvajset let in bo njen roman dobil dve nadaljevanji, da bo to trilogija. Zdaj ve.

Maja Gal Štromar v pogovoru s Carmen L. Oven (Foto: I. Vidmar)

Tretji del trilogije 7 kg do sreče je Maja Gal Štromar v družbi vedno izjemno pripravljene voditeljice literarnih večerov Carmen L. Oven predstavila sinoči v svojem rojstnem mestu, v Novem mestu, v Knjižnici Mirana Jarca. Mara Vodopivec ni Maja Gal Štromar, trdi avtorica romana 7 kg do sreče in kot dokaz prebere odlomek, v katerem Mara na literarnem večeru vidi, kako Maja Gal Štromar nesramni in slabo pripravljeni voditeljici v obraz pljusne poln kozarec vode. Tokrat tega ni naredila.

Potem ko se je v prvem delu trilogije 7 kg do sreče igralka Mara borila s kilogrami, zaradi katerih se je njena igralska kariera sesuvala in zaradi katerih so njeno mesto tako na odrskih deskah in pred kamero kot tudi v postelji ljubimca, nesojenega moža, zasedale mlajše konkurentke, je njena igralska kariera v tretjem delu že stvar preteklosti, nadomeščajo pa jo druge stvari, ki se jih večina začne s predpono psevdo - psevdovnuk, na primer. In ona je psevdobabi in psevdomarsikaj. V prvem delu lahkotno in igrivo duhovito branje v tretjem delu nadomestijo težje teme, ko se vsi sprašujejo, kdo je čigav oče in kdo je komu psevdooče.

Knjigo je Maja Gal Štromar posvetila svoji pokojni dragi tašči Evi, novomeški gimnazijski profesorici pa tudi igralki in režiserki, ki ima z njo skupno tudi odraščanje brez očeta, kar je značilnost tudi nekaterih oseb v romanu, ki ga avtorica tako posveča, kot je dejala sinoči v knjižnici, tudi brezočetnikom.

Maja Gal Štromar sicer trdi, da trilogija 7 kg do sreče ni avtobiografska, da so v njej sicer stvari, ki so se zgodile njej ali pa njenim znancem, a da jih v knjigi pripiše drugim ljudem, ter dodaja, da pač piše o svetu, ki ga najbolj pozna. Vendar so razmišljanje in specifičen humor pa tudi posamezne fraze, ki jih uporablja glavna junakinja, sumljivo enaki temu, kako razmišlja in komunicira njena avtorica.

‹ nazaj