zgodbe

Učenec izžrebal učitelja

30.3.2008 | 20:55 | Tekst in foto: A. Bartelj

Ljubo Žagar (desni), v osnovni šoli učitelj likovnega pouka Sama Kralja, se je zelo razveselil slike Cerkniškega jezera svojega nekdanjega učenca, na katerega je zelo ponosen. Ženo Marijo, ki je doma z Rakitne, nedaleč od Cerkniškega jezera, pa bo slika spominjala na domače kraje.

Novomeška Galerija Kralj zadnjih enajst let za Dolenjski list pripravi 12-listni koledar na temo slikarstva, literature, arheologije, etnologije itd., ki ga naši naročniki dobijo takoj po novem letu. Poleg tega pa Galerija podari našim bralcem tri slike iz svojega fonda, srečne dobitnike izmed tistih, ki pošljejo izpolnjen kupon, pa določi žreb. Letos je žrebanje potekalo na prireditvi ob zaključku akcije, ko so naši bralci izbirali najbolj priljubljenega župana/županjo z območja, s katerega poroča Dolenjski list. Prireditev je bila v novomeškem Gostišču Dežmar, dobitnike teh lepih in vrednih nagrad pa je izžrebal lastnik Galerije in avtor slik, znani in uveljavljeni slikar Samo Kralj.

Prvi, ki se mu je na žrebu nasmehnila sreča, je Franc Gosenca z Radovice v metliški občini. 57- letni Franc je po poklicu klepar, veliko večino svoje delovne dobe je opravil v novomeškem IMV-ju in Revozu. Sedaj je tik pred upokojitvijo. Franc je pravi Radovec, tako rekoč vse svoje življenje živi v tem lepem vinorodnem belokranjskem kraju, od koder se odpirajo čudoviti razgledi po Beli krajini in sosednji Hrvaški.

“Naš rod sicer izvira iz Podgrada v gorjanskem Podgorju, a že dolgo biva na Radovici. Koliko nas je bilo pri hiši? Vsak moj brat ima tri brate, pa si izračunajte sami!” se nasmeje.

Franc Gosenca z Radovice se je zelo razveselil slike belokranjskega steljnika z brezami, ki mu jo je žreb namenil na prireditvi, na kateri so “njegovo” županjo Renato Brunskole razglasili na za najbolj priljubljeno županjo.

Pri Gosenčevih imajo Dolenjski list že od prvih let izhajanja in Franc ga, odkar se je v radoviški šoli naučil brati, vsak četrtek vzame v roke. Redno rešuje tudi križanke v Dolenjcu in je že nekajkrat dobil nagrado, med drugim tudi knjigo anekdot Smeh na prepihu Metličana Jožeta Dularja, ki je tudi sicer njegov priljubljeni pisatelj. Franc zelo rad poseže tudi po leposlovju in je že več kot 25 let član Sveta knjige. “Precej knjig, ko jih preberem, podarim,” pravi.

Kraljeva umetniška slika, ki mu jo je namenil žreb, prikazuje belokranjski steljnik z brezami. “Lepše slike si ne bi mogel želeti,” je bil navdušen. “Sreča mi je bila res naklonjena, in to na prireditvi, na kateri je bila naša metliška županja Renata Brunskole proglašena za najžupanjo.”

Spomin na poroko ...

Druga nagrajenka je Marta Sternad s Puščave pri Mokronogu. 74- letna gospa Marta ima za sabo pestro, bogato in zanimivo življenjsko pot. Rodila se je slovenskim staršem na Nizozemskem.

“Oče je bil 16 let rudar v holandskem rudniku,” pripoveduje Sternadova, ki je kot otrok pet let v Holandiji hodila v nemško šolo. Med vojno se je družina preselila na Štajersko, od koder je bil oče, kmalu po koncu vojne, leta 1946, pa so prišli na Dolenjsko, ko so na Svetem Vrhu pri Mokronogu od materine sestre kupili domačijo.

“Od takrat živim v teh krajih in od začetka tudi redno prebiram Dolenjski list,” pravi gospa Marta, ki se je z možem leta 1960 preselila v hišo na Puščavo pri Mokronogu, kjer živi še danes, ko je že 10 let vdova.

Gospa Marta Sternad s Puščave pri Mokronogu se je na valentinovo leta 1953 poročila prav v cerkvi na Žalostni gori nad Mokronogom, ki je v ozadju na sliki Sama Kralja.

Marta Sternad pa ni povezana z Dolenjskim listom samo s tem, da tako rekoč od prve številke prebira naš časopis, temveč sta njena vnukinja in hči naši sodelavki. Mag. Jerca Legan je lep čas za Dolenjca pisala o modi, sedaj pa je njeno delo prevzela njena mati, mag. Dragica Sternad.

Gospa Marta je sliko, brž ko ji jo je Samo Kralj izročil, obesila v dnevno sobo. Na sliki je značilen dolenjski kozolec, postavljen na ravnem polju, v ozadju pa se riše silhueta božjepotne cerkve na Žalostni gori nad Mokronogom. “Prav v tej cerkvi sva se na valentinovo leta 1953 z mojim pokojnim možem poročila …”

Učil je Sama Kralja ...

Stari Rimljani so rekli, da imajo knjige svojo usodo. Slike pa, očitno, tudi. Zadnji izžrebanec v naši akciji je Ljubo Žagar iz Novega mesta. Žagar je bil v novomeški Osnovni šoli Katje Rupena učitelj likovnega pouka Sama Kralja, katerega sliko mu je sedaj namenil žreb. Pa še to: kupon za nagradno žrebanje je na Dolenjca poslala njegova žena Marija, ki je doma z notranjske Rakitne. Kralj je svojemu prvemu učitelju likovnega pouka izročil sliko Cerkniškega jezera, tega svetovno znanega kraškega fenomena, ki leži nedaleč od rojstne hiše Žagarjeve žene Marije.

“Pravijo, da je slab učitelj, ki ga ne prekosi nobeden od njegovih učencev. Očitno sem bil jaz dober učitelj,” se nasmeje Ljubo Žagar. Njegovi učenci so bili Branko Suhy, Samo Kralj, Jože Kumer, Marin Berovič, danes sami uveljavljeni in priznani slikarji, pa umetnostni zgodovinar univ. prof. dr. Milček Komelj in še kdo.

Na bršljinski osnovni šoli, od koder je Žagar odšel v pokoj, sedaj likovni pouk uči njegova učenka Nataša Kastelic. Njegovi učenci so na razpisih za otroško grafiko od Kostanjevice, preko Zagreba, Poljske, Indije in Japonske dobivali prve nagrade. Če ni bilo pri vodstvu šole razumevanja za tak razpis, je Žagar stroške v zvezi s tem prevzel nase.

“Nadvse sem vesel te nagrade, ne zaradi materialne cene, ki je tudi velika, ampak zaradi umetniške vrednosti tega dela mojega nekdanjega učenca, na katerega sem zelo ponosen,” pravi pedagog, ki je še danes, v zasluženem pokoju, predan likovni umetnosti, predvsem grafiki.

‹ nazaj