portret tedna

Fanika Požek

20.2.2008 | M. Bezek-Jakše

Fanika Požek (Foto: M.B.-J.)

Leta 1962, potem ko je končalo osnovno šolo, je dekletce iz Dolenjcev pri Adlešičih v Kmečkem glasu prebralo prošnjo bralcem, naj napišejo kakšno pesem, ker domačim ansamblom primanjkuje besedil. Belokranjsko dekletce, Fanika Vlašič, je takrat napisalo pesem Deželica sonca in grozdja, ki je bila objavljena v časopisu. Še danes je Fanika, ki se sedaj piše Požek in živi v Črnomlju, prepričana, da bi se s to pesmijo njena pesniška pot najbrž zaključila, če ne bi uglasbene pesmi, ki je danes že ponarodela, začel igrati ansambel Lojzeta Slaka. A ne le to, Slak si je želel, da bi za njegov ansambel Fanika napisala še kaj. Poslal ji je pismo, na katerem je pisalo: Fanika Vlašič, Bela krajina. “Dva meseca je pismo potovalo po belokranjskih poštah, in ko je prispelo na adlešiško, sem ga le dobila v roke. Tako sem začela sodelovati s Slakom in pisati pesmi,” se spominja Fanika.

Takrat in še dolgo potem za avtorske pravice ni vprašal nihče. Pisci besedil so bili zelo zapostavljeni. “Vse lovorike so pobirali izvajalci. Pisci smo bili potisnjeni v anonimnost. V začetku sem se v mladostni naivnosti celo skrivala, da ne bi kdo izvedel, da sem avtorica besedila. A ko smo videli, da tako ne gre več, smo ustanovili Društvo pesnikov slovenske glasbe, v katerem je danes 30 članov,” pove Požekova, ki je bila tudi podpredsednica društva, v katerem se pisci borijo za svoje pravice. Prav njena zasluga je bila, da so avtorji bolj cenjeni in da jim v skladbi priznavajo mesto, ki jim gre. Trudijo se tudi, da so besedila kakovostna. “Pišem besedila za narodnozabavno glasbo, ker so najbolj blizu narodni pesmi. Predvsem pa je pomembno, da so ljudska, da gredo v uho in so slovnično pravilna,” našteva Fanika.

Požekova, ki sodeluje s 40 do 50 ansambli, je napisala več kot 400 besedil in prav vsa so uglasbena. Zgovorno o kakovosti njenih besedil pove tudi to, da zadnje desetletje ni bilo festivala, na katerem ne bi dobila nagrade. Prejela je tudi nagradi dr. Feryja Souvana za življenjsko delo ter Marjana Stareta za kakovostno pisanje besedil. Zato ni čudno, da se velikokrat pri njej oglasijo novi ansambli in jo prosijo za besedila, s katerimi bi se hitreje prebili na glasbeni sceni. Zanimivo je, da Fanika ne igra nobenega inštrumenta. Ima pa izreden posluh, in ker velikokrat piše besedilo na glasbo, jo neštetokrat posluša; verzi pa se ji navadno utrnejo, ko je sama na sprehodu. Zato vedno nosi s seboj svinčnik in papir.

Čeprav Požekovo večina pozna kot avtorico besedil, pa piše tudi druge pesmi in zgodbe, ki jih objavlja v številnih časopisih. Izpod njenega peresa je prišlo celo pet sonetov. Že šest let piše vezna besedila za radijsko oddajo Četrtkov večer domačih pesmi in napevov. Kot rečeno, je bila za svoje delo velikokrat nagrajena, a nikoli v domači občini. Prvo nagrado je v Črnomlju dobila na slovesnosti na predvečer slovenskega kulturnega praznika, posvečeni 130. obletnici rojstva Otona Župančiča. Plaketo kot najvišje Župančičevo priznanje v občini ji je izročil župan Andrej Fabjan. Fanika se je zahvalila z besedami, da se je s svojo pesmijo napajala v Župančičevi poeziji, zato ji je plaketa, imenovana po njem, še toliko dražja.

‹ nazaj