Novo mesto bi moralo biti središče slovenske atletike

7.10.2017 | 19:05

Foto: Mojca Žnidaršič

Novo mesto - Novomeška in z njo tudi slovenska atletika je sinoči v dvorani Krka v Novem mestu obeležila 130-letnico. Toliko časa je namreč letos preteklo od prvega dokumentiranega tekmovanja v skokih v daljino in višino, ki so ga na svojem izletu v Bršljin priredili novomeški sokoli, zapis o tem pa je najstarejši zapis pri nas o atletski dejavnosti, o čemer v knjižici Novomeški sokol 1887 - 1945 piše tudi Bogo Komelj.

Janez Penca

Novomeški atleti so častitljivo obletnico obeležili, kot se zgodovinske dogodke obeležuje - z zgodbami. Zgodbe so pripovedovali novomeški atleti, ki so s svojimi uspehi - z rekordi, naslovi prvakov in nastopi na največjih tekmovanjih - najbolj zaznamovali zadnjega pol stoletja novomeške atletike. Janez Penca, nekdanji prvak v teku na 400 m z ovirami in v deseteroboju, trener, prevajalec in pisec strokovne literature, se je spomnil olimpijskih iger leta 1960 v Rimu, ki jih je na novi črnobeli televiziji gledal z vrstniki, s katerimi so potem na Grmu pripravili svoje igre, na vrtu uredili skakališče za skok v višino z doskočiščem iz oblancev, tekališče na krogu, speljanem po grmskih ulicah, in kladivom iz vodovodne cevi. Pripovedoval je tudi, kako se je, ker mu ni uspelo priti v jugoslovansko reprezentanco v svoji disciplini, preizkusil v deseteroboju in na državnem prvenstvu ugnal vse specialiste.

Darko Cujnik

Darko Cujnik je pripovedoval o želji, da bi tudi sam nastopal v atletiki, ko je s ceste opazoval učence Osnovne šole Grm na njihovem malem stadionu, kako ga je Marijan Špilar na nekem srednješolskem tekmovanju našel, zagrabil za roko in ga odpeljal med atlete, kako je postal prvi Jugoslovan, ki je v metu kopja presegel mejo 80 m in kako je na splitskih sredozemskih igrah premagal ljubljenca domačega občinstva Joška Vlašiča in osvojil srebro, pa tudi kako se je moral sam bojevati s poškodbami, zaradi katerih še zdaleč ni dosegel, kar je bil sposoben.

Igor Primc

Igor Primc, slovenski rekorder v metu diska, ki je kot pionir na enem samem tekmovanju dosegel državne rekorde v metu diska in kladiva in v suvanju krogle in bil kot osmošolec s 103 kg najhitrejši Dolenjec v teku na 60 m, se je spomnil svojih dveh olimpijskih iger in predvsem poti, ki ga je pripeljala na največje športno tekmovanje, tudi prijatelja in trenerja Karla Gačnika, ki ga je, ko je praktično že končal svojo športno pot, prepričal da vseeno še poskusi doseči, kar je bil sposoben.

Primož Kozmus

Primož Kozmus je na proslavo novomeških atletov prišel kot gost in seveda prijatelj. Tudi njegova zgodba je po svoje polna naključij. Svojo atletsko pot je začel kot skakalec v višino in, tako kot vsi, ki so začeli pri legendarnem brežiškem trenerju in športnemu pedagogu Poldetu Rovanu, kot mnogobojec. A je naključje hotelo, da se je po svojem treningu pogosto pridružil še metalcem kladiva, med katerimi je trenirala tudi njegova starejša sestra Simona, nekdanja slovenska rekorderka v tej disciplini. Ko so videli, kako dobro mu gre od rok tudi ta tehnično zelo zahtevna disciplina, je ostal pri njih in se z njimi povzpel do vrha, svetovnega in olimpijskega. Tudi njega je na pol poti ustavila poškodba, iskal je rešitve in jih našel ter se po prisilnem počitku na metališče vrnil še boljši, kaj boljši - najboljši. Danes Primož v atletiki deluje kot trener in med drugim trenutno pomaga slovenski rekorderki v metu kladiva Barbari Špiler, da se po premoru in tudi po materinstvu vrne na športno pot. Zanjo pravi, da je njen domet finale na največjih tekmovanjih, na vprašanje, kaj je zanj bolj prijetno, biti trener ali tekmovalec, pa je ne glede na vse uspehe, ki jih je dosegel, iskreno odgovoril, da je raje trener.

Primož Kobe

Primož Kobe, ki je v maratonu nastopil na olimpijskih igrah v Londonu, je v atletiko zašel naključno. V mladih letih je igral nogomet, ki pa ga je zaradi študija na Fakulteti za šport opustil ter se predal smučarskim in surferskim užitkom, dokler ga ni skupina sošolk prepričala, da je skupaj z njimi nastopil na Šmarješkem teku, kjer je začel čisto med zadnjimi, potem pa z dovoljenjem deklet pospešil in preizkušnjo končal na petem mestu, kmalu pa začel na rekreativnih tekih zmagovati in že naslednjo sezono je v skupnem vrstnem redu tekov za pokal Dolenjskega lista zmagal. Priznal je, da je nogomet igral, ker je bil to šport, kjer se največ teče, a da mu je vedno manjkalo nekoliko hitrosti. Zato je bil maratonski tek, v katerem je zelo hitro napredoval in tudi čedalje bolj užival, pravi šport zanj. Žal se je tudi on, ko se je prebil v svetovni vrh, poškodoval in s poškodbami se bori že kar šest let, a ni obupal. Po operaciji, za katero se je odločil spomladi in zaradi nje zapravil celo sezono, dobro okreva in že kupuje letalsko vozovnico za na priprave v Keniji, njegov cilj pa so seveda olimpijske igre v Tokiju leta 2020.

Primož Jeralič

O Tokiju razmišlja tudi Primož Jeralič, nekdanji atlet in udeleženec paraolimpijskih iger v Riu, kjer je nastopil v ročnem kolesarjenju. Spomnil se je, kako je na stadion prišel za bratom, ki je uspešno nastopil na neki pionirski tekmi in ga je potem oče peljal na pico, Primož pa je izrazil željo, da si tudi on želi, da bi ga oče peljal na pico in s tem povedal, da si želi biti atlet. Povedal je, kako je rad nastopal v vseh disciplinah, le da ni bilo treba teči več kot en krog, in kako je najprej zaradi poškodbe prekinil atletsko pot, potem pa po nesreči pri smučanju obsedel na invalidskem vozičku, ter kako mu je nekdanji paraolimpijec Jože Okorn rekel, da ga je šport pokopal in da ga bo šport tudi rešil. In res se je zgodilo tako. Ko je potem na treningih na vozičku vztrajno sledil kolesarjem na specialkah in jih, ko niso mogli več držati njegovega tempa, kot za šalo prehitel, se je počutil zelo dobro. A pravi, da se za nastop na olimpijskih igrah čez tri leta še ni odločil. Ni namreč enostavno združevati poklicnega in družinskega življenja s treningom, ki ga za cilje, kakršne bi si zastavil, če bi se tako odločil, ni malo in zahtevajo ogromno prostega časa.

Predsednik novomeškega atletskega kluba Krka Mario Mohorović je predstavniku Krke Borisu Dularju izročil plaketo v zahvalo za dvajset let glavnega pokroviteljstva nad novomeško atletiko.

Slavnostni govornik je bil predsednik novomeškega atletskega kluba Krka Mario Mohorović, ki je med drugim opozoril na množično delo z mladimi v novomeški atletiki in cilje, ki se jih klub trudi doseči ter slovenski atletiki sporočil zelo lepo novico - da na velodromu v Češči vasi že delajo in da ni več daleč čas, ko bodo slovenski atleti in kolesarji lahko vadili in tekmovali pod streho, ki si jo že tako zelo dolgo želijo. Jagodo na vrh torte pa je dodal Primož Kozmus s predlogom, ki ga je slišal tudi predsednik atletske zveze Slovenije Roman Dobnikar, da bi moralo Novo mesto postati središče slovenske atletike.

I. Vidmar, foto: M. Žnidaršič

Galerija

Komentarji (2)

8.10.2017 1   (1)   (0)   OceniŠportnik555 
Pa ne bo ker je šport pod to oblastjo v Nm uničen. Pogoje imajo le kolesarji( macedonc rad kolesar) in fuzbalerji ( judež ima v NK krka sinove) ter plesalci , ( macedoni rad pleše:) Ostali so nepomembni ali manj pomebni. Le izbranci, atleti žal niso med njimi., razen Kobeta ki ga pa poškodbe mučijo. Ostali niso politično podobni :) Tako da Atletika ne bo središče slo atletike.Dokler se ne zamenja župana. Čestitke AK na jubileju!
8.10.2017Oceninovomeščan93 
Da bi bilo Novo mesto središče slovenske atletike, žal ni odvisno samo od župana. Vse pohvale pa gredo zagnancem v AK Novo mesto !

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava