Borštnikove nagrade tudi v naš konec

27.10.2019 | 22:35

Nejc Gazvoda

Stane Tomazin

Matej Recer

Novo mesto - Nocoj se je s podelitvijo Borštnikovih nagrad v Mariboru zaključil 54. festival Borštnikovo srečanje. Letos je bila žirija Borštnikovega srečanja naklonjena tudi avtorjem in igralcem, ki prihajajo z našega konca, z Dolenjske in iz Posavja.

Borštnikovo nagrado za najboljše dramsko besedilo je dobil Novomeščan Nejc Gazvoda, igralski nagradi pa sta pripadli Brežičanu Mateju Recerju in Kostanjevičanu Stanetu Tomazinu, obema za vlogi v predstavi Slovenskega mladinskega gledališča še ni naslova, ki je bila deležna kar petih nagrad, poleg njunih še za najboljšo uprizoritev, za najboljšo režijo, ki jo je prejel Tomi Janežič, in za najboljšo mlado igralko, ki je šla v roke Anje Novak.

Borštnikova nagrada za dramsko besedilo je, kot rečeno, šla v roke Nejca Gazvode za izvirno dramsko besedilo predstave Tih vdih v produkciji Mestnega gledališča ljubljanskega. V obrazložitvi je žirija zapisala, da Nejcu Gazvodi v izvirnem dramskem besedilu Tih vdih uspe ujeti glas generacije navadnih ljudi v posttranzicijskem obdobju slovenske družbe skozi formo družinske drame. Avtor dosledno in natančno izpelje tako dramski lok družinske zgodbe kakor tudi lok dramskih likov in njihovih medsebojnih odnosov, ob čemer upošteva »četrto steno«, ki jo ponekod tudi preči. Poleg tega, da je avtor ujel trenutek življenja v Sloveniji danes, je dramsko besedilo univerzalno in prenosljivo tudi v druga okolja.

Za Staneta Tomazina pravijo, da v predstavi še ni naslova pokaže izjemen igralski razpon. Ubesedi lik antijunaka, odrskega delavca, ki stopi v ospredje po ovinkih, v premorih, ki jih razvije v medigre, v katerih nastopi kot homo ludens z igrivo, duhovito mešanico veselja in žalosti. Gledališki marginalec tako postane protagonist uprizoritve, ki z razvojem lastnega lika hkrati vpelje kontrapunkt vsem drugim likom in omogoči demontažo gledališkega ustroja.

Matej Recer v predstavi še ni naslova, kot meni žirija, prepričljivo in neposredno vzpostavi kod deseturne uprizoritve. Njegove zgodbe postajajo naša skupna doživetja, saj z njimi ustvarja občutek gledalčeve premestitve v Matejev prostor in čas. Pri tem vzpostavlja edinstveno razmerje med pričevalcem in hkrati interpretom ter na preprost način doseže visoko raven verjetnosti vsebin, o katerih pripoveduje in s katerimi ustvarja pristno gledališko izkušnjo.

I. Vidmar

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava