3D prasci so dobri kot prasci

20.4.2019 | 12:00

3D prasci

Šentjernej - Da je nekdo dober kot prasec, se da razumeti na različne načine. Če kdo iz takšnih ali drugačnih razlogov, na primer verskih, ideoloških, zdravstvenih, prašičkoljubskih ali vegetarijansko-veganskih, ne je svinjine, si lahko brez predsodkov privošči zajetno porcijo 3D prascev, šentjernejskega benda, ki bi ga težko uvrstili v en sam glasbeni hlev.

Če bi jih naselili v večjo farmo, bi lahko nad njihovimi vrati pisalo tudi blues ali rock, če bi šlo za bolj butično rejo, bi morda lahko pisalo prasci, cepljeni na frenkzapovsko zmes panka, jazza in rocka. Kot že ime namiguje, zvenijo surovo, umazano, zelo konkretno kot kakšni merjasci, včasih pa krulijo tudi nežno, kot kakšen odojček, ki se mu v rosnih tednih življenja niti ne sanja ne, da bo kmalu končal nabit na kol nad žerjavko pred kakšno po njegovem slastnem mesu slovečo vaško gostilno ali pa se bo vrtel, če bo imel res srečo, na kakšni tako imenitni prireditvi, kot je Vinska vigred, v družbi kakšne nežne ovčke. Tako nekako, taka je glasba 3D prascev, benda, ki ga je škoda zamuditi, če muzicira kje blizu vas, splača pa se tudi odpraviti na romanje v kakšno bolj oddaljeno vas, če so jih povabili v njihov lokalni svinjak.

Da so frontmen in kitarist benda Jure Duh - Dzhuko, basist, klaviaturist in »spremljevalna pevka« Dejan Slak - Sleyk ter drvar in bobnar s čepki v ušesih Marko Grubar - Mari v mladih letih, ki niso še čisto povsem minila, radi prisluhnili Franku Zappi, bi težko zatajili. Pa niso njegov tribute band, tudi kopirajo ga ne, imajo pa precej njegov pristop do ustvarjanja. Pa to, da so oboževalci Buldožerjev, tudi brez ideoloških zadržkov priznajo.

Podobno kot njihovi ritmi in rifi so precej konkretna tudi njihova besedila, ki med drugim govorijo o petelinu Dragotu (Cock Drago) in jahanju petelina ali nečesa, kar se v enem od svetovnih jezikov izgovarja enako (Let's Go Riding a Cock), o napihljivi deklici, namenjeni mornarjem in zadovoljevanju ene od njihovih bioloških potreb, o Johnu, ki je gospa (John Was a Lady), ter o Markiju, ki je na pol konj (Marki Boy je na pu kuoj). Besedila pesmi, ki se jim res splača prisluhniti, malo tudi zato, ker so nekatera res obešenjaška, vsa pa duhovita in večina jih draži vse tiste, ki so radi malo nestrpni do vsega drugačnega.

Večina slovensko govorečih poslušalcev, razen tistih, ki živijo v neposredni bližini Šentjerneja, bo morda bolj razumela angleška besedila, saj tiste pesmi, ki niso v angleščini, Dzhuko pojem v kleni šentjernejščini. Skozi njihove pesmi med drugim spregovori tudi Sleykova babica. Kdo ve, kaj pomeni naslov komada Uon ma sajie? Ta komad je posvečen Sleykovi babici, ki je polna štorij o kurbariji in nasploh o življenju, Sleyk pa hrani kopico njenih posnetkov. Eden se je znašel tudi v omenjeni skladbi.

Najbrž ni treba posebej razlagati, v katerem prostoru in med opravljanjem katere in kako velike potrebe je Juretu Duhu prišel na um naslov druge plošče 3D prascev Brown Train (Rjavi vlak), kar je mimogrede tudi četrta skladba na njej. Barva naslovnice se ujema s pravilnim odgovorom bralcev, ki so ob tem pomislili na stranišče. Je pa tudi res, da 3D prasci vse svoje plošče poimenujejo v barvah. Vse v bistvu pomeni obe ali pa vse tri, saj je bila prva plošča dvojna in se ji je reklo Pink in Light Blue.

Starši sedanjih tridimenzionalnih šentjernejskih prašičkov so Od Franclna možgani, bend, ki so ga nekoč davno, tam nekje skoraj čisto ob koncu minulega tisočletja, sestavili bobnar Marko Grubar, kitarist Jure Duh in basist Uroš Kušljan, ki ga je kmalu zamenjal Dejan Slak, bend, ki je že tedaj veselo nažigal fusion in veselo menjal člane, med katerimi je bil tudi bobnar Jaka Berger, ki jih je potem odpeljal v avantgardo. Kljub menjavam članov so se Jure, Marko in Dejan še naprej dobivali in muzicirali po ta starem in delali tudi nove zadeve ter zaradi tega obveljali za neke vrste odpadnike oziroma za »une« prasce. Od tu pa do imena novega benda, ki ni bil čisto nov, ni bilo več daleč.

Ko je izšla njihova prva plošča, niso obležali na lovorikah, čeprav je bila njihova muzika dobro sprejeta, ampak so delali naprej, sproducirali kopico novih skladb, ki jih je bilo treba za novo ploščo samo izbrati, kar seveda ni lahko. To je tako, kot bi morali starši izbrati svoje najljubše otroke. Odločili so se, da morajo vsako skladbo res dobro dodelati in da neskončna soliranja in mučenja občinstva tokrat ne pridejo v poštev. Tako se je tudi zgodilo. Ploščo so posneli v Antončičevem svinjaku. Dobesedno. »Tako se pač za prave prasce spodobi,« pravi Sleyk. Kje je ta svinjak in kaj je danes v njem, je Dolenjski list poročal v prispevku o Bortu Rossu in tega ne gre ponavljati.

Naslednja plošča bo najbrž nosila naslov Orange in bo temu primerne barve (oranžne). Dejan Slak pravi, da se bodo zdaj oddaljili od gejev, konjev, petelinov in drugih živali, seks lutk in podobnih tem in se bodo posvetili sadju, na primer. Upati je le, da bodo ohranili svoj obešenjaški humor in nežno robatost in da bodo ostali bend, ki ima nekaj svojega, ki se mu vidi, da med ustvarjanjem uživa in se neskončno zabava. Morda marsikdo njihovega humorja tudi v prihodnje ne bo razumel, ampak tako je prav.

Članek je bil objavljen v tiskani izdaji Dolenjskega lista, 4. aprila.

Igor Vidmar

Galerija

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava