Jakčeve krajine, njihova podoba in moč

9.2.2019 | 12:00

Razstavo Božidar Jakac, podoba in moč krajine* je odprl župan Gregor Macedoni, obiskovalcem pa jo je predstavila kustosinja Jasna Kocuvan. (Foto: I. Vidmar)

Novo mesto - Včeraj v Jakčevem domu odprta razstava Božidar Jakac, podoba in moč krajine je prvo dejanje Dolenjskega muzeja, posvečeno 120. obletnici rojstva in 30. obletnici smrti novomeškega slikarja Božidarja Jakca, ki je someščanom ob svoji smrti zapustil oziroma podaril 828 del iz svojega obsežnega opusa. Podarjena dela hrani Dolenjski muzej, ki na tokratni razstavi daje na ogled Jakčeva dela, posvečena predvsem dolenjski krajini pa tudi njegovim podobam pokrajine na Norveškem, v Pragi pa seveda njemu tako ljube novomeške vedute ne manjkajo.

Kot je v predstavitvi razstave povedala avtorica kustosinja Jasna Kocuvan, so tokrat razstavljene krajine, ki so nastale od časa začetka Jakčevega ustvarjanja pod mentorstvom Riharda Jakopiča, dela ustvarjena v Jakčevem ekspresionističnem obdobju in dela, ustvarjena v poznejšem obdobju, ko je bil njegov osebni likovni izraz zaznamovan z noto liričnega realizma. "Jakac je prepotoval mnogo držav in na svojih popotovanjih neprestano risal, slikal, snemal in fotografiral. Tako se je v njegovi zapuščini nabrala množica upodobljenih krajin, ki bi jim lahko rekli tudi portreti pokrajin, saj je v njih iskal in slikal duhovni portret krajine in ne samo njeno vizualno podobo. Jakčeva iskrena in globoka navezanost na domačo pokrajino in rojstni kraj, se kažejo v številnih motivih, zato posebno mesto na razstavi predstavljajo ravno podobe Dolenjske," je o razstavi povedala Kocuvanova.

Božidar Jakac - življenjski podatki (Dolenjski muzej)

Božidar Jakac je bil rojen 16. julija 1899 v Novem mestu., kjer je obiskoval tudi prvi razred gimnazije. Po opravljeni vojaški maturi v Idriji, je bil mobiliziran v avstro-ogrsko vojsko. Med novembrom 1919 in letom 1923 je študiral na umetnostni akademiji v Pragi, kjer je kot prvi Slovenec dokončal grafično specialko. V študijskem času je vplivno deloval tudi v domačem okolju kot likovni pobudnik prireditev tako imenovane »novomeške pomladi«. Po vrnitvi iz Prage je živel v domovini in najraje slikal intimnost Dolenjske in portretiral, ves čas pa je veliko potoval po Evropi in Ameriki. Kot mnogi umetniki in kulturniki je tudi Jakac septembra 1943 odšel v partizane, kjer je vestno dokumentiral različne dogodke s fotografskim aparatom in filmsko kamero. Po vojni je bil požrtvovalen organizator in prvi rektor novoustanovljene slovenske likovne akademije. Bil je predvsem plodovit risar, slikar in grafik, v mali grafiki je gojil tudi druge zvrsti vse do načrtovanja znamk, posvečal pa se je tudi filmu in fotografiji. Umrl je 20. novembra 1989 v Ljubljani.

Za svoje delo je Jakac prejel vrsto domačih in tujih nagrad in priznanj, med njimi nagrado AVNOJ (1967) za življenjsko delo, štirikrat Prešernovo nagrado (1947, 1948, 1949 in 1980) in novomeško Trdinovo nagrado. Bil je redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti in dopisni član drugih jugoslovanskih akademij, član Evropske akademije znanosti, umetnosti in književnosti v Parizu in časti član risarske akademije v Firencah. Bil je častni član številnih slovenskih in mest na območju bivše Jugoslavije ter prejel vsa osrednja kulturna državna priznanja.

*Zaradi zahtev daljnih sorodnikov Božidarja Jakca po ženini strani, ki so po spletu okoliščin dediči avtorskih pravic in ne dovolijo javne objave njegovih del, tudi tistih, ki niso v njihovi lasti, smo slike in dele slik, ki se vidijo na fotografijah z odprtja razstave morali prekriti.

I. Vidmar, Video: Miran Klevišar

Odprtje razstave

Galerija

Komentarji (3)

21d nazaj 1   (1)   (0)   OceniMatjaz Stopar 
Ta reakcija na skrajno nekulturno, če že ne kaj drugega, potezo dedičev (dediča!) avtorskih pravic je bila povsem nepotrebna kajti zakon Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah o tem pravi takole: 2. pododdelek PROSTA UPORABA Pravica do obveščenosti 48. člen (1) Za namen obveščanja javnosti je prosto: 1. pri obveščanju o dnevnih dogodkih reproducirati dela, ki se vidijo ali slišijo ob poteku tega dogodka; 2. pripraviti in reproducirati povzetke izdanih časopisnih in podobnih člankov v pregledih tiska; 3. reproducirati javne politične govore in javne govore na obravnavah pred državnimi, cerkvenimi in podobnimi organi; 4. uporabiti dnevne novice in vesti, ki imajo naravo tiskovnega poročila. Priporočam tako medijem, kot muzejem in galerijam, da se na take zahteve (niti kot osebno pisanje, niti preko odvetnika) ne odzivajo razen, če gre za odredbo sodišča.
20d nazaj 1   (1)   (0)   OceniJožko 
Zadeve so pravzaprav enostavne in razložljive. Posamezniki nase in na svojo pomanjkljivo samopodobo pred občestvom, opozarjajo na različne načine, včasih tudi povsem neprimerne.
20d nazaj 5   (5)   (0)   OceniTrue Truic 
Ja izrazi na obrazih prisotnih ravno ne izžarevajo radost nad slavnostnimi govorci oz "svečanimi gosti"...mogoče se pa tu skriva razlog...mogoce pa gre za ideološki princip dedičev....? Dejstvo je da se ta oblast konfrontira na vseh nivojih.. Tako prijazni, dobri pa tako nezaželjeni marsikje , kako to?

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava