portret tedna

Jožica Rešetič

13.5.2008 | Andrej Bartelj, Dolenjski list, januar 2004

Košmrljeva Jožica iz Gornjega Polja je po končani osemletki v Dolenjskih Toplicah hotela na vzgojiteljsko šolo, a to staršem ni bilo prav, ker bi njihovo dekle moralo v Ljubljano. “Potem sem se odločila za srednjo medicinsko šolo v Novem mestu, saj se mi je zdelo, da je to še najbližje moji prvotni izbiri; vsekakor sem hotela delati z ljudmi, če ne z otroki, pa z odraslimi,” pravi Jožica Rešetič, odgovorna medicinska sestra na odseku za plastično in žilno kirurgijo v novomeški bolnišnici, kjer dela že 21 let. Po srednji šoli je Rešetičeva končala višjo šolo, nato študirala ob delu in dosegla naziv diplomirana medicinska sestra, od lani pa je še univerzitetno diplomirana organizatorka dela.

“V našem poklicu, ki ni zgolj delo, ampak tudi poslanstvo, je tako, da ga ne moreš dobro opravljati brez predanosti in ljubezni. Medicinska sestra je s človekom od rojstva do smrti, mi imamo opraviti z bolniki, pacient pa je v izvornem pomenu besede trpeči človek. Prepričana sem, da lahko le dober človek dela s takimi ljudmi in zanje,” pravi ta prijetna, navzven in navznoter umirjena in skladna ženska, ki je vsaj pol od 21 službenih let tudi dejansko prebila v bolnici. “Včasih sem bila po štiri dni neprekinjeno dežurna, tako da sem prišla domov šele peti dan. Ko je bila hči še majhna, mi je očitala, da imam za druge vedno čas, zanjo pa ne. Na srečo so zanjo, ko sem delala, lepo skrbeli moji starši in seveda mož. Je pač tako: moški, ki se poroči z medicinsko sestro, mora vedeti, da je zraven vzel še bolnišnico, nikoli žena ne bo samo njegova,” preprosto pove trdo resnico.

Rešetičeve pa ni pogrešal samo njen otrok. Ko je bila na njenem odseku še otroška kirurgija, jo je mali bolniček, ko je prišla v ponedeljek po prostem koncu tedna v službo, pokaral: “Kje pa si ti? A boš kaj hodila v službo ali ne!” Drugi pa se je po ozdravitvi oklepal, ker ni hotel domov. Ob vsem strokovnem in organizacijskem delu na odseku mora marsikdaj biti še socialna delavka, ko je treba za pacienta po amputaciji noge, ko nima kam, ali ga domači nočejo ali pa ne bi mogli zanj primerno skrbeti, poskrbeti za to, da ga sprejmejo v dom. Sin neke take pacientke ji je naravnost zagrozil: “Če boste poslali mamo domov, se bom pa obesil!” “Še sreča, da dobro sodelujemo s socialnimi delavkami in domovi starejših, še posebej z novomeškim, zelo nam gredo na roke.”

Na odseku za plastično in žilno kirurgijo je 30 bolniških postelj in vse so stalno zasedene. “Pred dnevi se je zgodilo, da smo imeli eno posteljo v enem dnevu štirikrat zasedeno.” Ta bolnišnični odsek je znan in cenjen ne samo v domačem okolju, ampak se tu veliko zdravijo tudi pacienti iz drugih koncev Slovenije, največ iz ljubljanskega. Ti še posebej opazijo, da jih v novomeški bolnici ne obravnavajo kot številke, kot “primere”, ampak res kot paciente, se pravi bolnike, trpeče ljudi. Tu gojijo domačnost in pristnost; sestre vsako dopoldne skuhajo kavo ne samo za osebje, ampak tudi za vse bolnike. “Koliko lahko človeku pomeni lepa, prijazna ali spodbudna beseda, stisk roke. Ni vse v zdravilih in injekcijah…”

Lajšati bolečino je božansko delo. In pri tem so medicinske sestre angeli.

‹ nazaj