kultura

Novomeška je bila šele druga na Dolenjskem

24.10.2015 | 11:15 | Igor Vidmar

Foto: I. Vidmar

Dr. Aleš Gabrič

Novo mesto - Na včerajšnji dan pred natanko sto petdesetimi leti je bil v Novem mestu ustanovni zbor novega društva in mesto je z njim dobilo Narodno čitalnico, štiri leta po Trstu, kjer je bila leta 1861 ustanovljeno prvo tovrstno slovensko društvo. Novomeška čitalnica je bila šestnajsta na Slovenskem in šele druga na Dolenjskem oziroma Dolenjem Kranjskem, saj so le osem dni prej čitalnico ustanovili v Metliki. Bela krajina je tedaj spadala pod Dolenjsko. Ustanovitelji so prijavo za ustanovitev čitalnice oblastem predložili 27. avgusta.

Ob 150. obletnici ustanovitve čitalnice so sinoči v Knjižnici Mirana Jarca pripravili prireditev, na kateri je pred čitalniškimi kulisami v duhu druge polovice devetnajstega stoletja o tistih časih in tedanjih razmerah ter predvsem o Narodni čitalnici in razvoju javnega knjižničarstva v Novem mestu predaval dr. Aleš Gabrič.

Dejavnost novomeške čitalnice, ki sprva vse do vselitve v Narodni dom, ki pa je bil prvi na Slovenskem, leta 1885, ni imela svojih prostorov, je bila prva leta omejena na nekaj gledaliških predstav na različnih prizoriščih po mestu in branje slovenskih, nemških in hrvaških časopisov. 

Časopis Slovenski narod je 25. februarja leta 1976 o novomeški čitalnici in Novomeščanih zapisal takole: "Čitalnica jim je le zabavljišče, v katerem se sicer dosti pleše in pije, pa le malo bere in uči; kajti tukaj jim ne gre za narodno omiko, nego le za nadrodne veselice, katere pa tudi narodni značaj pogrešajo. In to tudi nij drugače mogoče, saj le malo kedaj vidimo novomeške mestjane narodne liste čitati. Res da v narodnej čitalnici imamo narodnih listov dovolj, ali kaj to pomaga, če jih čitalnični udje ne bero. In vendar je našim mestjanom omika potrebna, kakor slepcu palica. Saj najdeš le redko kakšnega mestjana, kateri bi vedel, kaj se po svetu godi, kako se drugod po svetu narodne koristi branijo in dosežejo."

Z Narodnim domom dobi novomeška Čitalnica tedaj največji oder na Slovenskem in njena dejavnost se širi in krepi, krepi se tudi knjižni fond knjižnice pa tudi bralcev je čedalje več, saj se po šolski reformi leta 1969 odstotek pismenih naglo zvišuje od manj od polovice pred reformo in 61 odstotkov leta 1880 do kar 87 odstotkov leta 1910.

Če so sprva vse različne dejavnosti od plesov, gledališča pa vse do glasbenih in bralnih večerov potekale v okviru čitalnice, so se postopoma z ustanavljanjem različnih društev osamosvajale in čitalnica jim je vse bolj zgolj še oddajala v najem svoje prostore,  pod svojim okriljem pa ohranjala predvsem knjižnično dejavnost.

Pomemben dogodek na področju javnega knjižničarstva je bil prihod akademskega slikarja Josipa Germa, ki je vodenje knjižnice pogojeval s tem, da ta postane javna. Narodni čitalnici so očitali frakarstvo, saj so vanjo lahko zahajali le člani in ni bila odprta za širšo javnost oziroma enostavno povedano za rajo. Germ je s svojo zahtevo uspel in leta 1906 je Novo mesto dobilo prvo javno knjižnico. V knjižnico so začela prihajati tudi zahtevnejša dela, število obiskovalcev pa je naglo naraščalo. Leta 1912 je imela knjižnica 137 bralcev in 3851 izposojenih knjig.

Knjižnica je bila v obeh vojnah poškodovana in kasneje zaradi obnove prostorov in dopolnitve zelo osiromašenega knjižnega fonda nekaj časa zaprta. Po prvi svetovni vojni je Narodna čitalnica delovala do leta 1925, ko se na občnem zboru sama razpusti, prostore Narodnega doma pa preda Sokolu, pod katerim knjižnica naprej deluje kot sokolska knjižnica, Narodni dom pa se preimenuje v Sokolski dom.

Po drugi svetovni vojni je bila Slovenija razdeljena na štiri okrožja. Kot osrednja knjižnica novomeškega okrožja je novomeška študijska knjižnica, ki je bila naslednica študijskega oddelka pri javni knjižnici sokolskega društva, dobila pravico do obveznega izvoda. Za ljubljansko Narodno univerzitetno knjižnico pa mariborsko in celjsko knjižnico je bila novomeška četrta največja knjižnica v republiki.

‹ nazaj